"Gremo na gablec?" sem v Zagrebu vprašal sodelavki iz onega drugega, ne Rožmarinovega, življenja. "Super!," sta se razveselili, da sta mi s tem še nekaj povedali. Očitno se na povabilo spomnim preredko. "Vidve izberita!" sem jima zato dal možnost, ki pa sta jo zelo varčno izkoristili. "Torej gremo v pub! Zvečer hodimo tja na zabavo, dopoldan pa na gablec." Velik prostor v stilu irskega puba z visokimi sedeži in solatnim bifejem v klavirjevem trebuhu je bil skoraj poln ženskih kostimov in moških kravat. Naokrog je dovolj poslovnih zgradb, da je na tedenskem urniku, ki leži na mizi, vsak dan kar pet različnih malic. Izbrali smo ljubljanski zrezek (sredi Zagreba!), sataraš in penne arabiatta. Od naročila do dobave so minile le tri minute. Da so nam vmes prinesli pijačo. "Kakšno vino imate?" sem vprašal. "Istrsko malvazijo," sem dobil odgovor. A sem jo po prvem požirku pustil v kozarcu... Peresniki so bili na nizkem in majhnem krožniku, da je bila porcija videti še večja. Testenina je bila povsem razkuhana, omaka je imela le paradižnikov okus, brez origana, česna in peteršilja, gorelo je sicer dovolj, le žerjavice niso podpihnili drobno sesekljani čiliji, temveč majhna plastenka iz bližnje samopostrežne trgovine. Sataraš je bil voden, ljubljanski zrezek pa zvit že zjutraj in fritiran z družbo. Dobili pa smo hitro, to je res. Letalski sendviči Čeprav nismo več ista država, so si letališča vseeno še vedno zelo podobna. Če si lačen, še največ hrane ponujajo duty freeji. Količinsko, seveda. Saj kdo pa se lahko nasiti zgolj od bonbonov in čokolad? Na ponudbo v letalu se ni zanašati, saj se je zadnjič potnik za menoj pošteno zdrl nad stevardeso: "Zjutraj so bili enaki sendviči kot zdaj popoldan!" S tem da je sendvič, četudi bi imel dopoldan šunko z ementalerjem, popoldan pa šunko z gaudo v sebi, najslabša možna izbira. Najprej presediš v avtu do letališča. Potem sediš na letališču, ko čakaš, da ti sporočijo: "Letalo ima zamudo..." Potem sediš v letalu. Potem sediš v taksiju.. Potem sediš na sestanku. Potem sediš v taksiju. Potem sediš na letališču, da ti sporočijo: "Letalo ima zamudo..." Potem sediš v letalu. In potem ti ponudijo dva debela kosa kruha s tanko plastjo nečesa vmes. Že tako si od celodnevnega sedenja napihnjen kot balon. Po tem sendviču pa si srečen, da so prepovedali vnašanje ostrih predmetov na letalo. Saj bi te sicer kdo pomotoma lahko pičil in bi poletel. Brez letala. Ponudba na letališču pa ne vidi dalje od - toplih sendvičev. Zanimivo, da kljub različnim državam še vedno vlada tesno letališko sodelovanje na gostinskem področju. V izmenjavanju enega in istega recepta, namreč. V Skopju sem si naročil "tost" in pojedel sem ga v Zagrebu... Saj med enim in drugim opraženim kruhom s premalo servieto in tekočim sirom tako ni bilo razlike. Osamljena solata Resnici na ljubo pa je Ljubljana malo drugačna. Na Brniku v bifeju, kjer čakaš od ene do druge zamude, namreč, nimajo "tosta", temveč stekleni samopostrežni hladilnik. Namesto toplih sendvičev torej mrzli sendviči. A zadnjič sem v Sarajevu opazil napredek. V bifeju v letališki avli sicer ne premorejo niti sendvičev, zato pa sem v čakalnici v prvem nadstropju v hladilni vitrini opazil osamljen primerek podolgovatega krožnika s piščančjo solato, lepo prekrito s prozorno folijo. Vitrina velika, da bi lahko nasitila celo letalo, solata pa le ena. "Lačen sem! Kaj mi lahko ponudite?" sem priznal. "Mislim, da je še ena solata," je priznala tudi natakarica. "Nič drugega?" Le malo začudeno je pogledala, češ, mar ni dovolj. Morda pa bo kaj več sreče v čakalnici check ina, sem si mislil in si odpel pas, sezul čevlje ter varnostnikom pokazal plastično prozorno vrečko z zobno pasto. "Lačen sem! Kaj mi lahko ponudite?" sem vprašal na drugi strani. "Mislim, da je še ena solata," je odvrnil natakar in zavrtel interno