Bil je prvi večer in ravno čas za večerjo. Kdo bo prvi gost, smo ugibali. Tisti, ki bo prvi, se bo zagotovo še večkrat vračal, smo načrtovali. Potem sta prišla. Nihče ju ni še nikoli videl. V mestu, v katerem se vsi poznamo! Mlada, najbrž pod trideset, držeč se za roke, najbrž fant in punca, in z govorico, ki je bila od daleč le: "Hva en av de...", najbrž tujca. Jedilni list v slovenščini ju sploh ni motil, saj sta se z natakarjem raje pogovarjala. Dobre volje, z veliko smeha in zaljubljenih pogledov sta spraznila vsak tri krožnike in skupaj steklenico vina. Slednjo sta naročila poznavalsko. Kot da jo poznata. "Karolina," je natakar brez težav razumel. Po večerji sta zavila še v vinoteko, iz katere se je že slišala glasba. Za dolgo mizo, kjer so vsi gostje ena družba, sem ju vprašal: "Kako sta našla sem? Šele prvi večer imamo odprto. In vidva sta bila prva gosta!" Še bolj sta se zasmejala in še bolj veselo sta se pogovarjala. "Iz Norveške sva. Včeraj sva bila v Ljubljani, jutri greva na Dunaj. Čudovito je v Sloveniji. Še bova prišla, a ne sama, vsem svojim prijateljem bova pov edala. Sinoči sva odlično jedla pri Chez Ericu, pa sva vprašala, kaj nama lahko priporočijo v Mariboru. In so rekli, da so slišali za novi lokal, sicer ne vedo, ali je sploh že odprt, a naj poskusiva. Potem pa sva hodila po mestu in spraševala ljudi. Rožmarin, so se čudili, še nikoli slišali. A sva ga sama našla! In ni nama žal. Zelo dobro je bilo. Lahko vzameva več vizitk, da jih doma razdeliva?" Potem sta ostala še kar nekaj ur in še kar nekajkrat smo nazdravili. "Škoda, da morava biti jutri že na Dunaju," sta se opravičevala, ko sta nam pomagala zaklepati. Konzulovo vino Ko so v vinoteki bili še obrtniki in so si gostje še bolj ogledovali novost kot naročali, se je zaslišal presenečen vzklik: "Kaj? Tudi argentinsko vino imate? In prav iz Mendoze! Kakšen slučaj! Imate jutri odprto?" Jutri je bilo odprto in prišel je fotoreporter mestnega časopisa. "Baje je tukaj na kosilu konzul iz Mendoze!" Šele takrat je postal logičen včerajšnji vzklik. "Letos smo bili na obisku v Mendozi, sedaj pa nam je konzul obisk vrnil. In tukaj sem povsem slučajno našla njegovo priljubljeno vino! Tako sem bila vesela," je razložila slučaj konzulova gostiteljica. "Atle je tukaj. Imaš fotoaparat," je nek drugi večer prišel sms. Potem smo iskali fotoaparat, da poslikamo vip gosta. Nekdanji smučar, sedaj direktor ženskega svetovnega pokala, ki je lani v svoji debitantski vlogi mednarodnega šefa na pohorski Zlati lisici odločil o odpovedi veleslaloma, je prišel na jesenski ogled smučišča, ki je medtem dobilo novo sedežnico in prenovljeno akumulacijsko jezero za snežne topove. "Odlično!" je pohvalil, potem pa so smučarji ob vinski pokušini pozabili, kaj je bilo, in se dogovorili, kaj bo. A ne vem, če niso bili res prvi gostje bratje... Včasih smo bili pobrateni, včasih smo se na obiske tja in oni sem vozili z vlaki, a sedaj se vezi počasi spet obnavljajo. Župan je pripeljal delegacijo iz Kraljeva, ne na (svoj) sadni sok, temveč na (štajerski) kozarec vina. Ostali so sicer le vljudnostno uro, včasih pa bi tri dni in tri noči, a dovolj, da so okusili, kako dobro je postalo naše vino v minulih dvajsetih letih. Enkrat ceneje Michael, kuhar iz Gradca, se je samo čudil, ko je obračal liste. "Koliko evrov? Tri, štiri, največ sedem! To je noro. Pri nas bi stalo dosti, dosti več!" Da ga dotolčem, sem mu pokazal sobotna menija. Mesni: dobrodošlica, mineštrone iz poletne zelenjave s piro in pestom, polnjene domače testenine s skuto, gorgonzolo in parmezanom na grahovi kremi, file morskega lista v paradižnikovem fondu z žafranom, penast pire, Bellini mousse; ribji: dobrodošlica, paradižnikova juha s stebelno zeleno in krostini z mocarelo, domači njoki v omaki rokfora in bazilike, z gremolato, goveji rostbif s paradižnički, pinjolami in šalotko, hrustljavo zapečen krompir z rožmarinom, vanilijeva zmrzlina z mandljevimi keksi in borovničevo omako. "Koliko bi to stalo v Avstriji? Nič mu ni bilo potrebno razmišljati, takoj je vedel: "Trideset evrov!" Pokazal sem mu ceno: štirje hodi 15 evrov, trije 12, z vinsko spremljavo še dodatnih 8 evrov. "Pridem! Z ženo!" je rezerviral. Potem me je spraševal o Mariboru stvari, kot da bi bili kontinenti med nama. Pa je (bila) le