Rožmarin je pravzaprav nastal iz obiskov. Oziroma vsaj midva v njem... Vedno več obiskov se je, namreč, končalo z vprašanjem: "Zakaj pa ne odpreta gostilne? Jaz bi rad tako dobro vsak dan jedel!" Povabiti prijatelje na vrtno zabavo ali na večerjo s tartufi je eno, odpreti gostilno pa drugo. Toda to, kar veva danes, takrat še nisva... Čeprav so tudi podobnosti. V iskanju receptov. V iskanju sestavin. V dolgi pripravi. V nervozi, ko gostje pridejo. Pravzaprav je drugače le na koncu. Ko imaš svojo gostilno, imaš vsaj ta privilegij, da ti ni na koncu potrebno pomiti. Ko, namreč, zadnji gostje odidejo, se tudi kuharjem že mudi. In zato pridno ter hitro temeljito pospravijo, ko pred natakarje na servirni pult postavijo zadnjo sladico. Izbira je najtežja Začne se z izbiro datuma. Ki ga je velikokrat težje najti kot pa sestavine. Uskladiti najprej svoj čas. Kajti pri domači večerji za prijatelje sploh ne gre le za tisti večer in tistih nekaj ur. Začeti je potrebno vsaj dan prej. Čeprav se prava priprava začne pravzaprav že kak teden prej. Ne le z izbiro gostov, temveč še bolj z izbiro receptov. Čim prej začneš, tem dalje lahko listaš po revijah, knjigah, internetu, lastnih zapiskih in spominu. Pri nama je takšno iskanje receptov trajalo vselej najmanj tri dni. Izbrati je potrebno gostom primerno! Kaj ona je in česar ne? Kaj ima on raje in kaj manj? Česar se bodo ustrašili, da niti poskusiti ne bodo upali. Kaj bo še ravno prav nenavadno, da jih bo naredilo radovedne namesto hrabre? Izbrati je potrebno gostiteljem primerno! Ne (le) zaradi denarnice, temveč še bolj zaradi priprave. Če izbereš recepte, ki jih je potrebno skuhati od začetka do konca pred serviranjem, potem je prireditev že propadla! Kajti gostje bodo ves večer sami, gostitelja pa tudi. Razen, če je kuhinja dovolj velika, da sprejme celotno druščino. Najboljši so, zato, recepti, ki se jih da pripraviti do treh četrtin vnaprej, zadnjo četrtino pa nato končati tik pred zdajci. S tem je dan prej sicer zelo naporen, toda saj noč pozdravi razbolele noge. In za vtis pred gosti je tudi poskrbljeno. "Kakšne super jedi sta pripravila! Pa tako hitro!" Izbira sestavin je, seveda, posebno poglavje. Tega, kar piše v izbranih receptih, kot po pravilu ne najdeš ne pri najboljšem sosedu ne pri njegovih konkurentih. Iz vsakega recepta bo zagotovo manjkala vsaj ena sestavina. Seveda, tista najbolj pomembna... Če jo spustimo, potem ostane le navadna jed, ki ne bo nikogar navdušila. Torej je potrebno spet brskati po internetu, po revijah, spraševati pri znancih, gostilničarjih, potovati čez mejo. Ni več časa za prijatelje Ko so vse težave premagane, ko šef odobri dva dneva dopusta, ko sta živčnost "Kaj misliš, jim bo všeč?" in strah "Joj, saj ne bova pravočasno gotova!" premagana, ko še zadnji zamudniki končajo z opravičili "Oprostite, toda otroci niso hoteli zaspati...", ko skratka steče, najprej aperitiv v kozarce, potem pa tudi pogovor, ki se konča čez nekaj ur z zahvalo: "Joj, kako je bilo dobro! Kdaj nas boste spet povabili?", ga, namreč, ni večjega užitka kot si ob dveh zjutraj v kuhinji, pred goro nepomite posode, čestitati: "Spet nama je uspelo!" Skratka, zaradi tega je nastal Rožmarin... In zato zdaj ni dosti drugače "Halo, za dvajset oseb bi rezervirali. Kaj nam lahko ponudite?" Zdrdraš jim jedilni list, toda oni rečejo: "Ne, ne, jedilni list poznamo. Tokrat pa bi radi nekaj posebnega!" Potem pride še hišni somelje z idejo: "Ta teden bomo imeli pokušino šampanjcev. Za spremljavo potrebujem finger food!" Ko mu daš spisek majhnih prigrizkov, ki smo jih pripravili ob zadnji pokušini, reče: "Ne, ne, to gostje že poznajo. Tokrat potrebujemo nekaj novega, nekaj