Če v dvoboju dveh (kuhar ali natakar, kdo je pomembnejši?) prejšnji teden nismo uspeli najti zmagovalca, pa bo morda zmagal tretji? Dizajn, namreč. Mar ni za večino naših gostiln značilno, da vložijo ves denar in čas v stene ter njihov lišp, tako da jim na koncu nič več ne ostane ne za vsebino ne za izvajalce? Priznam! Tudi Rožmarin pri tem ni (dosti) boljši... Tudi Rožmarin je (na papirju) lišpal stene več kot leto dni, zdaj pa nas glavo boli, ko je do otvoritve le še 63 dni, da tiskarji že čakajo na jedilni list, ki ga še ni, in pogodbe o zaposlitvi na kuharje in natakarje, ki jih, tudi, še ni. Toda, stene bodo zagotovo lepe! Čeprav, lepota ni le minljiva, temveč je tudi relativna. Sodeč po zadnji slovenski modi bi naj bila vsaka nova gostilna podobna kmečkemu turizmu. Vsi barvajo stene v imitacije starih časov, kot da še prehitro same od sebe ne bodo postale stare, vsi brskajo po podstrešjih za starim pohištvom, ki je že zdavnaj odslužilo, vsi kličejo babice na pomoč, kot da bomo s tem rešili pokojninsko problematiko. Poznam gostilne, ki so v svoj dizajn investirale premoženje, toda zato jim s sten visijo lučke z električnimi svečami, ki osvetljujejo petintrideset različnih keramičnih ploščic, v plastičnih v kristalnih vazah na mizah so vedno cvetoče plastične rože, okna zastirajo turkizne zavese, mize ogrevajo vijolični prti, gostom pa nudijo oporo, saj se jim od toliko lepote lahko zvrti, lesene ograje iz žganega smrekovega lesa. Nič čudnega, da so ob tako domišljeni notranji opremi takšne gostilne - nabito polne! Slap po stopnišču Z dizajnom bi rad privabljal tudi Rožmarin. Špela in Aleš sta si tako, na primer, zamislila pravo skakalnico, ki je nastala iz želje, da bi se gostje v vinoteki družili za skupno mizo. In iz lesenih tal afriškega oreha se bo tako dvignilo dolgo odskočišče, ki bo po potrebi lahko nudilo oporo celo manekenkam, sicer pa se bo nanj dalo prijetno naslanjati. Sicer pa sta imela mlada ljubljanska arhitekta, ki bi rada iz Mariborčanov izvabila vzklik presenečenja in navdušenja hkrati, še kakšno bolj revolucionarno idejo. Toda po nekaj poskusnih večerjah v družbi odprte vodne pipe in brskanju po bazi obiskanih gostiln doma in po svetu v zadnjih desetih letih smo idejo o slapu, ki bi se po stopnišču zlival tri nadstropja navzdol, vseeno opustili. Seveda pa bo ostala steklena kuhinja, zaradi katere bodo morali imeti kuharji vselej čiste nohte in zlikane hlače, da o kapi na glavi niti ne govorim. In zvečer bodo goste, ki si bodo želeli romantike ali anonimnosti, ovile nežne zavese, pa dolga stena vinskih steklenic se bo po potrebi zapeljala naprej in odkrila skrivna vrata, izza katerih bo kuhar postregel finger food... Sicer pa vse to ne bo nič novega ali posebnega. V naših gostilnah pač še ne vedo, da je moda kmečkih turizmov sredi mesta že zdavnaj mimo in da sedaj prihaja spet čas, ko - če že nimaš kuharja s podpisom - moraš imeti vsaj dizajn s podpisom. Dizajn, ki je bil včasih rezerviran le za lepe in bogate, s pomočjo HM, Zare, Manga, sOliverja in še stotine drugih oblačilnih blagovnih znamk, ki modo ekskluzivnih modnih revij Milana, Pariza in New Yorka prinašajo tudi v naše vaške trgovine, prihaja tudi v naše gostilne, v katerih bi se radi počutili vedno bolj urbano in ubrano. Shambala z Dunaja Da ne bi govoril na pamet, sva se odpeljala nove trende raziskovat na Dunaj. V dizajn hotelu na Opernringu Le Meridien so, namreč, uredili restavracijo Shambala, ki