O gostincih, ki to več nista

Mnogi so se čudili. Upravičeno! "Med gostince gresta?" Nemalo jih je bilo, ki so sklepali: "To je bila torej vajina skrita želja!" Sicer pa sva se čudila tudi sama. Logično! Zakaj hočeva eno gostilno, če pa sva lahko vsak dan v drugi?

Po letu dni priprav in po šestih mesecih rojstva, po petih sončkih in iz dneva v dan več gostih pa sva naenkrat spregledala. Nikoli nisva hotela postati gostinca! To ni najina skrita želja!

Zakaj, torej? Zato, ker sva si hotela dokazati! Da, enostavno, če midva rada dobro jeva, lahko to tudi - vi! Predolgo sva prebirala jedilne liste, preveč vilic in nožev sva vzporedno odlagala na krožnike, prevečkrat sva kolebala med pet in osmimi odstotki napitnin, da ne bi hotela pogledati tudi na ono stran. Se da le napisati ali tudi narediti? Enostavno sva morala skusiti! Petnajst let sva preizkušala jedi, kuharje, gostilne, da ne bi hotela enkrat preizkusiti še - sebe.

Toda, zdaj veva! Da nimava desetletnih izkušenj ene gostilne, temveč le petnajstletne izkušnje vedno druge gostilne. Da nisva podjetnika, ki bi računala, merila, tehtala, temveč le dobrojedca, ki okušava, uživava, se veseliva. Da nisva (več) lastnika, ki bi pisala račune, temveč le gosta, ki prideva, naročiva, plačava in napiševa, kar sva doživela.

Se vam ni čudno zdelo, zakaj so na teh straneh vse druge gostilne, iz cele Slovenije in (skoraj) vsega sveta, le Rožmarina ni? Ko nisva imela gostilne, sva imela vedno nek čuden občutek, ali sva res objektivna, če pa veva le, kako je na gostovi strani, ne pa tudi na gostilničarjevi. Ko sva gostilno naredila, pa nisva mogla ocenjevati, ker sva postala subjektivna... Kako bi naj ocenjevala druge, če pa sva se sama dala oceniti? Kako bi naj hodila v druge gostilne, če pa imava svojo?

Morda ste nama to ravno vi, spoštovane dobrojedke in dobrojedci, dopovedali. Ko ste, čeprav sva vas zanemarjala in prav nič ažurno skrbela za www.rad-dobrojem.si, redno pošiljali svoje ocene gostiln, tako da je stran živela naprej, čeprav sta Rad in Dobrojem iz spletne gostilne odšla v Rožmarin.

A zdaj sva (si) dokazala! V Mariboru nič ne bo več tako kot je bilo. Novi junaki bodo odpirali nove gostilne, toda nobena med njimi ne bo več tekmovala z lignji, fritezami, velikimi porcijami in smrdljivim zrakom, temveč z - Rožmarinom! Tudi tisti, ki jim Rožmarin ni všeč in ga nimajo radi, bodo morali priznati, da Maribor ni "selo", da restavracija ni menza, da vino ni za žejo in da za dobro jed ni dovolj le dober kuhar, temveč tudi dober gost.

Da se narediti dobro gostilno. Celo v Mariboru... Da se jo da imeti, pa si tako nikoli nisva postavila za cilj. Za to so podjetniki, ne dobrojedci. Zato se je Rožmarinova ekipa ločila. Deset let gostinskih izkušenj bo moralo Rožmarinovo uspešno rojstvo spremeniti v tradicijo, petnajst let dobrojedskih izkušenj pa bo lahko spet iskalo, kje radi in dobro jemo.

Čeprav Rožmarina (povsem) ne zapuščava. Dokler bo ob njegovem imenu pisalo tudi K^JER RAD IN DOBRO JEM, bova pod njegov kulinarični koncept podpisana Violeta in Uroš Mencinger!