Po sms je prišlo sporočilo: "Samo je govoril z Davidom. Zanima ga!"
Odšel je odgovor: "Kaj ne bo odprl lastne gostilne?" Vrnilo se je: "Ne. Pravi, da je še premlad za lastnega šefa." Torej sem poklical Gregorja. Najprej se je pol ure jezil, ker sta ga Tomaž in Tomi tako slabo ocenila. "Tomi mi je rekel, da bi iz teh jedi on naredil dvajset hodov!" Ne jezi se, tvoja kuhinja je drugačna. Pomembno je le, da najdeš svoj stil, sem ga tolažil. "Saj zato pa grem k Amadorju. Da se naučim speniti kisik..." Se hecaš? "Ne, resno mislim. Amador je Španec, rojen v Nemčiji, kuha pa kot Adria. Pri njem bom spoznal nove tehnike. To mi še manjka, potem pa je dovolj potovanj in gostovanj v tujih kuhinjah." Srečno pot! In daj mi, prosim, Davidovo številko v Avstriji.
Toda več dni je zvonilo v prazno. Poskusil sem z mailom, pa tudi ni bilo odgovora. Dokler ni prišel mail, toda od Gregorja. "Slišim, da iščete chefa. Poznam tujega kuharja, ki bi ga zadeva zanimala." Super! V ponedeljek se oglasim. Torej sem v ponedeljek poklical Gregorja. A oglasil se je - David. "Gregor je šel v Francijo na dopust." No, pa sva se midva zmenila. Maček v žaklju
"Z bratom se ne razumeva," je takoj na začetku povedal David. Sta skregana? Ne, ne to. Le kuharsko nisva istega mnenja. Sam sem tradicionalist, brat pa je avantgarda. Zame so na krožniku lahko le tri stvari in nič več." Aha, očitno je tudi on bral, kako sta pri bratu jedla oba Tomaža.
"Toda nočem, da kupujete mačka v žaklju," je postavil svoj pogoj. "Hočem, da me preizkusite!" ??? "Tako, da bom nekaj skuhal za vas. Da vidite, če sploh znam kuhati." Če si kuhal pri Johanni Maier in Christianu Petzu, najboljši kuharici in najboljšem kuharju Avstrije, potem najbrž znaš kuhati. "A ne veste, če znam kuhati tako, kot si vi želite." Se strinjam. A kako naj te preizkusimo? "Punca je šla za nekaj mesecev kot prostovoljka poučevat otroke v Afriko, zato imam čas. Prihodnjič, ko pridem v Maribor, potrebujem za nekaj ur prazno kuhinjo. Vi le povejte, za koliko oseb naj skuham." Kaj pa sestavine? "Spisek vam bom poslal po mailu." Ko sem doma povedal, da dobimo kuharja, je nastala panika. "V naši kuhinji? Saj v njej ne bo znal kuhati." Saj vem, da potrebuješ novo kuhinjo, toda če je pravi profesionalec, bo znal skuhati tudi v tej. Štedilnik je, pečica je, ponve so in mi bomo lačni. Sestavine za dva
Potem je prišel Davidov mail: "Pozdravljeni. Vse sestavine so za 2 osebi: lososova postrv 300 g, vrtna kumara 2 kom, kefir 250 ml, sveži koper, goveji file 300 g, paradižnik 10 kom, krompir, špinača 500 g, feta sir 200 g, morski list 400 g, piščančje prsi s kožo, jagnječji hrbet, melancane 4 kom, paprika rdeča in rumena 2 kom, artičoke 2 kom, čokolada 70 % 250 g, bela čokolada 250 g, sveža prepeličja jajca 4 kom, češnje 400 g, marelice, mascarpone ali mascarino, bazilika, drobnjak, peteršilj, timijan, sladkorni grah, jajca, sladka smetana, olje, parmezan, sol, beli poper, želatina, moka ostra in mehka, limone. Če česa ne dobite, ni panike, nadomestite s čim drugim, kar je trenutno ugodno in sveže. Če vas ne moti, mi bo pomagal prijatelj. Se vidimo v nedeljo. Lep pozdrav, David." Nakupovanje vseh teh sestavin je trajalo tri dni in 60 kilometrov. Česar ni bilo pri nas, sva dobila čez mejo. Le prepeličjih jajc in češenj nikjer. Pa saj je rekel, da ni panike. Kuhar in noži
V nedeljo po kosilu sta že pozvonila, David, 22 let, z uhanom v desni veki in hlačnim pasom malo nad koleni, ter prijatelj Grega, ne brat, temveč sošolec, na začasnem delu v ljubljanski Polni skledi, trenutno na počitnicah. S seboj sta imela velik črn zavitek. Ko sta ga previdno odvila, kot največjo dragocenost, je bil znotraj poln nožev. Ostrih kot britev. Velikih kot na kolinah. "Kuhar mora imeti svoje nože," je pojasnil David. Potem sta začela kuhati. Po štirih urah kuhanja in dveh čik pavzah je bila kuhinja kot da jo je zalil cunami. Vse omare so bile prazne, vse posode, sklede, ponve in lonci pa polni. Zato sta kuharja zaklicala: "Večerja!" Vse, kar sta potem dobro uro nosila na mizo, sta skuhala sama. Kuharski tradicionalist, ki priznava na krožniku le tri glavne stvari, je hotel pokazati ves svoj repertoar, vse, kar zna in zmore. Tomi bi, najbrž, iz tega naredil trideset jedi, toda mi smo jih dobili "le" pet. Postrvji file je bil v zeliščno-zelenjavni družbi. Kumare so bile svetleče in nazobčane, sladkorni grah je bil al dente, iz kumaričnih olupkov sta naredila tanke rezance, na vrtu sta našla majhne cvetove, ki jih še sam prej nisem videl, paradižnike sta posušila v pečici, hrustljavo wan tan testo sta napolnila s postrvjim tatarcem, krasila sta z bazilikinim pestom, zraven krožnika pa postavila še kozarec s kumarično peno.
Mesni del sta napovedala z govejim biftekom, okroglim, rožnatim, sočnim, pokritim z olupljenim paradižnikom, napolnjenim z ovčjim sirom in špinačo, okrašenim z majhnimi njoki v dveh omakah, rjavi mesni in zeleni peteršiljevi, ločila pa ju je paradižnikova marmelada.
Brancinov file je počival na olupljeni rdeči papriki in se kopal v omaki rumene paprike, družbo so mu delali majhni testeninski svedrci, ki sta jih zvila na posebnem valovitem lesenem modelu in jih na krožniku prelila s kefirjevo peno. Na glavnem mesnem krožniku je bil polnjen jagenjčkov hrbet, s hrustljavo zapečeno maščobo, zraven pa zelenjavno izobilje, pire iz jajčevcev, pečeni jajčevci, s kuskusom polnjene artičoke, maniokin čips in majhne opečene kocke krompirja. Omaka je bila takšna, da sem je na skrivaj nekaj shranil v hladilniku za drugi dan. A najbolj me je razveselila sladica. Čokoladni sufle, ki je bil nekaj sekund predolgo v pečici, mi je dal nagajivo idejo."To pa ni najboljše uspelo..." "Kriva je moja pečica, ker premočno greje," ju je gospodinja vzela v bran. "Pst, naj mislita, da nismo bili zadovoljni. Prihodnjo nedeljo se bomo dogovorili z novim kuharjem za testiranje. In tako bomo vsako nedeljo do otvoritve dobro jedli..." | 
