O gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo

"Daj tačko!" V roki držim majhen pasji bonbon. Tačka se sproži, kot da bi bila avtomatska. "Prosi!" V roki imam drugi bonbon. Obe tački dvigne in začne delati valove kot nogometni navijači. "Hrbet!" Tretji bonbon... Vse štiri noge molijo v zrak. "Prostor! Četrti... S hrbta se v trenutku prevali na trebuh. "Saj, dovolj imaš!" Noče slišati. Kar sam ponavlja svoje umetnine. "Štiri si dobil..." A on kar ponavlja. "Ena cirkuška bo že vžgala," si misli. "Kregana bova!" mu dam še petega. Zdaj razume. Mirno gre do svoje sklede in se - uleže vanjo. "Bom kar tukaj počakal," mu piše na smrčku.

Prekršeno pravilo

Če ne bi bil novinar - in če se ne bi odpiral Rožmarina -, bi bil tiskar. Tiskal bi nalepke. Tiste, ki so na vseh vratih. Neizčrpno tržišče... Super posel... Povsod so nalepljeni sladoledi. Prečrtani, seveda. Povsod so nalepljene rolke. Prečrtane, seveda. In povsod so nalepljeni kužki. Prečrtani, seveda. Tudi vas moti, če pod sosednjo mizo nekdo leži?

Prvi mesec, torej njegov četrti, je bilo hudo. Sosedi so bili prijazni, midva pa neprijazna. "Od kosila nam je ostalo. Nič ni mastno..." Njemu so se oči zasvetile, midva pa sva odgovorila namesto njega: "Saj je samo svojo hrano!" Spet je pozvonilo. "Kosti za Saja! Iz goveje juhe!" Pomahal je z repom, midva pa sva mu ga uplahnila. "Saj je samo svojo hrano!" S sosednjega vrta je zadišalo po žaru. Skočil je na ograjo, da bi boljše videl. "Saj, pridi!" A midva sva vrata še bolj trdno zapahnila. "Saj je samo svojo hrano!" Prvi mesec bi se naju sosedi skoraj odrekli. Ali vsaj prijavili društvu za varstvo živali. Zaradi mučenja.

Pravilo sva prekršila sama. Če pa je tako milo gledal. Stal je ob mizi in samo kazal svojo lepoto. Zdaj enemu. Potem je šel okrog mize in še drugemu. "Poglejta me, kako lepo in milo gledam!" Vsako žlico, vsak gib z nožem. Samo gledal je in pometal z repom. "Samo majhen košček," je rekla prva ona. Ali pa je bil on? Kdo bi se spomnil. Odtlej smo jedli vedno trije.

Bolj učeni pravijo, da lahko psi jejo vsak dan isto hrano. Vse življenje! Še huje od tistih, ki v gostilni naročijo vedno isto... Vse življenje, v vseh gostilnah! Pomembno je, da dobijo dovolj vitaminov, kalorij, hranilnih snovi, skratka. Oboji!

Praskanje zaradi reklam

Naredil sem eksperiment. V levo roko sem dal pasji briket. V desno pa pasji bonbon. Za hrbtom, seveda, da ni videl... Spredaj sem ju nekajkrat prekrižal, da sem ga zmedel. Tako smo se včasih igrali. "V kateri roki?" Nikoli se ni zmotil! Najprej desno roko. Potem pa še levo.

Začeli smo s fast foodom. Mladi starši, skratka... Nevedni... Če pa je na televiziji tolikokrat reklama. Najprej si je začel lizati tačke. Potem se je začel praskati. Potem pa sploh ni več nehal. "Tisto, kar najbolj reklamirajo, je najslabše," naju je poučil zdravnik. "Praska se zaradi slabe hrane." Ko sva končno našla pravo, brez reklam, se je nehal praskati.

"Kosilo bo čez pet minut. Odpri mu konzervo!" Zastriže z ušesi in me spremlja - da ne bi slučajno kam drugam zavil - do prostora, kjer so njegove dobrote. Vzameva eno, zato me odpelje nazaj do svoje posode. Ves čas pridno pometa. Začnem odpirati konzervo, on pa začne cviliti. "Prepočasen si!" Na srečo niso sardine s priloženim nožem za odpiranje. Na pokrovu je priročen obroč, ki ga je potrebno le potegniti. "Daj že hitro!" Ko primem njegovo posodo, da jo napolnim, že cepeta. "Hov, hov!" Ko jo spustim predenj, se drenjava, kot da bom tudi sam jedel. "Pojdi že! Pes ima rad pri jedi mir!" Svojo posodo poliže, ko se zasliši: "Kosilo je na mizi!" Spet mu je uspelo. Pravočasno je pojedel. "Pojejta že hitro, da bom dobil še - desert!"

