Goriška Brda so in! Tudi Princ Albert Monaški se jim ni mogel izogniti. Francosko Provanso ima pred nosom, pa je šel raje gledat, kako češnje rdečijo v slovenskih Brdih. Pravzaprav ni več pametnega slovenskega pogovora, v katerem ne zmoreš omeniti Kristančičeve terase, Simčičevega stolpa, Ščurkovih harmonika vrat, da o tem, al se piše tokaj al točaj niti ne razpredam. A ne le vino, Brda polni vse bolj tudi tamkajšnja kulinarična ponudba. Pa ne le zaradi češenj! In smo, torej, šli pogledat, Rožmarinovci, kako oni polnijo svoje gostilne. Da jo bomo še mi... Ker pa je bil ravno dan odprtih vrat briških kleti, smo izkoristili obisk še za vinski test. Saj bo, vendar, v Rožmarinu tudi vinoteka! Trojane so še vedno polne Vmes smo se ustavili na Trojanah. Tamkajšnja gostilna je bila namreč dolga leta najbolje obiskana slovenska gostilna. Je še, zdaj, ko avtocesta drvi mimo? Še! Ni sicer tako polno kot nekoč, je pa vseeno - polno. Kljub avtocesti, torej! Za cestnino, ki se ji ognem, dobim že tri krofe, očitno računajo varčni vozniki, ki jih prav nič ne moti vonj po sladkanem olju v avtomobilu. Na Trojanah svoje krofe še vedno zavijajo kar v plastične vrečke. Bolj vroči so, bolj jih imamo radi. In bolj mastno ter lepljivo je na zadnjem sedežu... Glede na to, da pred Rožmarinom ne bo avtobusnega parkirišča, bomo krofe pustili Trojancem. Izmisliti si bo potrebno nekaj drugega. Žeja za lačne Tudi mimo Žeje so v Gorico speljali avtocesto, a gostilna ni nič manj polna. Če na Trojane privablja vonj po krofih, k Loverčičem v Ozeljan vabi vonj po morju. Četudi je do njega še vsaj 50 kilometrov. Ko nam je ta mladi začel naštevati, kaj vse je mama skuhala samo za na prvi krožnik, smo morali vmes nazdraviti z domačim frizantejem, saj bi sicer preveč slin izgubili. Surovi škampi z olivnim oljem, surovi brancin z jagodami in surove školjke s poprom so nas prikovale na stole. Žeja? Da bi samo pili? Ne v tej gostilni! Tukaj še nobenemu ni uspelo, da bi rekel: "Nisem lačen!" Vsako kosilo traja nekaj ur in nekaj hodov (ter nekaj litrov). Majhni njokci s škampi in divjimi beluši so bili ženska jed, zaradi katere bi Rožmarin rade volje poslal svojega kuharja za vajenca v Žejo. A kaj, ko vem, da bi pred njim skrili, kako pripravljajo svoje črne raviole. Zaradi te jedi z lignji, ki skupaj z domačimi dimljenimi skutnimi ravioli plavajo v gostem sipinem črnilu, se zavije z avtoceste nekaj sto kilometrov, ne pa le tistih nekaj sto metrov! Še dobro, da pred Žejo ni prostora za avtobuse. Oziroma, še dobro, da imajo oni - krofe. Kakorkoli že, še preden smo prispeli v Brda, smo vedeli, da mora imeti gostilna, ki želi biti polna, svoj hit. Četudi smo po raviolnem vrhuncu z enako slastjo pomazali tudi majhen kupček kuhane smetane v omaki svežih jagod. Vse je polno! V Brdih so te dni hit češnje. Na vsakem koraku in ovinku jih ponujajo, drevesa pa so še vedno polna. A pohitite, kaj dalje kot do prihodnjega vikenda vseeno ne bodo zdržale. Naval je velik! Pri Belici smo, na primer, že zvečer hoteli rezervirati za kosilo. "Žal, vse je polno!" so nas odpravili, čeprav so iz majhne vinske domačije zgradili velik dvorec s stolpom za sušenje pršutov, s katerega se vidi vse od Triglava pa do Jadrana, na vrtu pod murvo je prostora za sto ljudi, notri ob mizi, obloženi z žganicami ("Kar sami si natočite!"), pa spet za toliko. In nič ni pomagalo, četudi smo prosili: "Vsaj mineštro ali joto..." Poskusili