Vsak dan me grabi večja panika. To, kar je nastajalo leto dni, je tik pred zdajci videti, kot da ničesar ni... Še dobro, da so zidarji. Pa električarji. Keramičarji. Mizarji. Hladilničarji... Drug po drugem hodijo po gradbišču, a vseeno je vsak dan več. Ravno obratno kot pri nas, ki delamo s papirjem. Jedilni list sem že vsaj stokrat spremenil. Nič čudnega, da se po Mariboru sprašujejo: "Kaj delajo še eno mehiško restavracijo?" Saj še sam ne vem več, kaj bo. Sreča, da je vsak teden Rožmarinov dnevnik v Veču. Tako vsaj pozabiti ne morem, kar sem vam že obljubil, bodoči Rožmarinovi gostje. Pomešan vrstni red A kaj, ko je vsak dan toliko novih skušnjav. Na primer Vapiano iz prejšnjega nadaljevanja, ki je brez natakarjev. Hkrati pa največja avtoriteta med svetovnimi kuharji Španec Ferran Adria v svoji 15. zapovedi pravi: "Izpostaviti je treba nov način strežbe, ki temelji na dokončanju krožnika pred gostom, pri čemer lahko včasih sodelujejo tudi gosti." Naj, torej, v Rožmarinu kuhar, ki bo že tako skozi stekleno steno in odprto kuhinjo viden celo z ulice, prinese vse svoje ponve do gosta, ki si naj potem izbere in zloži na krožnik, kar mu najbolj diši? Ali pa, če sem že omenil Adrio, njegova 14. zapoved: "Razbita je stara shema sestave jedilnika: prevrat, ki je pomešal vrstni red od predjedi do sladice, izhaja iz novega sožitja med sladkim in slanim; pri glavnih jedeh ni več hierarhije osnovna surovina - omaka - priloga." Nič čudnega, da sem začel jedilni list, ko sem to prebral, sestavljati znova. Toda, kako? Dobro, to še razumem, nič več klasične delitve, hladne predjedi, tople predjedi, glavne jedi, sladice. Toda, nič več omak? Oziroma, omake v glavni vlogi in meso v njej v stranski vlogi? Ali pa: naj gostu prinesemo na mizo zgolj omako? In ga pri tem še poučimo: "To ni juha, veste, to je omaka!" Po možnosti tam, kjer je bila včasih sladica. Kajti s sladico bomo, pravzaprav, začeli. Po njej bo prišla, najbrž, solata. Če sploh še bo solata. Če ne bo le kis. V prahu, morda. Natakar bi ga lahko le pihnil in z njim oprašil svoje goste. Ali pa bi to naredil kar kuhar. Kar iz kuhinje. Saj je odprta. Konfuzno? In komplicirano! V bistvu pa gre le za odgovor na zelo preprosto vprašanje. Dragi bralci, kje radi in dobro jeste? Kje rad in dobro jem? Kjer mi je všeč! Ker mi znano diši. Ker so prijazni stoli. Ker je lep nasmeh. Ker je hitro in počasi. Ker so znani obrazi. Ker vem, kaj bom naročil. Ker ne vem, kaj so pa danes pripravili. Kjer so stopnice. Ker stopnice vedno nekam pripeljejo! Kjer ni znanstvenikov, a tudi ne čarovnikov. Kjer niso poštirkani in togi. Kjer se ne važijo in ne zapletajo. Kjer, torej, ne loščijo srebrnine. Ker je niti nimajo. Ker dobre sestavine ne potrebujejo umetnikov, temveč le spretne kuharje, vešče natakarje in lačne goste. Kjer je sveže! Ker poznajo letne čase in znajo našteti vse mesece leta. Kjer se ne skrivajo za vrati in zidovi. Ker kuharja vidim, kaj in kako meša. Ker se vidi noter in ven! Kjer mi je domače! Ker diši po svežem kruhu. Ker se sušijo testenine. Ker se mešajo marmelade. Ker je kot doma, ko smo vsi zbrani in veseli! Kjer vse pojem! Ker nič ne gleda čez rob. Ker mi po jedi ni treba (takoj) spat. Ker bi še. Toda ne danes, temveč spet - jutri! Kjer grem na zajtrk. Ker ima dan tudi jutro in ker se po zajtrku dan (pa tudi