Dežuje. In zvoni! Kako prijetno se je ob božanju strehe obrniti na drugo stran in ignorirati budilko... Bom pač zajtrk izpustil. Bom pač le kavo popil. Bom pač večerja prva jed. Že spim... Še kar dežuje. In še kar zvoni! Toda, to vendar ni budilka! Kdo me moti tako zgodaj, sredi tako prijetnih deževnih kapelj? Zakaj nisem zvečer utišal telefona? Še kar zvoni! Joj! Halo? "Dežuje!" In zaradi tega si me zbudil? Ravno zato pa spim, ker dežuje! Tako prijetno je. "Dežuje! Noter dežuje! Pravi slap!" Kam dežuje? Kako? V Rožmarinu je slap? Kje je pa streha? Kurjenje sredi poletja Tesno bo. Ko je prišel mizar, da začne polagati afriški oreh, se je začelo deževno obdobje. In to sredi poletja, ko je pol delavcev na dopustu, drugi polovici pa je bilo na strehi prevroče. In so pač pozabili eno luknjo... Medtem ko sem se doma boril z budilko in mislijo na izpuščeni zajtrk, je v Rožmarinovi vinoteki nastajal bazen. Vin pa ni dobro mešati z vodo! Vsaj dokler se kdo ne spomni in deževnici doda ce-o-dva. Tri tedne pred otvoritvijo sredi poletja kurimo... Sušilci delajo s polno paro, da bi vsi skupaj ujeli gradbene roke. Stoli in mize so že v skladišču, krožnike smo na poti ustavili, saj jih nimamo kam dati, marmelad je že polna shramba, jedilni listi so v tiskarni. Spet zazvoni. "Nič dobrega," so prve besede. "V bolnici sem. Hernija..." Še začeli nismo, pa smo že brez kuharice. Bredo čaka dolgo okrevanje, niti misliti ni, da bi nam lahko pomagala. V Rožmarinovi kuhinji bodo sami moški. Pa tako smo hoteli izpolniti žensko kvoto. Tesno bo. Še posebej, ker bo potrebno zgodaj začeti. Saj ne bo vsak dan prijetno deževalo. Saj ne bodo vsi hoteli zjutraj poležavati. In, nenazadnje, saj nikjer ni zapovedano, da mora biti zajtrka konec že ob osmi uri. Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna. Jutro je in večina nekam hiti. Le na majhnem trgu, polnem gostilnic, z mizami v senci, se je čas ustavil. Tukaj se nobenemu ne mudi. Mamice z vozički čakajo, da odprejo trgovine. Študenti se dogovarjajo, kako bodo pričakali večer. Kravatarji imajo že prvi sestanek. Zajtrki se vedno večji hit. Dan je potrebno prijetno in dobro začeti! Miza je majhna, saj je kavarniška. Krožniki in kozarci so veliki, saj je gostilnica moderna. Toda natakarica se ne pusti zmesti. Nekaj nama potisne kar v naročje, prelaga in zlaga po mizi, dokler ni vse na njej, četudi gleda čez rob. Kje naj začneva, da se ne bo sprožil domino? Kot da bi začel dan s sadno kupo, le brez smetane. Namesto nje je jogurt, namesto čokoladnega preliva pa so v posebni posodici musliji. V visokem kozarcu je pol sadne tržnice, skrbno zrezane, od banane do jagod, od jabolka do pomaranče, od melone do grozdja. Dan se bo začel živopisno! V posebni skodelici so lešniki, kot da bi jih naročila veverica. In zraven je še ena skodelica, z mladim sirom, kot da bi sredi mesta za gostilno imeli hlev. V košarici za kruh so sveže štručke, s sezamom, makom in kar tako, skodelica za čaj je velika, telefon pa je na tiho. Zjutraj si je potrebno vzeti čas! Na drugi strani mize ni vsega nič manj. Le da je v sadni kupi še jajce... Spodaj je sir, na njem paradižnik, na vrhu pa mehko kuhano jajce, ki ga je kuhar že olupil, da je potrebno le enkrat razrezati in se rumenjak razlije čez sirovo solato. Učinkovito. Vtis