Rožmarin bi morali odpreti v Ljubljani. Zaradi turistov. Rožmarin je tipičen turistični lokal. Turisti so na takšne restavracije navajeni. Slovence pa bo nanje šele potrebno privabiti. Predvsem Neljubljančane... Te poletne dni pa ni polna turistov le Ljubljana. Čeprav imajo drugi kraji korist od turističnega vala, ki se zliva predvsem proti Istri in Dalmaciji, bolj za mimogrede. Gostilne, torej, za - mimojede... Tako mimojede pa te dni Slovenijo doživljajo tudi turisti. Le kaj si mislijo o naši lepi deželi, ko se na meji pri Šentilju postavijo v dolgo vrsto, ki se čez nekaj kilometrov ob plačilu cestnine za teh nekaj kilometrov še bolj podaljša, da nato na mariborski "obvoznici" med tezenskimi semaforji doživi popoln kolaps? Kaj če bi jim ob njihovem povratku konec avgusta, ko bo Rožmarin končno odprt, postavili ob cesto velik jumbo plakat: "Rožmarin, k(j)er rad in dobro jem! Obiščite nas!"? Mislite, da bodo prišli? Ali pa bodo še malo stisnili zobe in skozi njih siknili: "Še teh nekaj kilometrov, pa se končno rešim Slovenije!"? Obiščite nas z drobižem! Na črpalki je bila dolga vrsta. Še večja na veceju. A največja v restavraciji. Včasih je pripadala slovenski naftni družbi, zdaj veliki avtocestni verigi restavracij. Včasih nismo bili zadovoljni s ponudbo, zato sedaj sproti stiskajo oranžni sok in pečejo rogljiče, polnjene s čokolado, marmelado ali brez. Toda kaj, če pa je menjalno razmerje med tolarjem in evrom tako čudno... "Imate petnajst centov," je spraševal blagajnik in kazal blagajniški izpis 3,15 evra. Turisti pa so brskali po denarnici, dokler se eden ni spomnil. "V avtu imam!" Drugi smo potem čakali, da je v avtu preložil kompletno kamping opremo, da je prišel do denarnice za drobiž... Pri naslednjem je blagajna rekla: "4,20." In smo spet čakali, da so prijatelji iz treh avtomobilov šli v skupno drobižno naložbo. "Zadnji rogljiček, žal," je potem oznanil blagajnik. Kar je vrsto malo skrajšalo, saj jih je nekaj obupalo. Dve kavi sem do mize, na kateri je pisalo: "Pri mizah ne strežemo," prinesel, ko sta bili že mrzli. Pa saj je bilo zunaj že vroče. Ura je bila vendar že devet. Po petnajstih letih To julijsko poletno preseljevanje me je premamilo, da sem si še sam nadel kratke hlače, a krenil sem v drugo smer. Tja, kjer nisem bil že dobrih petnajst let! Nazadnje sem bil v Beogradu, ko je letalo proti Mariboru letelo dnevno ob 21. uri. Toda tako je bilo na dnevnem redu. V resnici pa precej drugače. Mariborski je bil vselej zadnji let tistega dne. In pred njim je letalo letalo po vsem svetu. Ter si nabiralo zamude. Moj zadnji mariborski let se je zgodil ob petih zjutraj. Vso noč v tranzitni coni na letališču! Ob zaprtih gostilnah in odprtih zvočnikih. Vsako uro so nam predvideni odhod pomaknili še za eno uro. Sicer bi zaspali, najbrž, in zamudili let. To je bil zadnji domači let iz Beograda v Maribor. Po dobrih petnajstih letih, tokrat mednarodno, je JAT zamujal že iz Ljubljane. A le tri ure. Kava na letališču je bila zanič, v letalu pa so me jeznega zaradi zamude še prestrašili: "Oprostite za zamudo zaradi tehnične napake..." Potolažili so nas z jabolčnim sokom. Za sendvič je let prekratek. Čeprav zelo dolgo traja. Včasih smo hodili v Tri šešira, tokrat so me peljali v Verdija. Pri 31 stopinjah v senci sem si naročil celoten jedilni list. Tako prijetno klimo so imeli... Na kavo smo šli potem v Opero v Nušičevo. Ne zaradi kave, temveč zaradi znamenitosti... "Reci mu nekaj po slovensko," so slovenskega turista spodbujali beograjski gostitelji, ko je svetlolasi natakar vprašal: "Želite?" Tako sem srečal slovenskega natakarja na začasnem delu v Beogradu. "Punco