gostilna) pozna. Kjer grem na malico. Ker nimam rad menz. Kjer grem na kosilo. Ker delam blizu. Kjer grem na poslovno kosilo. Ker želim narediti vtis. Kjer grem na sestanek. Ker me čaka poseben prostor s posebno ponudbo. Kjer grem na večerjo. Ker se drživa za roke. Kjer grem na kavo in kratek pomenek. Ker so vsi (že) tam. Kjer grem na dolgi pomenek. Ker imam mir, ko ga želim. Kjer grem mimo. Ker ne morem, da ne bi noter zavil! Kjer je zabavno. Ker nikjer ni tako veselo. Kjer se dogaja. Ker je toliko prireditev. Kjer se praznuje. Ker je to tam vedno nekaj posebnega. Kjer so vabila. Ker vsi vabijo tja. Kjer gledam. Ker vidim in sem viden! Kjer imajo vina ime in priimek, očeta in mamo, rojstni kraj in pravo razpoloženje. Ker imajo lastno vinoteko z debelim vinskim listom, visokimi kozarci in domačimi (predvsem) ter tujimi vinarji. Ker svetujejo in si pustijo svetovati. Ker dobre hrane ni brez dobrih vin! Kjer mi zavijejo. Vino, kozarce, marmelade, kise, olja, piškote, vse kar je dobro in imam rad. Ker imajo tudi trgovino. Ker se domov vračam sicer pozno, toda polnih rok! Kjer nimajo tistega, kar imajo vsi drugi, imajo pa tisto, kar imamo vsi radi. Ker so nekatere jedi pač večne in vedno dobre, od jutra do večera, zgoraj in spodaj. Kjer na enem mestu dobiš vse. Ker nista le hrana in vino. Ker je tudi kava. Kjer niso le stoli. Ker so tudi fotelji. Kjer ni le gostilna. Ker je tudi kavarna. Ker je tudi vinoteka. Ker je tudi trgovina. Ker je še marsikaj! Kjer je drugače. Ker ni kot doslej in ne kot pri drugih. Kjer je slow, a tudi mimojede. Ker ni fast in ker se tudi z rokami je! Kjer po rožmarinu diši. Ker dišavnica je pri hrani vedno pika na i! Kjer nisem prvič. Še manj pa zadnjič! Ker se vedno znova in rad vračam! Do otvoritve je le še 42 dni! On zanjo Zjutraj ni pazil in je vstal na levo nogo... Na srečo je to opazila in se ga raje izogibala. Izkušnje pač... "Ni dobro drezati v žerjavico," je rekla bolj sebi kot njemu. "Kaj boš pa danes skuhal," ga je vprašala, ko sta se poslavljala. "Bom že kaj," je zabrusil. "Le pazi, da ne bo preveč pekoče," je uspela še zaklicati za njim. Peresniki arrabiata Čas priprave 40 minut, 510 kcal/osebo. Za 4: 1 konzerva olupljenih paradižnikov (800 g), 100 g čebule, 3 stroki česna, 2 stroka čilija, 60 g pancete, 5 vejic bazilike, 3 žlice olivnega olja, 2 žlici paradižnikove mezge, sladkor, 400 g testenin (penne rigate), 20 g masla, 50 g naribanega parmezana ali pekorino sira. 1. Paradižnike je grobo narezal. Čebulo in česen je olupil ter drobno sesekljal. Čiliju je odstrani semena in ga drobno narezal. Panceto in baziliko je narezal na trakove. 2. V posodi je segrel olje in stekleno opražil čebulo, česen in čili. Dodal je panceto in paradižnikovo mezgo, kuhal minuto in dodal paradižnik s sokom vred. Začinil je s soljo, poprom in ščepcem sladkorja. Na majhnem ognju je pustil kuhati 15 minut. 3. Medtem je v slanem kropu skuhal testenine al dente, jih dobro odcedil in vmešal v paradižnikovo omako. Dodal je maslo in narezano baziliko. Testenine je naložil v ogrete globoke krožnike, potresel s parmezanom in takoj ponudil. Previdno je poskusila prvi grižljaj. Malo je zapeklo, toda ne preveč. Pravzaprav čisto prijetno. Pravzaprav, si je mislila in rekla na glas, "sploh ni tako slabo, če si včasih malo jezen. Le preveč ne smeš biti!" | 