posebnega!" In, nenazadnje, je tukaj že novi mesec. Kaj smo že obljubili gostom? Da bomo vsak mesec poskrbeli za novosti na jedilniku! Nič čudnega, da ni več časa za povabila prijateljem na vrtno zabavo ali večerjo z devetimi hodi. Povabiti jih vedno v isto gostilno, se ne da. Povabiti jih v drugo gostilno, bi bilo neumno. Povabiti jih domov, je nemogoče. Kdaj pa sva še sploh doma? Kuhar brez gostilne "Draga prijatelja! Vljudno vabljena na kitajsko večerjo pri nas doma!" se je glasilo prijazno vabilo, ki je obetalo večer za šest oseb in psa. "Prijatelji imajo psa, ki ga vzamejo povsod s seboj. Saj vaju ne bo motil, če bo mirno ležal pod mizo, kaj?" Seveda naju ni motilo. Četudi se je njej zasolzilo, on pa je dobil cmok v grlu, ko je prislonil kosmato glavo h kolenu in pogledal navzgor. Mar ni tudi Saj imel takšnega pogleda? "Mmm, kitajska hrana! Odlično! Nisem vedel, da sta mojstra kitajske kuhinje," sem odgovoril na prijazno vabilo. "Saj ne bova midva kuhala," se je glasil skrivnostni odgovor. "To je Ming," so nam ga predstavili, ko smo pozvonili. V kuharski opravi se je Ming motal po kuhinji, gostitelja pa sta z gosti sproščeno sedla v dnevni sobi za dolgo pogrnjeno mizo. "Ming je gostujoči kuhar. Nima svoje gostilne, temveč se daje v najem. Vse sestavine in posodje prinese s seboj. Skuha, postreže, na koncu pa še pomije!" Najprej je prinesel sladko-kislo juho, potem veliko skodelo riža, ob njej pa najprej hrustljavo pečeno račko. Potem govedino z gobami, piščanca z zelenjavo in še svinjino z ananasom. "Vse brez glutamata in vse pripravljeno sveže!" ga je pohvalil gostitelj, mi pa smo veselo strigli s palčkami. Ko je ropot v kuhinji zamenjala tišina, je gostiteljica vstala. "Ming je gotov," je ugotovila in vzela s seboj denarnico. "Pa sploh ni drag," je rekla, ko se je vrnila. "In kuhinja je pospravljena!" To slednje pravzaprav ni bilo namenjeno več Mingu, temveč gostitelju. Da on vstane... "Saj za sladico še imate prostor, kajne?!" Hm, smo si mislili, očitno je Ming pustil še kaj v zamrzovalniku... A se je iz kuhinje zaslišalo stepanje, miksanje, mešanje. "Čez dvajset minut bo pečeno," je oznanil gostitelj, ko se je z novo steklenico spet vrnil med goste. A v njej je manjkalo že kar nekaj požirkov. "Nisem jaz," se je zasmejal, kot da nam je bral misli. Ko je pridišalo, smo dobili vsak svoj čokoladni narastek z lešniki in orehi, oblit s čokoladno in vinsko omako. Po odlični kitajski večerji še odličen finale, ki je jasno in glasno povedal: Ming je dober, toda mi tudi znamo! "Draga prijatelja! Najlepša hvala za čudovit večer! Bilo je odlično. Tako, da imava sedaj resen problem. Kako naj vam vrneva vsaj približno tako dobro!" Slab občutek Dejstvo je, da v gostilni nikakor ne moreš ustvariti, pa naj se še tako trudiš, tistega prijateljskega vzdušja kot doma. Pravzaprav gostilna sploh ni za prijatelje... Zato, ker imaš zaradi nje vse manj časa zanje. Nič več jih ne povabiš domov. Ko oni tebe povabijo, ne moreš, ker je ravno takrat velika rezervacija in kuharjev ne moreš pustiti samih. Zato, ker imajo zaradi nje oni vse manj časa zate. Eni so redni gostje, toda imajo ves čas slab občutek, da ne zahajajo dovolj pogosto. Drugi sploh še prišli niso, zato imajo zaradi tega slab občutek. In slab občutek imaš tudi sam. Zaradi prvih, ker se ti zdi, da hodijo zaradi prijateljstva, prijateljem pa se ne spodobi računati. Toda, gostom se mora! Zaradi drugih, ker jih še ni bilo? Smo se jim zamerili? So jezni? Kaj je narobe? Zato, ker so v gostilni najboljši gostje tisti, ki jih sploh ne poznaš! Njihova reakcija je vedno pristna. "Sporočite vašemu šefu, da je s tem kruhom nekaj narobe. Naj ga povoha!" je zadnjič jezni gost natakarici