je potrebno narediti čim prej. Najboljše že zjutraj. Zgodaj začeti za svežino Prvi kuhar bo prišel že ob petih. Zakuril bo v peči, zamesil, nato pa se grel, ko bo začelo dišati po kruhu in bodo prišli še drugi. Drugi kuhar bo pristavil velik lonec, da bodo zvečer omake goste, polne in gladke. Tretji kuhar bo razkosaval, da gostom opoldne ne bo potrebno glodati. Četrti pa bo zavil na tržnico, da bo lahko potem lupil, čistil in delil vitamine. Včasih so kuharji začeli, ko je gost naročil. Nekje zadaj, za stranskimi vrati, na dvorišču, ponavadi ob smeteh, so čakali, da je kuhar zaklical: "Naročilo!" Potem so pohodili čik, si poveznili kapo na glavo in prijeli kuhalnico. Pripravljali so sveže, da je imelo okus po pogretem... Danes pa, ko so gostje za mizami, zgolj še krasijo. Omake brizgajo iz plastenk s tankimi tulci, da rišejo na krožnike, meso jemljejo iz pečic, v katere so jih dali že včeraj, da pokajo in hrustajo, zelenjave ne tajajo, temveč le v vreli vodi namakajo, da na krožniku dela na zobeh konkurenco testeninam, ki jih na jedilniku ponosno imenujejo "domače". Kuhanje v sodobnih gostilnah se začne že dva dni prej, da ima nato okus po svežem! In zakaj potemtakem in mimogrede ne bi pripravili še zajtrka?! Zakaj bi se moral dan začeti šele z malico?! On zanjo Mole west je že drugo leto hit sezone ob Nežiderskem jezeru. Zgrajen z evropskim denarjem in v bungalov slogu, z veliko leseno teraso na vodi in stekleno restavracijo, ki ne skriva pogleda jadrnicam, ko drsijo mimo, je zadel formulo, zaradi katere so tako turisti kot domačini prepričani, da bodo preveč izgubili, če jih ne bo tam. Toda, ko sta bila ona in on, je deževalo! Nikjer kopalcev, nikjer ležalnikov, le prazna terasa in močan veter ter vroč popoldanski čaj. Pa vseeno sta za večerjo raje rezervirala. Toda... "Čez teden dni šele!" je bil odgovor. "Pa greva vsaj na zajtrk," sta se prebudila v oblačno nedeljo. "Misliš, da bova edina?" Pa nista bila... "Ste rezervirali?" je bilo prvo vprašanje ob vhodu. Pogledala je v debelo knjigo rezervacij, pogledala po mizah z napisi "rezervirano", pogledala še njiju, nato pa se odločila: "Še ena miza je prosta!" Potem je bil lokal v pol ure nabito poln. Mlade družine z otroci. Stare družine s psi. Mladi fantje s starejšimi fanti. Mlada dekleta z golimi trebuhi. Starejše dame po maši. Starejši gospodje pred televizijskim športnim popoldnevom. Zanjo so bile tri skodele. V eni le jogurt. V drugi le sadje. V tretji le musliji. Zraven pa še dolg krožnik s štirimi majhnimi zelenimi kruhki, ržen kruh, premazan z maslom, na gosto posut z drobnjakom. In mehko kuhano jajce. Zanj, tudi ob štiriminutnem jajcu, pa velik sendvič. Sveži copatek, premazan s paradižnikovo pasto, ki ga je natopila in zmehčala, velike rezine pršuta, v njih rukola s paradižnikom in bazilikinim pestom, na vrhu pa sveže in na hitro opečen mladi sir. Prijel je v roke, a ni šlo v usta. Poskusil je z nožem, a ni rezal. Pa je iz enega naredil dva! "Vse si pojedel?" se je začudila. "Seveda, saj bom vse plačal," se je začudil. "No, ja, velik sendvič je bil..." je dodala. "No, ja, saj sem tudi jaz velik," je dodal. "No, ja..." je bila zadnja spet njena, "da ne boš še debel, po tako obilnem zajtrku pač ne bo kosila!" Do otvoritve je še 21 dni! | 
 a.jpg)
