"Lačen sem!" A ni niti trenirala. Še manj, da bi šla v kuhinjo. Le odgovorila je: "Pij!" Da bi vsaj odrezala kos kruha in odprla hladilnik. "Nisem žejen, temveč lačen!" Le obrv je dvignila od modne revije s kopico koristnih družinskih nasvetov, rekoč: "Ker premalo piješ, se ti zdi, da si lačen!" Pa je bilo pogovora konec. Sam je moral v kuhinjo... "Zdaj sem pa še bolj lačen!" se je čez nekaj časa slišalo iz nje. "Kaj nisi pil?" se je začudila. "Seveda sem, saj zato sem pa zdaj lačen!" Ob tako odločnem odgovoru je že skoraj podvomila v nasvete, ki jih je prebirala, a je vendarle prej še vprašala: "Pa si pil vodo?" Pogledal je na steklenico pred seboj. Na etiketi je pisalo: "Laški rizling." Vino, torej, ni hrana... Vino je le poročeno s hrano. Tako kot on in ona. Ko se ujameta, sta najboljši par. Da drug brez drugega ne moreta. Ko se ne, pa je vse narobe. Da drug z drugim ne moreta... Najbrž so zato nekateri raje sami. In pijejo pivo. Belo ali rdeče? Kakršenkoli je že naš odnos (doma in) do vina, pa dobre gostilne brez dobrih vin zagotovo ni. Čim tanjši jedilni list in čim bolj debeli vinski list je formula, na katero igrajo najboljši kuharji na svetu. Le pri nas je, žal, ravno obratno. Slovenske gostilne tekmujejo v debelini zamaščenih jedilnih listov, ki se po pravilu končujejo s poglavjem na največ dveh straneh, z naslovovm Pijače. Ob dolgem spisku pokalic in uvoženih piv se v njem najde celo prostor za tri vina. Belo, rdeče in peneče. Ko sva zadnjič v novem lokalu, za katerega so se lastniki v časopisu pohvalili, da jih je stal več kot milijon evrov, naročila divji riž z gamberi in rukolo ter bevete s kanestrelami in !! (ne sliši se le obetajoče, saj je bilo tudi dobro!) ter zeleno solato s paradižnikom, me je natakar presenetil z vprašanjem: "Želite običajen paradižnik ali češnjevec?" Bravo! Doslej so bili v naših gostilnah majhni paradižniki dovoljeni le kot okrasek na krožniku... A me je nadaljevanje dialoga z natakarjem vseeno spet postavilo na realna (slovenska gostilniška) tla. "Kaj bosta pa pila?" "Kozarec vina bi!" "Belo ali rdeče?" "Glede na naročeni jedi bi raje belo." "Mariborčana ali janževca? Pa še domače hišno vino imamo." "Kaj pa od rdečih?" "Refošk, cviček in kabernet." Ob dobrih testeninah sva v lokalu, kjer so samo za otvoritev porabili premoženje, da jim je očitno zmanjkalo za nakup vin in izpis vinskega lista, naročila vodo. Vino kot naložba Bodočemu Rožmarinovemu someljeju smo zadali nalogo, da izdela spisek slovenskih vinarjev, ki jih želi imeti v svoji kleti. Rožmarinovi načrti kažejo, da bo v hlajenem delu, ki se bo s stekleno steno dobrikal obiskovalcem vinoteke, prostora za 2500 stklenic. In vsaj toliko jih bo šlo še v omaro, ki bo prekrivala celotno vzdolžno steno lokala in mu dajala glavni okras. A smo ugotovili, da bo to premalo. Somelje je namreč na spisek uvrstil kar 140 imen! "Kaj bomo imeli čisto vse slovenske vinarje? Kje so potemtakem še svetovni?" smo se začudili. "Kje pa! Vseh je še vsaj petkrat več! To so le najboljši oziroma takšni, ki ne smejo manjkati. A brez skrbi. Saj od vsakega ne bomo imeli vseh njegovih vin. Le najboljša..." nas je tolažil. Pa smo računali: stoštirideset krat 4 etikete krat dvanajst komadov. 6720 steklenic. Najmanj! Povprečna cena steklenice je 8 evrov. Da lahko odpreš in da imaš za sproti, brez naložbe v vina, ki bodo ob hitrem nakupu in pravem staranju čez leta lahko prinesla velik dobiček, je potrebno v klet parkirati vsaj zelo dober avto. Glede na to, koliko zelo dobrih avtov se vozi po Sloveniji, to ni dosti. Tudi glede na to, koliko so gostilničarji pripravljeni investirati v medenino in les na točilnem pultu, ne. A imamo v Sloveniji vseeno le kakšnih deset gostiln z vinskim listom, ki ga je užitek in zanimivo brati, ter nekaj tisoč takšnih, ki ponujajo le belo in rdeče. Do otvoritve je ostalo še 77 dni. On zanjo "Boš marmelado," je vprašala, ko je rezala kruh. "Ne!" je bil kratek. "Boš pašteto?" Spet: "Ne!" "Boš jajca?" "Ne!" Boš klobase?" "Ne!" Boš sirni namaz?" Ne!" Boš... Dobro, pa boš sploh kaj?" "Seveda!" "Toda kaj, povej že, če želiš, da ti pripravim zajtrk!" "Če pa ne vem... " Imaš mačka, kajne! Pa sem ti sinoči rekla, da ne pij toliko. A kot vedno me, seveda, nisi poslušal." "Joj, prosim, ne kregaj me. Saj me glava že dovolj boli..." "Pa še bolj te bo! Ker boš kar sam pripravil zajtrk!" Musliji s kokosom in jagodami Čas priprave 10 minut, 302 kcal/osebo. Za 2: 200 g jagod, 20 g kokosovih kosmičev, 50 ml mleka, 250 g jogurta, 2 žlici medu, 4 žlice nesladkanih muslijev. 1. 10 g kokosovih kosmičev je za 5 minut namočil v mleku. Medtem je očistil jagode in jih narezal na majhne kose. Z metlico je gladko razmešal jogurt, mleko s kokosovimi kosmiči in med. 2. V posodici je stresel jagode in muslije ter jih prelil s kokosovim jogurtom. Vse skupaj je previdno premešal in po vrhu potresel s preostalimi kokosovimi kosmiči. "Kam pa greš," ga je vprašala, ko je po zadnji žlici vstal od mize. "Nazaj," ga je slišala že iz postelje. | 