izročil objedeni kos kruha in jo poslal k "šefu", ki je slučajno sedel nekaj miz stran. Povohal sem in sporočil nazaj: "Sporočite cenjenemu gostu, da je to čebulni kruh! Zato ima takšen vonj!" A videl sem, da pojasnila ni sprejel pozitivno. Ko je dobil račun, je namreč takoj vstal. Njej je prepustil, da je iskala denar, on pa je odšel kar k vratom. Jasno mi je povedal, da mu ni všeč, če ima kruh vonj. Seveda je, na srečo, dosti več takšnih, ki z govorico telesa sporočajo zadovoljstvo. Ko poskusijo, se jim obraz sprosti in ko zajamejo ponovno, ne nesejo vilic do svojih ust, temveč do njenih. Da se še ona zasmeji in da še ona njemu ponudi svoje. Ko dobijo novo jed, se z natakarico pogovarjajo kot da bi se že dolgo poznali. Ko plačujejo, ne razmetavajo, toda tudi ne škrtarijo. In ko odhajajo, se držijo za roke ter smejijo. Pri takšnih vem, da se bodo vrnili. Pri takšnih vem, da smo prijatelji. Čeprav se sploh ne poznamo. Štajerska vina "Boljših vin še nisi pil!" je napovedoval Samo, ki je v vinoteki organiziral čezmejno pokušino. S prijateljema s te in one strani meje je na tej in oni strani meje zbral več kot sto štajerskih vin in s tem že desetič organiziral vinsko srečanje avstrijske Južne Štajerske in slovenske Štajerske. Nekateri avstrijski vinarji so sicer rekli, da slovenska Štajerska ne obstaja, toda večina se jih je rade volje odzvala. Skupaj več kot 60 vinarjev s te in one strani je ponudilo svoje najboljše in dokazalo, da se štajerska vina ne menijo za državne meje, ker so tu in tam vedno - boljša! Vseeno pa je razlika bila! Prospekte sem videl le v nemščini. Jih slovenski vinarji nimajo? In okuševalci, ki so z dolgim spiskom in pisalom pred seboj nekaj ur stali pred več kot sto steklenicami in grgrali ter odlivali, so natakarjem številke izbranih vin sporočali večinoma v nemščini! Kje so ljubitelji in poznavalci vin v mestu najstarejše trte na svetu? "Trideset kart smo prodali," je razočarano ugotovil Samo, ko je odštel tistih sto in nekaj vabljenih vinarjev. Pa vse leto so me prijatelji spraševali, kdaj bo spet štajerska vinska pokušina. Lansko leto nismo imeli časa, so govorili, letos pa pridemo zagotovo... Le kje so spet bili?" On zanjo "Veš da resnično pogrešam večerje s prijatelji," je priznala kar sama od sebe. "Čeprav je bilo naporno, ko sva dva dni kuhala, nato pa do jutra pomivala, je bilo vseeno zelo prijetno. A zdaj za to ni več časa..." Drugo jutro ji je poslal sms: "Draga prijateljica! Danes zvečer ob 19. uri te vabim na večerjo. Ne išči izgovor, da nimaš časa, ker bo Rožmarin že počakal do jutri." Piščančja jetrca v ovoju slanine na žafranovi polenti Za 2. osebi: 450 ml mleka, 10 g masla, žafranika, sol, muškatni orešek, 50 g koruznega zdroba, 250 g jetrc, 50 g pancete, 6 vejic rožmarina, 2 žlici olivnega olja, 50 ml prošeka, 80 ml piščančjega fonda, poper, 1 žlička jedilnega škroba. 1. Za polento je zavrel mleko, maslo, žafraniko, sol in muškatni orešek. Vmešal je zdrob in kuhal polento med mešanjem 15 minut. 2. Medtem je očistil jetrca in vsako polovico ovil s panceto. V ponvi je segrel olja in pekel ovita jetrca na vsaki strani na srednji vročini 4 minute. Nekaj minut pred koncem je v ponev dal še rožmarinove vejice. 3. Pečena jetrca je shranil na toplem v pečici in v ponev vlil prošek in fond. Vse je malce pokuhal in rahlo popral. Jedilni škrob je razmešal z malo vode in z njim zgostil omako. Na ogreta krožnika je dal najprej polento, nanjo položil pečena jetrca in rožmarinove vejice ter vse prelil z omako. "Oprosti," je rekla, ko je obliznila še zadnje sledi polente z ustnic. "Ker nisem prinesla nobenega darila. A zato ga boš zdaj dobil," se je zasmejala in se mu tesno približala. | 