Ali je psom vstop v slovenske gostilne tako strogo prepovedan zato, ker gostilničarji vedo, da se začno psi ob nepravilni prehrani praskati? Ali pa zato, ker pisci zakona (v katerem sploh piše, da so tiste nalepke s prečrtanim kužkom na vhodnih vratih obvezne?) vedo, da lahko psi jedo vsak dan, vse življenje isto hrano?

V Avstriji, na primer, so psi dobrodošli v vsaki gostilni. Mirno ležijo pod mizami in čakajo svoje gospodarje, ki mirno uživajo ob hrani. Noben gost brez psa se ne pritožuje. In tudi še nisem doživel, da bi kak pes ugriznil kuharja.

Račun je previsok

Saj spi. Vsaj smrči tako. "Gremo na kavo?" Kot iz topa je pri vrvici. Laja, skače, cepeta, priganja. "Obuj se že! Na kavo gremo!" Do kavarne vleče, kot da za njim ne bi bilo naju, temveč težek voz. Ne levo, ne desno. Nič ga ne zanima. "Nogo bom že nazaj grede dvigoval!" Midva sedeva, on pa skoči. "Prosim!" in dela valove. Ker sem prepočasen, še zalaja. Vsi gostje naju že opazujejo. Kje je že njegov piškot? Ko ga najdem v levem žepu, je srečen. Leže k nogam in čaka. "Saj smo šli na kavo, mar ne!" Za naju mali beli kavi z vodo, zanj pa... Gleda jo kot boga. Njo ali njen servirni pladenj? "Zakaj je tako zavihan, da ne vidim vanj?" Gleda, požira sline in čaka. "Malo valov, gospodična?" Njena roko se spusti za rob pladnja in izza se prikaže znana podoba. Eden od gostov bo dobil na sadni kupi pač le enega, namesto dveh. "Hrust, hrust, hrust," zadovoljno grize polip.

"Račun, prosim!" Ves čas je mirno ležal pod mizo, pri sosednji mizi, sem slišal, so se celo pogovarjali: "Kako priden pes!", ob besedi račun pa zastriže. Rep štrli, hrbet je usločen, ušesa so dvignjena. "Miiiirno!" Natakar sešteva. "Tri tisoč..." Ne uspe dokončati, ko Saj skoči. Pa še zalaja! Vsi gostje se obrnejo. Natakar prebledi. Še dobro, da vem. Vrvica je napeta, nikamor ne more skočiti. Le prvič je bilo drugače. V Premanturi mi natakar še vedno, vsako leto znova, kaže prst na nogi. "Glej, tukaj me je! Če ne bi pravočasno umaknil, bi bil zdaj brez!" Od takrat ne moreva nikamor drugam na kavo. Natakar to ve. Zato naju vedno znova spomni na najin dolg... "Oprostite," se opravičujem ob Sajevih grožnjah pri plačevanju. "Pa doslej je bil tako miren," ugotavljajo prav vsi. "Račun se mu zdi vselej previsok," jim pojasnim.

On zanjo

Naenkrat je v kuhinji toliko prostora. Ni se potrebno prestopati. Noben rep se ne mota med nogami. Pečica se da brez težav odpreti, saj nihče ne leži pred njo. Pri pomivanju ni potrebno stati na eni nogi. S pulta ni potrebno čisto do stene umakniti vsega, kar diši. Ko odpre hladilnik, nihče ne sedi pod roko. Majhna kuhinja, v kateri so se drenjali trije, je naenkrat prevelika.

"Ne morem kuhati!" Solze ji tečejo po licu.

"Jaz tudi ne!" jo poskuša tolažiti.

"Kaj bova?" ga sprašuje.

"Ne vem..." jo objema.

"Vse smo delali skupaj...", se spominja.

"Vem. Jočiva skupaj!"

Do otvoritve je še 28 dni. Toda Saja ni več.