številko. "Še imaš tisto solato?" je vprašal slušalko. In kaj bi mi preostalo drugega? Letalski sendvič ali solata, ki kdovekakodolgo ni našla kupca? Pa veste, da sploh ni bila tako zanič. Še posebej, ker se je že na polovici krožnika oglasil zvočnik: "Zadnji poziv..." Glasen obisk "Eno uro sem moral čakati!" se je gost pritožil natakarju, ki mu je prinesel krožnik s katerega se je kadilo. Ko ga je odložil, si je popihal prste, tako vroč je bil. "Oprostite," je dejal in hitro odšel. Če bi mu rekel kaj več, na primer to, da je naročilo prejel ob 15.12, da je gost medtem pojedel že pogrinjek v obliki sirnega namaza z domačim kruhom ter predjed v obliki terine dimljene postrvi s prelivom kisle smetane, kopra in gorčice, glavno jed v obliki vročega rostbifa s paradižnički, pinjolami in šalotko pa je dobil na mizo ob 15.54, bi se gostu lahko meso že ohladilo. Naj raje uživa, če je že tako "dolgo" čakal. Nek drugi gost pa je bil bolj glasen. Čeprav je sprva na vprašanje, ali se jim mudi, le odvrnil: "Ne, ne, saj imamo pogovore!" Uglednim gostom so dodelili najboljšega natakarja, ki jim je pripovedoval o vinih, ki so se lepo ujela z začetnimi jedmi, in skrbno pazil, da jih v posebnem prostoru nihče ni motil. Ker so rekli, da se jim ne mudi, ker so se vneto pogovarjali v več jezikih in ker se je medtem restavracija napolnila do zadnjega stola, je kuhar z juhami še malo počakal. In zato dobil obisk... Ugledni gost je prihrumel po stopnicah navzgor, direktno v kuhinjo, kjer je nadrl vse po vrsti: "Petnajst minut že čakamo na juho! To je nesramnost! Zakaj se lotevate tega posla, če ga ne obvladate?!" Po treh urah je ugledna mednarodna družba v posebnem prostoru končala svoje pogovore in pethodni meni. "Zelo dobro," so pohvali. A ne vsi. Gostitelj je spet odvihral. Tokrat brez besed in pozdrava. Kdove, če bo še kdaj prišel? Neučakanost Mar ni to čudno? Tam, kjer je logično, da čakamo, saj na vratih piše Čakalnica, po zvočniku pa se nam ves čas opravičujejo: "Oprostite za zamudo!", je ponudba hrane nečakalna, torej - fast. "Želite topel sendvič ali sendvič v papirni vrečki ali solato v prozorni foliji?" Tam, kjer se pa gostom mudi, tam pa jim prinašamo pogrete krožnike z jedmi, ki so bile še pred nekaj sekundami v ponvi. Gostje hočejo hitro, mi pa se mučimo s pripravo a la minute in pred njihovimi očmi. Gostje se pogovarjajo, sklepajo posle ali berejo časopis, da sploh ne vidijo, kaj postavimo prednje, mi pa se trudimo z vsak mesec novimi jedmi in vsak teden novimi vini. Gostje gledajo na uro, mi pa bi radi, da se čas, ko zadiši, ustavi. Čudno je, ja! Čudno, da se še vedno najdejo takšni, ki jim ni mar kaj jejo, temveč koliko časa jejo. On zanjo "Danes se mi mudi," je že zjutraj oznanila. "Zato bo kosilo na hitro. Pogrela bom le včerajšnje ostanke. Če želiš kaj sladkega, pa kupi v slaščičarni," mu je naročila in odbrzela. "Spet ji je Rožmarin bolj pomemben od mene," si je mislil, a seveda ne povedal na glas. Skutin narastek Čas priprave: 40 minut Za 2: 1 jajce, 60 g skute, lupina četrtine limone, 30 g kisle smetane, 2 žlički jedilnega škroba, 20 g sladkorja. 1. Modela za pečenje (200 ml) je namazal z maslom in potresel s sladkorjem. Pečico je segrel na 200 stopinj. 2. Jajce je ločil na rumenjak in beljak. Skuto je gladko zmešal z rumenjakom, naribano limonino lupino, kislo smetano, škrobom in ščepcem soli. Beljak je s sladkorjem stepel v kremasti sneg, ki ga je dodal skutni masi. 3. Modela za pečenje je napolnil s skutno maso in ju položil v pekač, v katerega je nalil do polovice modelov vodo. Narastek je pekel na spodnji rešetki 20 minut. Na krožniku ju je okrasil s kakijevo čežano. "Kaj si kupil v slaščičarni," je vprašala, ko je pogrevala ostanke. "Kaj ne vidiš, da v pečici že 15 minut gori luč?" jo je vprašal. "Pogrej hitro, saj souffle ne pusti čakati!" | 
