V Rustu ob Nežiderskem jezeru je bilo opoldne na osrednjem trgu vse polno golobov in nekaj kolesarjev. Mir štorkelj na dimnikih je zmotil šele nizozemski avtobus, iz katerega so izstopili veseli upokojenci. Prav nič ni bilo videti, da smo sredi sezone. Dvesto metrov iz središča majhnega mesta ob največjem avstrijskem jezeru sva na zastavi ob vhodu z visoko ograjo, izza katere se je odstiral lep vrt, prebrala: "Inamera". Petdeset kilometrov s kolesom od Weidena ob jezeru, po čudoviti kolesarski poti, ki jo avtomobili zmotijo za trenutek šele v Illmitzu, kjer sva kolesi naložila na trajekt, ki nas je popeljal čez polmetrsko vodo do Moerbischa, je bilo nagrajenih s kosilom v "eni izmed treh najbolj kreativnih restavracij Avstrije", kot sva pred tem prebrala v reviji A la carte. "Misliš, da bo kaj prostora?" sva drug drugega strašila na kolesu, ko pa sva na Inamerinem vrtu razjahala, je prišel novi strah: "Nikjer nikogar... Je zaprto?" "Kar naprej, pozdravljena!" se prepotenih kolesarjev v elegantni in klimatizirani restavraciji ni prav nič ustrašila mlada natakarica. "Midva bi bila raje na vrtu..." In nama je sveže pogrnila v senci, od koder sva pa še vedno videla v notranjost restavracije, ki se ponaša tudi z Michelinovo zvezdico. Dež pregnal goste Še preden sva prebrala jedilni list sva ob penečem aperitivu s sledjo ingverja sredi hruškastega okusa že hrustljala sveže spečeni krompirjev čips, ki sva ga namakala malo v masleni smetanov in malo v sirno liptavski namaz. Ko sva izbrala, pa naju je kuhar pozdravil še s hladnim gazpačom, v katerem je plavala le vejica sveže bazilike. A najbolj kreativen je bil podstavek, lesen, z vdolbinama za kozarec in žličko. Prejšnji večer, potem ko sva s kolesi na strehi iz deževne Slovenije pobegnila proti soncu, ki sva ga našla na Gradiščanskem, sva prav tako nenajavljena poskusila še v drugi z Michelinovo zvezdico ovenčani Nežiderski gostilni. "Saj bo vse polno," sva bila prepričana, a vseeno poskusila. "Ravno še eno mizo imam," naju je prijetno presenetil lastnik Modre goske Alain Weissgerber. Restavracija, ki sprejme le 50 ljudi, saj je bilo na vrtu prehladno, je bila s tem polna, toda saj je bil petek zvečer sredi avgusta. Ponavadi je v takšnih gostilnah in v takšnih časih ter krajih potrebno rezervirati vsaj teden dni prej. "Dolgoročna napoved je bila deževna, zato so se mnogi ustrašili," je nenavadno praznino pojasnila Inamerina natakarica, ko nama je postregla še s toplima juhama. Zanjo iz lisičk, zanj iz paprike. V lisičkini je na vrhu pene ležal kos hrustljavega sušenega pršuta, v paprični, prav tako obilno penasti, pa je bila zakuha kar na žlici, tartar nežiderskega soma. Nič posebnega, kajne, če ne bi bilo v kozarcu kot zraven zrastlega zelenega veltlinca, okusi juh pa so bili tako skoncentrirani, da je bilo dovolj že nekaj žlic. Zaradi tako lahkega uvoda sva si kljub kolesom in poti nazaj privoščila bolj konkretno nadaljevanje. Njej so bile lisičke tako všeč, da je z njimi nadaljevala še v rižoti, ki jo je prekrival debeli kos a point spečenega jezerskega soma, njega pa je zamikal odojek v olivni omaki. Najboljšega hrbtnega kosa, ki ga je bilo dovolj za točno štiri reze z nožem, se je držalo prav toliko kože, ki je bila še bolj hrustljava od uvodnega čipsa. Z omako iz črnih oliv se je lepo ujel debeli kos koromača, začinjenega s sušenimi dišavnicami. Omake je bilo v skodeli ob krožniku dovolj, da sem jo lahko obilno okopal v kruhovem cmoku. Kaj pa kreativnost? Najbrž naju je kuhar slišal, zato naju je posladkal z makovim parfejem, ki ga je položil na marelični žele. Vse skupaj je marelično zaokrožil še s prav takšnim sladoledom in sokom, v katerega pa je najbrž še kaj dodal. A za podrobnejše analize ni bilo več časa, saj je bila na drugem krožniku tako napihnjena "kremšnita", da bi ji bili tudi na Bledu zavistni. Priznam, nisem še jedel tako dobre. Zaradi vaniljeve kreme, ki je bila rahla, penasta in izvornega okusa, zaradi testa, ki je bilo krhko, hrustljavo in kot dih tanko, da vse skupaj ni potrebovalo prav nič smetane, ki bi tako vse pokvarila. "Misliš, da bo pri nas tudi tako dobro?" je zaskrbljeno vprašala. "Misliš, da bo pri nas tudi tako prazno," ji je še bolj zaskrbljeno odgovoril. Kosilo v kramariji Še dobro, da sva tridnevno kolesarjenje med nežiderskimi Michelinovimi zvezdicami sklenila pri Taubenkoblu, ki ima že dve in si želi - kot prvi v Avstriji? - še tretje. Kajti dovolj nama je bilo visoke kuhinje in njene kreativnosti, zato sva si zaželela še nekaj tradicionalnega. Taubenkobel pa ima tudi - kramarijo! Ob s priznanji in lovorikami ovenčani restavraciji je še Greisslerei, ki je hkrati trgovina kulinaričnih dobrot in bistro kuhinja. Deset metrov stran vsak dan pripravljajo degustacijski menu z vsaj desetimi hodi, v kramariji pa ponujajo dnevno le dve jedi. Tokrat zajčka, ki je prehitro zmanjkal, zato ga je nadomestil ocvrt piščanec, in pegatko, ki pa jo je ona zamenjala raje za bučkino juho, da je po njej lahko poskusila še domačo jabolčno torto. V Kramariji pa je bilo polno! Ker rezervacij ni, smo se izmenjavali kot po tekočem traku. Bo tudi v Rožmarinu tako? Že čez 14 dni! On zanjo "Vstani!" ga je tresla za roke in noge, on pa se je pokrival čez glavo. "Kam se ti mudi, saj je nedelja," se je branil jutranjega sonca. "Na kolo!" se je veselila, "končno je nehalo deževati." Poskusil je še z zadnjim izgovorom: "Kje bova pa jedla?" A je le na hitro pomislila in odločila: "Nič se ne bova ustavila. Nekaj takega pripravi, da bova lahko kar sproti grizljala!" Olivni krekerji 500 g moke, 1 rumenjak, 100 ml olivnega olja, sol, poper. 1. Moko, rumenjak in 200 ml mrzle vode je zmešal v gladko testo. Testo je zavil v prozorno folijo in ga pustil počivati 12 ur. 2. Razvaljal ga je 2 mm debelo in s pomočjo modelčka izrezal kroge s premerom 5 cm. Na obeh straneh jih je premazal z olivnim oljem. Pečico je segrel na 250 stopinj. Krekerje je naložil na pekač in jih pekel v pečici 7 minut, da so postali hrustljavi in dobili zlato rjavo barvo. Pečene krekerje je začinil s soljo in poprom. "K tem pa paše vino," je ugotovila, ko je prvega poskusila. "Saj sem ti rekel, da se morava ustaviti," se je zasmejal. | 