sem spoznal tukaj," je povedal, a ne da bi se opravičeval. Povratek bi naj bil ob pol štirih popoldan. A so ga prestavili na večerno osmo. Prav razveselil sem se, ker spoštujejo tradicijo. Ramstek Mirabo Restavracija na letališču, v tranzitni coni, kamor te, tako kot pred petnajstimi leti, zaprejo preden ti povejo, da bo imelo letalo dobre štiri ure zamude, spominja na železniško postajo. Soba brez oken, toda z vonjem do kuhinje. Na jedilnem listu pa nostalgija, razen žara še sote stroganov, bečka šnicla in prečrtani šatobrijan (za dve osebi). Ker sem imel preveč časa, sem si naročil ramstek Mirabo. To bo zagotovo dolgo trajalo, sem se motil. Za prvo lakoto pa: "Solato mi prinesite naprej, prosim!" Že čez nekaj minut se mi je natakar opravičil: "Pri sosednji mizi so tako dolgo naročali, zato nisem mogel prej. Oprostite!" Tako hitro še nikoli nisem dobil solate... In tako prijaznega natakarja že tudi dolgo nisem doživel. Pa tudi skodelice z modrim robom že dolgo nisem videl. Kar me je spomnilo na Rožmarin. Pravkar izbiramo jedilni servis. Nisem vedel, da obstaja toliko proizvajalcev. In v Sloveniji toliko njihovih zastopnikov. Ki vsi, pravzaprav, govorijo enako: "Naš servis je za gostinstvo najboljši! Konkurenca se lomi, naš pa ostaja cel..." Niso minile še niti nadaljnje tri minute, ko je že prišel tudi Mirabo... Spodaj riž, ki se je natopil mesnega soka od na žaru hitro opečenega ramsteka, ki je bil v svoji sredici še rahlo rožnat. A la Mirabeau sicer pomeni, da so na mesu sardelni fileji, blanširane izkoščičene olive in (francoski) pehtran, prelito s stopljenim sardelnim maslom, toda kdo bi o takšnih podrobnostih v restavraciji na letališču. Zagrabil sem za nož, da se spopadem s trdo govedino, ko se je predal še pred prvim rezom. Mehko kot maslo! Okusno kot telečja jetra... Kdaj sem nazadnje jedel tako dober ramstek? Pred dobrimi petnajstimi leti? Le kaj bodo v svoje potovalne zapiske pisali tuji turisti, ki bodo obiskali Rožmarin? On zanjo "Kdaj greva?" je vprašala kot vsako jutro. In on se je kot vsako jutro naredil neumnega. "Kam?" Niti pogledala ga ni več, le vprašala, kot vsako jutro, odkar radio poroča o kolonah na Šentilju. "Saj veš! Na morje, vendar!" Vzel je koledar in ji pokazal: "Do otvoritve je le še 56 dni! Saj veš, koliko dela je še. Za dopust ni časa..." Rižota s paradižnikom in lignji Za 2: 300 g lignjev, 1 strok česna, 70 g stebelne zelene, 50 g korenja, 4 črne olive, 1 majhna konzerva olupljenih paradižnikov, 6 žlic olivnega olja, 180 g riža, 75 ml belega vina, ca. 400 ml zelenjavne juhe, kajenski poper, 2 žlici sesekljanega peteršilja, limonin sok, nastrgani parmezan. 1. Lignje je očistil, umil, osušil in narezal na večje kose. Česen je olupil in drobno sesekljal. Zeleno in korenje je olupil in narezal na drobne kocke. Olive je narezal na krhlje. Paradižnike je dobro odcedil in drobno narezal. 2. V posodi je segrel 2 žlici olja in stekleno opražil česen, zeleno in korenje. Dodal je riž in ga malce opražil. Zalil je z vinom in ga skoraj v celoti pokuhal. Nato je dolil nekaj žlic juhe in dodal narezani paradižnik. Med stalnim mešanjem in dolivanjem preostale juhe je kuhal riž 20 do 25 minut. 3. Medtem je v ponvi segrel preostalo olje in na močni vročini pražil narezane lignje do zlato rjave barve. V rižoto je zamešal narezane olive, peteršilj in pečene lignje, začinil s kajenskim poprom in brizgom limoninega soka. Rižoto je ponudil z nastrganim parmezanom. "Malo morskega vzdušja, ljubica," ji je voščil dober tek. "Pa kaj ne bi mogla skočiti vsaj za tri dni," se ni dala. "Saj vidiš, kakšne kolone so," se ni pustil in ji raje dal še repete. | 
