Najprej je bil le en kup. "Krt!" je zaklicala, ko ga je zagledala. A bil je skrit med njenimi rožami, kjer ni trave. "Ja?" se ni niti prav zmenil. Če pa je imel v glavi povsem druge skrbi. "Novi kup," ga je obvestila drugi dan že navsezgodaj. Vzel si je toliko časa, da je šel pogledat. Nenazadnje je njegova trava... "Med rožami je," je potolažil bolj sebe kot njo. In se še naredil za vsevednega vrtnarja: "Malo ti rahla zemljo. Pod travo pa ne gre, ker je pregosta in ne more zvrtati luknje." A tretje jutro vseeno ni čakal na njeno obvestilo. Saj se mu je tako že navsezgodaj mudilo v Rožmarin, zato je mimogrede pogledal še po travi. Po njegovi travi! Ki ni bila več le zelena in ravna. Blizu cvetličnega roba, sicer, toda že na travi, se je bohotil rjavi kup zemlje... Potem je vsak dan lahko le še nemočno zrl v krtovo potovanje. Počez čez zelenico, ki je bila še pred kratkim takšna, da je hotel sodelovati v Nedelovem razpisu za najlepši vrt. A je ni utegnil poslikati... Pa četudi bi jo, saj potem tako in tako ne bi utegnil slik poslati... Če pa, odkar je Rožmarin, ni za nič več časa. Niti za krta, ki rije nemoteno pod zemljo in si nad njo dela dimnike. Življenje se jima je čez noč postavilo na glavo. Je, a hkrati še ni. "Bova danes končno imela kosilo," je vprašala kot že toliko zadnjih dni odkar je Rožmarin. "Seveda bova!" je tudi on ponovil isto. "Kaj pa," je nadaljevala vsakodnevno igro. "Bova že kaj," za katero sta oba vedela, da se ne bo končala s - kosilom. "Jutri pa si morava vzeti čas," je rekla pred lahko noč. "Saj bo kmalu boljše," jo je tolažil, "Rožmarin bo stekel, vse se bo normaliziralo in potem bo spet čas za normalno kosilo." Še dobro, da sta oba po celem Rožmarinovem dnevu tako utrujena, da spanec hitro zabriše dnevne sledi. Rožmarin je odprt, pa vseeno še ni odprt. Kavarna dela, toda klima še ne dela. Na galeriji je prevroče, da bi gostje ob prelistavanju časopisov in sladkanju z belinijem - penasta krema po vzoru znanega penečega cocktaila z okusom breskovega soka - v kozarcu, prelitim z malinovo omako, preizkušali udobno usnjeno sedežno garnituro. Sonce je, toda vrta še ni. Ker bo šele drugo leto. Saj za vse res ni ne časa ne denarja. Toda, zakaj je potem vreme, odkar Rožmarin je, zgolj sončno in vroče? V Mlekarniški, ki je spet postala ulica, da ji bo (spet) tudi ime potrebno dati, pa je še zvečer tako prijetno, da so pri konkurenci vsi stoli zasedeni. Tudi vinoteka je že. Toda gostje se še obirajo. "Na vrata je potrebno dati velik napis, da je odprto!" Kljub temu hodijo mimo, gledajo skozi steklo v restavracijo, ki še ni, in niti ne pomislijo, da je pod njo še nekaj, kar že vabi. Vseeno so prvi odmevi spodbudni. Majhni prigrizki z antipasti vsebino, tapas obliko in mimojede značajem, so očitno pravšnji, saj na pivo nihče niti ne pomisli, če pa so kozarci za vino tako elegantni, ponudba tako pestra in je zraven toliko okusnih grižljajev. Toda vip prostor še nima oblazinjenih sten, da mize dolgočasno izpadejo, omara za vina še nima vrat, da police prazno zevajo, glasba še nima didžeja, da gostje še ne poskakujejo. Toliko stvari je potrebno še narediti, preden bo čas za - kosilo... Kaj bi rad jedel? Dolga leta je bilo sicer veliko potovanj in poti, toda vseeno veliko več skupnih domačih kosil. Brez tega, nenazadnje, ne bi mogel on zanjo ničesar skuhati, ona pa ne bi mogla iz tedna v teden v Več objavljati svojih receptur. Kosilo je postalo obred, ki se je začel vselej enako. "Kaj bi rad jutri jedel?" Seveda ni imel pojma... Zato mu je pod nos pomolila izbiro. Vedno vsaj tri možnosti. Vedno vsaj iz te sezone, če ne kar tega meseca. Vedno vsaj malo drugače, če ne kar vedno novo. "Koliko receptov preizkusiva na tak način v letu dni?" Namesto odgovora je vzela svoj zvezek, v katerem je zapisan vsak dan. "Štej, če si radoveden!" Dvesto ali celo več? Nikoli ni preštel do konca. Če pa je prišla s sladico, ki se ji je bilo potrebno popolnoma posvetiti. Zdaj pa kosita v Rožmarinu. Z vilicami v zadnjem žepu, da je vselej pri roki. Od krožnika do krožnika, iz vsakega malo. "Omaka je premalo izrazita... Tukaj je potrebno še nekaj dodati, da bo krožnik lepši... Preveč soli... Bolj drobno je potrebno zrezati..." Tudi doma sta ves čas preizkušala, toda doma je bil povsem drugače. Pogrnjena miza. S kozarci. K vsaki novi jedi novo vino! Predvsem pa čas. Za jed in zanju. Četudi je bil le en hod, je imel začetek. "Dober tek!" sta si zaželela, razgrnila vsak svoj prtiček čez kolena in prijela za pribor. In je imel vrhunec. "Na zdravje!" sta trknila, potem pa pokomentirala, kakšno vsebino je imel dan in kakšen okus je imela nova jed v njenem zvezku. Ter zaključek. Pravzaprav vselej enak... "Čestitam, znova si prekosila samo sebe!" jo je pohvalil, ona pa je, vedno enako: "Daj, daj, to mi vedno rečeš," pokazala, kako ji godi. "Seveda, če pa je res! Tvoje jedi so toliko boljše od mojih, da si on zanjo sploh ne upa nič več skuhati." S tem se je sloga ponavadi končala... "Ti bom že dala. Spet bi se rad izognil!" Praženec z bučnimi semeni Za 2 osebi: 2 rumenjaka, 2 beljaka, 125 ml mleka, 2 jajci, sol, 40 g moke, 1 žlička vanilijinega sladkorja, 30 g mletih bučnih semen, 30 g sladkorja, 60 g masla, 1 žlica medu. 1. Bučna semena, polovico sladkorja in 20 g masla je rahlo opražil in ohladil. 2. Gladko je razmešal moko, rumenjaka, mleko, ščepec soli in vanilijin sladkor. Nato je vmešal še pražena bučna semena in jajca. Beljaka in preostali sladkor je stepel v sneg in ga previdno vmešal v jajčno maso. 3. Pečico je segrel na 200 stopinj. V ponvi z ognjevarnim ročajem je segrel preostalo maslo, vanjo vlil jajčno maso in jo pekel v pečici 12 minut. Po 10 minutah pečenja je praženec premazal z medom. Pečeni praženec je raztrgal na manjše kose, ga potresel s sladkorjem v prahu in zraven ponudil domačo jagodno marmelado. "Misliš, da bi šlo to tudi v Rožmarinu?" ju je spet spomnila nanj. | 