meja in nekaj kilometrov. Čeprav so bili Avstrijci v mariborskih gostilnah vedno redni in rado videni gostje, pa to vseeno še zdaleč ni bilo kot na Primorskem, kjer so italijanski gostje v naših gostilnah doma. Avstrijci so tovrstno sramežljivi in čez mejo so jih vabile le cene, bencina in ocvrtih lignjev. Ne okus! Resnejše odkrivanje slovenskih, predvsem štajerskih - z nekaj izjemami, seveda, predvsem obmestnih gostiln - kulinaričnih dobrot pa to ni bilo. "A zdaj vidim, da bo zamujeno potrebno nadoknaditi," je priznal Michael, ki dvakrat tedensko kuha prav na slovenski meji, v novem hotelu, s pogledom, bazenom in sobami sredi vinograda proti Sloveniji. "Kam lahko grem še v Mariboru? In kaj dobrega mi priporočaš v Ljubljani?" je hitel zapisovati v svojo beležko. Kar so Avstrijci v zadnjih letih zgradili na svoji južnoštajerski vinski cesti, prav na slovenski meji, je neverjetno. Oziroma je bilo še ne tako dolgo. Saj je bila avstrijska Štajerska še pred 20. leti nerazvita avstrijska pokrajina, v kateri so v vino mešali antifriz, v hrano pa maggy. O dobrojedcih ni bilo ne duha ne sluha, kaj šele, da bi kdo vino pil za užitek. In danes? Sredi nekaj hektarjev vinogradov, ki se kopljejo v soncu s slovenske strani, je več odličnih gostiln kot sredi Toskane! Tamkajšnji vinarji so si zgradili vinske hrame, ki bi jih bili veseli v Kaliforniji! Na vinski cesti med vinotoči in gostilnami pa je večja gneča kot sredi Burgundije! Logično, da bo to pljusnilo tudi čez mejo. Le vprašanje časa je. Ljubljana je že polna tujih govoric. Na Primorskem imajo Italijane. Mi pa avstrijske Štajerce... Avstrijska Štajerska je bila dolgo nerazvita, ker je okrog sebe imela Korošce, Slovence, Hrvate, Madžare. In se je zato zapirala vase. Kot se že predolgo zapira slovenska Štajerska. Prebujanja so bili v veliki meri krivi tudi vinarji, ki so nehali polniti karnistre za sosedovega gostilničarja in ležati na soncu. Sonce so raje zaprli v svoje buteljke, s katerimi so šli v svet. In zato je svet prišel k njim, v njihove vinograde, njihove gostilne, v njihovo denarnico. Tako bo tudi pri nas! Le zdržati moramo do takrat. On zanjo Zajček! "Zajčka sem ti prinesla," mu je oznanila, da je že videl dolgouhca, kako bo letal po stanovanju za njim. "Zakaj pa meni?," se je čudil, "saj si pri naši hiši za domače živali ti zadolžena." Pogledala ga je kot, češ, pazi se: "Če bi ti skrbel za morskega prašička, ne bi imel ne hrane ne vode. Si mu že sploh kdaj zamenjal slamo?" Prav mi je, si je mislil, kaj pa drezam. A ni bilo še konec. "Ker sem jaz zadolžena za domače živali, kot praviš, boš pa ti za današnje kosilo. Meni se zajček tako smili..." Da se ne bi še zjokala, je mesarjev zavoj z zajčjimi hrbti pospravil v hladilnik. "Zakaj si ga pa potem kupila?" Zmignila je z rameni: "Če pa imam tako dober recept!" Zajčji file z gorčično zeliščno omako Za 2: 4 kosi zajčjega fileja (a 80 g), sol, poper, 8 majhnih šalotk, 2 žlici olivnega olja, 20 ml suhega vermuta, 100 ml piščančjega fonda, 2 žlici sesekljanega peteršilja, 1 žlica sesekljanega pehtrana, 1 žlička kopra, 100 g kisle smetane, 1 žlička gorčice, 1 žlička gorčice s semeni, 1/2 žličke kurkume, 1 žlička jedilnega škroba, 100 g lisičk, 100 g debelega fižola, 2 žlici masla. 1. Zajčje fileje je začinil s soljo in poprom. Šalotke je olupil in prerezal po dolgem na polovico. Pečico je segrel na 200 stopinj. V ponvi je segrel olje in zlato rjavo opekel meso in šalotke. Dolil je vermut in fond, malce pokuhal in postavil v pečico za 15 minut. 2. Medtem je gladko razmešal kislo smetano, obe vrsti gorčice, kurkumo, jedilni škrob in zelišča ter začinil s soljo in poprom. Debeli fižol je blanširal v slanem kropu dve minuti, ga prelil z mrzlo vodo in odcedil. 3. Nekaj minut pred koncem pečenja je v ponvi brez maščobe opražil lisičke, dodal maslo in debeli fižol ter pražil še nekaj minut. Zelenjavo je začinil s soljo in poprom. 4. Pečeno meso je zavil v alu folijo, omako s šalotkami prelil v posodo, z metlico vmešal kislo smetano in kuhal nekaj minut, da se je omaka zgostila. Na ogreta krožnika je naložil praženo zelenjavo in po dva fileja, prelil z omako in ponudil s krompirjevimi ocvrtki. "Zdaj mi je pa žal," je rekla, ko je pojedla. "Ta jed je tako dobra, da bi bila lahko tujdi brez zajčka..." |
