Pravzaprav smo vedno pili vino. Pravzaprav smo mu takrat rekli špricer... Prišel je petek in prišel je šofer Pero. Po tednu dni čakanja na mejah, pogrevanja pasuljev na odročnih postajališčih in abstinentskih pet tisoč kilometrih po bivši naši je naročil kot da bi prišel z nogometne tekme: "Ena - ena!" Imel je pač rad steklenice ves čas pred seboj. In ni velikokrat naročal. Le največ petkrat na večer. Potem je sicer prišlo poletje, zato smo vročino raje gasili s pivom. A to poletje je trajalo le nekaj let. Kajti za njim smo šli na kmete. Pravzaprav so bili krivi starši. Kot da bi se dogovorili, kako se bodo radi imeli. Pa je tako naneslo, da je imel ravno vsak petek in vsako soboto kdo rojstni dan. Ker so nam v mestu začeli drago zaračunavati, pa še spati so hoteli, smo odkrili kmečke turizme. Kar sploh ni bilo lahko, saj takrat še ni bilo prospektov ne vodnikov po vinskih cestah in kmetijah odprtih vrat. Pravzaprav so to bili kmečki turizmi od ust do ust. "Povej naprej, toda ne glasno, saj veste, nimamo prijavljeno. Toda zato je vino poceni!" In nič se niso jezili, če smo v jutro potegnili. Potem pa se je zgodil refošk Pravzaprav se vse vinske preteklosti dobro spominjam, le kaj se je potem zgodilo, da smo s špricerjev in "rizling pij, rebule pa ne žvači", presedlali na Primorce, tega pa se ne spominjam. Najbrž smo se vmes poročili, si zavezali kravate, ponoči greli zdrob in sterilizirali dude, podnevi pa gledali drug drugemu pod pokrove avtomobilskih motorjev. Ja, najbrž smo se začeli zanimati za modo... Prišel je barik, prišel je Kristančič, prišlo je vinsko znanje, ki nas je poučilo, da je razen belega sovinjona še rdeči. Zaradi francoskega paradoksa so začele ženske piti rdeče vino in moški smo jim morali, seveda slediti. Špricerju najbližji je bil pa refošk. Ali pa je to bilo zato, ker je bil poceni? Skratka, v tridesetih vinskih letih se ni dosti spremenilo. Še vedno o dobrih vinih vemo zelo - malo! Še vedno pijemo vina za tristo tolarjev. Liter! Med 250 vini Rožmarinovega vinskega lista pa jih je za na prste preštet, koliko jih ceni toliko za en deci. Je pač tako; kot danes avto, za katerim se je vredno obrniti - da ne vzamem kakšne druge primerjave - stane trideset tisoč evrov, tako tudi vino, za katerega si je v domači shrambi v konkurenci babičinih marmelad, sorodstvene ozimnice in malih kuhinjskih aparatov, ki jih vsi kupujemo, nihče pa jih ne potrebuje, vredno izboriti pol metra stene za vinsko "klet", stane na gospodarjevem dvorišču deset evrov. Nič čudnega, torej, da so police veleblagovnic polne buteljk s celega sveta, vsi pa pijemo "litrce". Oziroma, malo je junakov, ki si že danes upajo za steklenico vina, ki jo odprejo ob domači večerji, plačati trideset evrov. Tisoč steklenic je vendar že en avto! Kultura pitja vina Najbrž je temu krivo množenje. Gostincem gre to pač bolje od rok kot seštevanje. Še posebej, ker množijo v glavnem vsi z isto številko. Trojko... Pri vinarju stane deset, torej bo pri nas stalo, vsaj, trideset. Toda, zakaj sploh stane pri vinarju deset? Zato, ker ima razen zamaška, steklenice in grozdja najbrž še kakšne druge stroške. Recimo stroške investiranja. Vedno sem se čudil, zakaj se znane gostilne po svetu hvalijo z bogastvom svojih vinskih kleti. Češ, v kleti imamo za sto tisoč evrov vin... Ali pa za milijon... Mar ste jih kupili? Seveda, se čudijo temu vprašanju, saj kupimo takšne, ki jim raste cena! Pri nas pa so vinogradniki trgovski potniki, ki od gostilne do gostilne s karavani prevažajo svoja vina. In gostilničarje prosijo, naj jim končno plačajo tisto, kar so gostje spili pred tremi meseci. Na ta način se pri nas o kakovosti vin, druženju, zaroki in poroki vin s hrano ter o uspešnosti Bricev ter redkih izjem iz drugih dveh slovenskih vinorodnih dežel na svetovnem gostilniškem in ocenjevalskem parketu sicer veliko piše in govori, kljub temu pa se kultura pitja vina še zelo počasi izboljšuje. Med tristo tolarji na tistih kmečkih turizmih, ki še vedno delajo na črno in nič ne komplicirajo, če se potegne do jutra, in