Dragi bralci! Povejte mi, prosim! Smo odprli ali nismo? Vi to že veste, jaz pa še ne. Tri dni pred otvoritvijo se položaj spreminja iz minute v minuto. Na celotnem objektu dela dan in noč nekaj sto ljudi. Okrog Galerije Gosposka je pravo obsedno stanje. Kombiji, tovornjaki, dostavni avtomobili izvajalcev in dobaviteljev parkirajo drug na drugem. Vse skupaj je podobno kaosu, toda vseeno se premika. Kar vliva (največje) upanje, je dobra volja. Kljub napetosti, tudi živčnosti, novim in novim težavam, oviram in zamudam, ki se ves čas pojavljajo, vlada predvsem dobra volja. Nenazadnje imamo vsi nekaj skupnega. Umazane čevlje... In med zobmi nam škripa prah... Celo mimoidoči so ob tem dobre volje. "Tukaj bo otvoritev čez tri dni?" Stavim, da nekateri celo stavijo. Bodo ali ne bodo odprli? Vemo, da bomo uspeli, toda ne vemo, ali smo res... To veste le vi, ker to berete dan po otvoritvi. Dva dni pred otvoritvijo so zasvetile diode na stropu in v tleh restavracije. Barve, ki bodo nekoč ločile kosilo od večerje, so se začele prelivati preko oblazinjene stene v barvi, seveda, rožmarinovih cvetov. Če mi ne bi nekaj padlo v oko, kar v vsem tem prahu, ki ga dvigujejo brusilci parketa v vinoteki, bi celo pomislil, da se lahko kaj utrne tudi zaradi leto dni čakanja na veliki trenutek. Ko je usnje na steni, pa je menda res že daleč, kajne. Toda tri dni pred otvoritvijo smo vseeno pritisnili na zavoro. "V restavraciji bomo trenirali še 2 tedna. Odprli bomo le kavarno in vinoteko!" je odločil Rožmarinov nadzorni odbor. Kajti: "Ne moremo trenirati na gostih!" To bo vsekakor zanimivo, v gostinskem lokalu, ki ima štiri nivoje, a se iz vsakega vidi v vsakega, bodo v treh nivojih - upajmo - gostje, v sredinskem pa bo trening kuharjev in natakarjev. Samo, če bodo oni preživeli, bo 15. odprt celoten Rožmarin! Prvi gostje -obrtniki Štiri dni pred otvoritvijo sta Petra in Dejan prišla naredit reportažo o Rožmarinu. "Saj je vse gotovo, kajne," sta vprašala na Gosposki, ko sta uzrla novo stekleno fasado Kvika, ki je zdaj že zgodovina. "Seveda!" Potem smo si pri sosedih v Baristi sposodili dva kozarca in poiskali pol metra parketa, na katerem ni bilo škatel. Na sliki se ni videlo, kako daleč smo. Pet dni pred otvoritvijo smo se končno prebili v kuhinjo. Premagali smo obrtnike, ki so jo tako dolgo zasedali. A pregnali jih nismo. Kuharji so začeli trenirati, obrtniki pa so delali dalje in hkrati okušali. Po dveh dneh smo takšno prakso odločno prekinili. Tako jim je teknilo, da so rekli, da bodo še ves mesec ostali. Ko po svetu odprejo novi Nobu, japonsko restavracijo Nobuyukija Matsuhise (in igralca Roberta De Nira), je za ekipo šest mesecev treninga! Brez obrtnikov! Pa je londonski Nobu le dvanajsta najboljša restavracija na svetu... Ob vsem tem pa me najbolj skrbi, kaj bo z natakarji. Ker je v restavraciji nemogoče trenirati, saj so nenazadnje tudi krožniki zakopani nekje pod kupi opreme, ki čaka na svoj trenutek, so se preselili v skladišče. A tam je vse polno vin, ki čakajo, da bo gotova hladilnica v vinoteki. Večja je zamuda, boljše volje so natakarji v (vinskem) skladišču. Da smo skladišče sploh lahko napolnili, sta se žrtvovala Leon in Saša. Po treh dneh v Vipavski dolini in Brdih sta sredi noči dobesedno pobegnila pred gostoljubnimi vinarji. "Prej kot v treh urah ne uspeva priti iz nobene kleti. In manj kot 40 vzorcev nama nikjer ne ponudijo," se je glasil sms na pomoč. Start v novo leto Osem dni pred otvoritvijo so šli končno na pot poštarji. Pri številki tisoč je naklada vabil pošla. Koliko jih bo prišlo? Bomo vsaj že takoj prvo noč ugotovili, koliko ljudi se lahko zdrenja v Rožmarina. Ko je bilo do otvoritve še zelo daleč, skoraj deset dni, sva šla na poslovilno večerjo. Bo še čas za obiskovanje drugih lokalov, ko bo Rožmarin odprt? V soboto zvečer sem v Cubu v Ljubljani, seveda, rezerviral. To si namreč želim tudi od Rožmarinovih gostov. Ob osmih zvečer pa sva vstopila v prazen lokal. "Je zaprto?" Toda parkirišče je bilo polno. Čez eno uro je bila hrana vsaj na šestih mizah. Toda iz kuhinje so lonci ropotali s polno paro. Namesto odgovora naju je natakar odpeljal do nove sobe za zaključene družbe. Bila je nabito polna! V časopisu je šele pisalo, da bo društvenim bifejem in neprijavljenim gostilnam kmalu odklenkalo, pa so se Ljubljančani že vrnili z divjih kmečkih turizmov v mesto. V tej smeri nam je znani graški gastronom, ki ima v garaži tri ferrarije in čaka na četrtega, zadnjič zaupal: "Novi lokal odpiram vedno oktobra. Tako padem v sezono novoletnih praznovanj in je lokal na začetku vedno poln. Za dober start je to izredno pomembno. Čakalna doba Nam pa so za dober znak klici, ki so začeli zvoniti že tedne pred otvoritvijo. Prva rezervacija je bila za - danes. "Če pa še ne vemo, ali bomo odprli..." Pa se niso pustili motiti. "Hočemo biti prvi!" Morda so brali svetovno top listo čakalnih vrst v restavracijah. Na prvem mestu je, seveda, El Bulli (Ferran Adria, najboljši kuhar na svetu), kjer je na prosti stol potrebno čakati od 6 do 12 mesecev! Nemški rekorder je Schwarzwaldstube (Harald Wohlfahrt, najboljši nemški kuhar), kjer boste sedeli aprila, če boste rezervirali jutri! Pri Tetsuyi v Sidneyu je čakalna doba pol leta, pri Gordonu Ramsayu v londonskem hotelu Claridge pa samo štiri mesece. Toda brez skrbi, iz prve roke vam svetujem, da pojdite tja raje na kosilo. Neprimerno ceneje bo in rezervirati boste morali le mesec dni prej. Medtem ko Jamie - informacija prav tako iz prve roke - zbira svoje goste vsakega četrt leta. Toda številke morate vrteti točno tisti dan. Naslednji dan je že vse polno. Neprimerno več možnosti imate pri Thomasu Kellerju v New Yorku. Miza v Per se vas pričakuje že čez dva meseca. V Rožmarinu pa je v glavnem še dovolj prostora. A pohitite, ker ne vem, kako dolgo še. Posebej, če smo res odprli. | 