smo še preko ceste, pri Klinecu. Uroš nas je povabil na vrt, na lep razgled in pomenek, Aleks pa je ravno zakuril v odprtem kaminu. Toda: "Žal, prijatelji, vse imamo polno!" Odlična vina? Lep razgled? Gostoljubnost in domačnost? Zakaj so Brda tako polna? Ne le kleti, temveč enako tudi gostilne? Še pred leti se ni dalo dobiti niti tople juhe, danes pa se ne da dobiti prostega stola. Aleš Kristančič je šel s svojimi vini v svet in iz briških barikov ustvaril statusni simbol. Danes je le eden od mnogih. Pri Medotu delajo takšno penino, da so jim najboljši šampanjci nevoščljivi. Edi Simčič zahteva za svoja vina med 20 in 30 evri ter jih - dobi! Sedem desetin v tujini, po celem svetu. Radikona pa se še za to ceno ne da dobiti. Brici so, vendar, zvezde! Pa vendar je pri Franku Reji na strmem sadnem vrtu med kakiji, figami, češnjami in starimi sortami, ki jim danes še imen več ne poznamo, še vedno prijetno domače, vključno z njegovim kaberlotom. V tem je čar (in formula) Goriških Brd. Ustvarila so si svetovljanski, mondeni in zvezdniški sloves. Pri tem pa ostala trdno na rodnih tleh, v avtohtonosti in tradiciji. Mesno spoznanje Četudi so tudi novi časi, seveda, nekaj prinesli. Ko je bilo povsod polno, smo pristali tam, kjer so bili včasih, ko Brda še niso bila in, edini. V Medani je bil nekoč le Bužinel. In še danes je! Malo prenovljen, ne sicer po briško kot sosedi, a vseeno poln. Četudi je bil krožnik znano restavracijski, na njem okrasek uvelega solatnega lista in nebriškega češnjevca (paradižnika), so bili rezanci pršutom in jurčki ter bela polenta s pršutom okusni, da smo si upali naročiti še florentinca, enega za štiri, saj je v družbi rezati in nazdravljati bolj prijetno. Še okusnejše mesno spoznanje pa smo doživeli v Neblu, pri Kocijačiču, ki kot pravi Bric seveda prideluje tudi vina, a še raje na žerjavici treh vrst lesa na odprtem kaminu peče debele kose mesa. Še pred njim pa nam je na vroči rešetki opekel debele rezine kruha, ki jih je tudi debelo obložil, z jurčki in parmezanom! Nato je raviole z rikoto prelil obilno z maslom in jim dodal še nekaj tartufjega vonja, ter zapovedal: "Na mizi je zelenjava, tačas pa bo file, ki ga povijemo z vrvjo, da ostane lepo krogel, že pečen." Ah, pa še to, da ne pozabim. Pogrnili so nam kar na trati pred gostilno, ker je bilo v njej vse - polno. On zanjo "Si videl?" je veselo vprašala in mu molila časopis pod nos. "Se je bencin pocenil ali podražil," ga je zanimalo. "Ne to!" in mu je pokazala na zadnjo stran. "Kje so se streljali?" se je ustrašil. "Vremensko napoved preberi," ji je bilo dovolj vprašanj. "Jutri bo sonce, napovedujejo. Torej pripravi nekaj za vrt!" Mocarela z jagodami in baziliko Čas priprave 15 minut. Za 4: 100 ml balzamičnega kisa, 100 ml rdečega vina, 50 g sladkorja, 200 g zrelih jagod, 4 vejice sveže bazilike, 2 žlički zelenega popra iz slanice, 250 g mocarele, 4 žlice orehovega olja. 1. Zmešal je rdeče vino, kis in sladkor ter vse skupaj na majhni vročini pokuhal na tretjino. Jagode je umil, dobro osušil in narezal na majhne kose. Baziliko je narezal na trakove. 2. Mocarelo je narezal na 1 cm debele rezine ter jo naložil v krožničke. Potresel jo je z narezanimi jagodami, trakovi bazilike, sesekljanim zelenim poprom in prelil z balzamičnim sirupom, v katerega je zamešal še olje. "Veš kaj," je začela še polnih ust. "Če bi sosedi vedeli, kako je to dobro, bi bil najin vrt nabito poln!" | 