z neonskim dizajnom sedemdesetih ponazarja hkrati samsaro in nirvano ter kliče goste, da v njej združijo svoje telo, govor in um. Bolj posvetno to pomeni, da ti želijo izvabiti vzdih: "Vau!" V notranjosti je že v zgodnjem večeru pritajena svetloba oponašala nočno življenje. Nenazadnje je Shambala trend lokal, ki oživi v baru šele po polnoči. "Želite na vrt," je maitre takoj uganil najin pomislek. "Tam je prijetno hladno!" in naju odpeljal za hotel, na sredo ulice, po kateri so hiteli mimoidoči in rolkarji, lačni pa smo se pod belimi dežniki, ki so odganjali vlago, poglobljali v Shambalin jedilni list. Oblikovno spisan sicer zelo preprosto, a je zato v izboru jedi ponujal obilje modnosti in drugačnosti. "Terina s pestom rdeče pese in tempura mlade čebule; esenca lisičk z zeliščnim cmokom; lososov file poširan v olivnem olju z jakobinko z žara; rakci v hrustljavem ovoju z avokadom, ananasom in zeliščno karamelo; ledena paradižnikova juha s tartufi, pinijevimi semeni in krutoni; kremasta rižota z belim vinom, melono in rakci v balsamicu; file romba z žara na kuskusu s sladko kislim rabarbarinim kompotom; file hrustljavo zapečenega smuča z bobom, grahom, sladkornim grahom in krompirjevim muslinom; pečeni telečji stejk z lisičkami, krompirjevimi polpeti in praženim baby koromačem; izkoščičen piščanec mariniran v meti, s spomladansko zelenjavo in česnovo zeliščno omako..." Dizajn na stenah in krožniku Za pogrinjek so nama na minimalistično mizo ponudili pravzaprav klasiko: odlične črne olive, ki so kar same ločile od pešk, oljčno olje in skutin namaz s paradižnikovo esenco. Dizajnerska je bila le skodelica s tremi predali. Korak dalje je šla kuharjeva dobrodošlica, ki je povedala, da dizajn ni le v lokalu, temveč tudi na krožnikih. V kozarcu sladko pekoča jagodna juha s hrenovo espumo ter majhen wrap (palačinka) s piščančjim mesom in jagodami. Jedle so oči, da so čutila v ustih ostala brez besed. Tudi to je sodobna prehrana: okusi se vedno bolj gledajo! Karpačo iz jakobink je pokazal, da se da popularne besede uporabiti vsepovsod. Tudi tako, da jakobinko le prerezano opečeš... Je pa bil zato nekaj posebnega korenjev sorbet, v visokem kozarcu, kar je le potrdilo trend: novim jedem le en in le krožnik več ne zadošča. Zanimivo kombinacijo je ponudil krožnik z domačo focaccio v družbi kremaste apulijske burate, ki na modnih jedilnikih dela vse večjo konkurenco pogojno podobni mocareli iz Kampanje (buratta je svež kravji in bivolji sir s smetano, ovit v posebne liste lilijine sorodnice), in zadnjih letošnjih belušev. Tunino z žara so z občutkom opekli, da se je prelival njen okus od pustosti na skorji do sočnosti v sredici, podložili so jo s hrustljavim zelenjavnim rižem, kar je pomenilo da so v riž zamešali sotirano zelenjavo, shambalnost pa opravičili s figovim in mangovim chutneyem. Spomina vreden je bil tudi pečeni goveji file z zeliščno palačinko, s katero so ovili na hitro opečene zelene beluše in mlado čebulo. A predvsem zato, ker je jedilni list ponujal tudi prijazno majhno porcijo. Da mu ni mar le za dizajn na krožniku, pa je Shambalin kuhar dokazal s sladicami. In Rožmarinu jasno in glasno povedal, da se dobra gostilna spozna dokončno šele po sladicah. Konec dober, vse dobro, namreč... In res je bilo dobro, tako jagode s pestom pistacije in umetelnim sorbetom jajčnega beljaka, kot tudi skutina krema s peno toblerone čokolade, ki je svoj okus posodila še kepici sladoleda. | 