tridesetimi evri v elitnih gostilnah, ki strežejo k vsakemu grižljaju drugi požirek, je pač prevelika razlika. Je rešitev? Je rešitev! V vinotekah! Kjer imajo dvojne cene, za domov in za tukaj. Kjer je razlika med zavito in odprto steklenico le v natakarjevem servisu. Koliko stane, da vino primerno ohladijo? Da njegovo ime vpišejo v vinski list. Da ga prinesejo do mize, pokažejo nalepko, spregovorijo nekaj prijaznih besed. Da mu prerežejo vrat in izpulijo čep. Da ga poduhajo. Da ovinijo kozarec. Da dajo pokusiti. In da nato točijo tako dolgo, dokler v čeber ne postavijo prazne steklenice z vratom navzdol... Trikratno ceno celoletnega vinarjevega dela? Ali pa tri, štiri evre? V vinskih barih! V večji ponudbi vin na kozarec! V vinskih promocijah in pokušinah, vinskih delavnicah in prireditvah! V vinskih cestah in vinarjevih odprtih vratih. Koliko desettisočev Slovencev roma vsako leto v Brda zgolj zato, da vidijo, ali je Marjan Simčič dogradil še kakšen stolp in ali je njegov sosed Aleš Kristančič še podaljšal svojo teraso? Ali pa pri sosedih: v teh dneh, ko v kleteh vre mošt, na dvoriščih pa se kadijo kostanji, je na južnoštajerski vinski cesti večja gneča kot poleti na festivalu Lent v Mariboru... Na naši strani pa slana in tu pa tam kak klopotec. Pred kratkim sem pri Hillingerju na Gradiščanskem v kleti, ki spominja na UFO z Marsa, kupil nekaj steklenic. In so mi zraven pomotoma zavili napačen račun. Ko sem ga doma pogledal, je bil na njem dnevni seštevek prometa. Ob 18.41 so sredi vinograda prodali za 1.529 evrov svojih steklenic! No ja, tudi vodenje po kleti in pokušine so bile v tej številki. Ni slabo, mar ne! Kdo pa pri nas vodi po kleti? V vinogradniških zgodbah! V Rožmarinovih se ob četrtkih in petkih po osmi zvečer že zbere kakšnih petdeset ali še več vinopivcev, med katerimi kroži gostujoči vinar, brezplačno (zmerno) toči svoje vinsko bogastvo in razlaga o tem, kako je prišel do njega. In potem, ko mu zmanjka, se celo zgodi, da si najbolj žejni kakšno steklenico ali pa vsaj kozarec tudi naročijo. Nekateri pa si celo pustijo zaviti. "Če že pridem pozno, potem vsaj ne pridem praznih rok," se izgovarjajo. Pa naj še kdo reče, da se časi ne spreminjajo. Včasih, ko smo špricerje pili na metre, smo drugo jutro šli v cvetličarno. Danes pa že domov prinesemo steklenico njenega najljubšega rdečega. In potem pri kosilu naredimo pok. Če le ni zamašek na navoj. Ona zanj Spet krompir "Spet krompir?" se je začudil. "Kako spet?" se je začudila nazaj. "Prejšnji teden sem že jaz pripravil zgolj krompir," se je skušal pohvaliti s svojim dosežkom. "To je bilo prejšnji teden in to si bil ti. Sicer pa, ko boš ti pripravil kaj boljšega, bom tudi jaz..." Mu je po tem logičnem razmišljanju preostal še kakšen argument? Le tiho je bil in se spravil na svojo stran kuhinje. Pikantni krompirjevi mufini Za 2 osebi: 400 g mokastega krompirja, sol, 2 jajci, 35 ml mleka, 35 g ribanega parmezana, 100 g gorgonzole, poper, maslo in drobtine za model. Krompir je do mehkega skuhala v lupini, ga olupila in stisnila skozi stiskalnico za krompir. Jajci in mleko je razžvrkljala in skupaj s parmezanom zamešala v krompirjev pire. Gorgonzolo je narezala na 5 mm velike kocke in jo zamešala v krompirjevo maso ter jo začinila s soljo in poprom. Model za mufine je namastila z maslom, potresla z drobtinami in napolnila s krompirjevo maso. Pečico je segrela na 190 stopinj. Mufine je pekla na drugi rešetki od spodaj 35 minut in še vroče ponudila s solato. On zanjo Pečeni jurčki z orehi Za 2 osebi: 100 g svežih jurčkov, pest orehovih jedrc, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 žlica masla, 1 žlica orehovega olja, sol, poper. Jurčke je narezal na tanke rezine. V ponvi je najprej na močnem ognju na hitro opekel jurčke in orehe, dodal maslo in peteršilj ter solil. Pečene jurčke je naložil na krožnika, pokapljal z orehovim oljem, rahlo popral ter postregel z opečenim toastom. "Mmmmm..." sta najprej hvalila njegovo, potem pa "mmmmmm...." še njeno. In: "Spet je bilo dobro!" družno ugotovila. | 
