Kaj vam je v gostilni bolj pomembno, hrana ali njena postrežba? Potrebuje gostilna, ki želi biti dobra, dobrega kuharja ali dobrega natakarja? Zdi se mi, da ste brez daljšega razmišljanja odgovorili: "Kuhar!" Toda meni, ki mi v tej vročini pred tem celo noč ni dalo spati, se pojavljajo še druga vprašanja. Kaj mi je, namreč, ostalo bolj v spominu? Se iz Troisgrosa, francoskega prvokategornika iz Roanna, bolj spominjam jagenjčkovega kotleta z majhnimi artičokami, podolgovatimi šalotkami, paličasto koruzo, pirejem iz jajčevcev ter pasto iz pečenkine masti, ki je v majhnem kupčku na krožniku, velikem za okrasek, skrivala enakovredno okuse Burgundije, Lyona, Indije in Indonezije, le grenka ni bila, sicer pa pekoča, kisla, sladka, slana..., ali pa elegantne gospe Troisgros, ki je med kosilom le enkrat prečkala jedilnico, da je pozdravila stare in nove goste, sicer pa zgolj s svojim pogledom držala pokonci eno najboljših gostiln Francije, da so natakarji neslišno in skoraj neopazno crkljali goste? Že pri vhodu je ob pažu stal maitre d', ki naju je pospremil do aperitiva v posebni sobi z mehkimi naslanjači, naju tam prevzel kolega s pozdravi iz kuhinje, vmes oborožil z debelo knjigo vin hišni somelje, nato pa so se med triurnim okušanjem treh mišelink izmenjavale jedi in natakarji, da nisva več vedela, katerih je več. Od natakarja do lastnika Je bila boljša ribja plošča v lizbonskem Gambrinusu, tako drugačna od naših ribjih plošč iz slovenskih kontinentalnih gostiln, ali pa lastnik lokala, ki nam je med slastnimi grižljaji povedal življenjsko zgodbo mladega natakarja, ki je prišel v lokal pred 40. leti, postal po letih trdega dela šef strežbe, bil nato skoraj dvajset let menedžer lokala, ki ga je nato pred kratkim tudi odkupil? Ali pa, kaj sva že jedla na Westland Place s številko 15, ki je lokalu tudi dala ime, v Londonu? Jamie Oliver (pravzaprav njegovi mladi kuharji, ki jih je pobral z ulice) je dolgo, dolgo pekel svinjsko stegno, da ga, seveda, ni izsušil, kljub temu pa ga je prelil z eksplozijo okusov zelene omake iz kumaric, kaper, paprike, šalotke, peteršilja, v družbi topinamburja in mladega zelja, toda vseeno mi še bolj iz glave ne gre ležernost natakarjev, ki so se vedli kot moji prijatelji iz otroštva, s katerimi smo jih že toliko ušpičili, da bi pravzaprav lahko kar družno sezuli čevlje, dali noge na tiste skajaste in pisane stole ter se objeli in kakšno zapeli. Zaradi koga je na Dunaju blizu Grabna zvečer še zmeraj vrsta pred lokalom, ki se mu reče Fabios? Zaradi kuharja Christopha Brunnhuberja, ki zna jedem v trend lokalu, v katerem je najpomembnejše tako videti in biti viden, vdahniti italijansko preprostost, da se še dunajski "šminkerji" dobrojedsko oblizujejo, ali pa patrona Fabia Giacobella, ki se suče med gosti tako uspešno, da je še večja zvezda bulvarskega papirja visokih naklad in kratke obstojnosti od njih? Ni dileme: oba! Pa da ne bomo hodili le po tujem... Bi bil Zemono Zemono tudi brez Tomija? In celotne njegove natakarske ekipe? Bi bil Franko Franko brez Valterja? Bi bila Žeja Žeja brez ta mladega Loverčiča? Bi bil Tramšek Tramšek, brez Zvonkove prleščine? Bi... Pravzaprav pa sem si postavil pretežka vprašanja. Komu pa je že uspelo odgovoriti na tisto o jajcu ali kuri?! Tako, namreč, kot ni dobre gostilne brez dobrega kuharja, je ni niti brez dobrega natakarja! Oba sta (enako) pomembna! In obeh je pri nas premalo... Zato je Rožmarin objavil oglas: "Gostilna, ki je ni, vendar kmalu bo v središču Maribora, vabi kuharje in natakarje, ki so že, vendar hočejo več in drugače, da se ji pridružijo!" Vas zanima? Pišite na: rad.dobrojem@siol.net On zanjo Prišel je domov, lačen, seveda, kot vedno, in to že z vrat sporočil: "Lačen!" Namesto odgovora pa je le pridišalo. Močno! Slastno! Toda, sladko! Zelo sladko! Pogledal je na uro. "Pet popoldan je. Kaj bova šele zdaj zajtrkovala," je nalašč neumno vprašal. "Kaj ne vidiš, da kuham marmelado," mu je vrnila in se hitro spet posvetila mešanju v bakrenem loncu. "Vidim, vidim, pa tudi vonjam. Čudovita marmelada bo! Toda, to je za ozimnico, jaz pa sem lačen že danes in sedaj..." Odložila je kuhalnico, uprla roke v bok in: "Do otvoritve je le še 70 dni! Veš koliko marmelade moram skuhati do takrat?! Saj si ti napisal v Več, da bomo imeli tudi trgovino. Zato pa zdaj kar ti skuhaj kosilo!" Popečena polenta z rukolo in gorgonzolo Čas priprave 40 minut, 690 kcal/osebo. Za 4: 150 ml mleka, 5 žlic olivnega olja, sol, poper, 300 g instant polente, šopek rukole, 150 g paradižničkov, 10 zelenih oliv brez koščice, 3 stroki česna, 1 majhna konzerva pizza paradižnika, 200 g gorgonzole. 1. Zavrel je 700 ml vode, mleko, 2 žlici olja in 1/2 žličke soli. Vmešal je polento in jo med stalnim mešanjem kuhal 5 minut. Pekač je naoljil z žlico olja in vanj gladko razmazal kuhano polento do debeline 1 cm. 2. Rukolo je dobro umil, osušil in narezal na 1 cm velike trakove. Večje paradižničke je prerezal na polovico. Česen je olupil in drobno sesekljal. Olive je razpolovil. Paradižnik iz konzerve je zmešal z olivami in česnom ter začinil s soljo in poprom. 3. Pečico je segrel na 220 stopinj. Polento je premazal s paradižnikom, potresel z rukolo in paradižnički in nadrobljeno gorgonzolo. Pekač je postavil v sredino pečice za 20 minut. Popečeno polento je razrezal na trikotnike. "To pa je bilo res dobro," ga je pohvalila. "Toda," je še dodala po stari navadi, "zdaj bi še nekaj sladkega. Saj ti vedno praviš, da ni dobrega kosila brez dobre sladice..." "Že, že," se je poskušal braniti, "toda..." "Nič toda," se je zasmejala in odšla v kuhinjo po - marmelado. "Poskusi, ali bo sploh dobra za ozimnico!" | 
