V Rožmarinu bo tudi soba za zaključene družbe. Vsaka gostilna jo mora imeti. Za rojstne dneve, obletnice, svečane, žalostne, poslovne in druge dogodke. "Tukaj pa boste lahko prirejali tudi slow food večere," je zadnjič predlagal še4 dodatno dejavnost eden od obiskovalcev gradbišča. Toda, sem si mislil, mar ni slow food že preživel? Preveliki krožniki Zidarji so kuhinji postavljali predelne stene, mi pa smo v restavraciji še brez estriha in instalacij merili mize. Krožnike je, namreč, potrebno že naročiti. Pa je zanje boljše, da je miza široka 80 ali 90 centimetrov? Bo za komolce dovolj 70 centimetrov med sosedoma? Kakšni krožniki pa bodo v vinoteki, kjer je prostora le za ozke mize? Mislim, da je moda (pre)velikih krožnikov, ki so gledali čez rob mize, dokončno mimo. Nekaj časa je veljalo, da ni važno, kaj je na njem, samo da je čim bliže, ali celo čez, tridesetim centimetrom. Zato pa je nastal problem, kako te velike pladnje napolniti. In so se porcije v slovenskih gostilnah še povečale. Ob tem, da so bile že prej prevelike! Vsak dan spoznam vedno več ljudi, ki govorijo: "Groza me je v gostilni! Ko dobim ogromno porcijo na ogromnem krožniku, mi mine apetit..." Toda hkrati še nisem spoznal gostilničarja, ki bi si upal svojim gostom zmanjšati porcije. V tem je velika Rožmarinova priložnost. Rožmarin bo to naredil že od vsega začetka. In v časopisih objavil oglas: "Novo! Novo! Novo! Najmanjše porcije v mestu!" Kaj menite, vi, ki se ujezite, ko dobite pred sebe prevelik krožnik s preveč krompirja, mesa in okraskov, bo gneča v Rožmarinu? Ja, ja, goste bo potrebno najprej vzgojiti... Sicer bodo še naprej hodili v gostilne, kjer imajo sicer prevelike porcije, toda zato vsaj ni nevarnosti, da bi šel lačen domov. In, če že plačam, kajne, potem vsaj ne dobim praznega prostora na krožniku... Morda bi zaradi takšne miselnosti na začetku morali vsakemu gostu dati dve porciji. Eno standardno, preveliko in preobloženo, ter eno manjšo, očem dopadljivo in želodcu prijazno. Pa naj se prepričajo, katera je boljša! Brunch majhnih porcij Mi smo se! Zadnjič na brunchu. Sicer (spet) čez mejo, toda zato Mariboru bližje od Slovenske Bistrice. Znani kuhar prenavlja na južnoštajerski vinski cesti staro gostilno in da v času obnove ne bi prišel iz prakse, si je sposodil sosedovo kuhinjo ter povabil na mešanico poznega zajtrka in zgodnjega kosila. Na majhnih krožnikih, z majhnimi porcijami! Za prvo lakoto, če je bil obisk pri Tcheppeju in kuharju Gerhardu Fuchsu namesto zajtrka, je bil pult že obložen z majhnimi in polnimi krožniki. Za dva grižljaja hladnega ocvrtega piščanca sta plavala na štajerskem cacikiju vrtnih kumar in bučnega olja; le malo dimljena postrv je počivala na polenti in v morillonu (štajerski šardone) dušenem koromaču; na grizljanje majhnih sveže pečenih kruhkov pa so vabili krompirjev namaz, mladi sir, paprika marmelada in čemaževo olje. Potem pa so nosili ter natakali. Četudi je bilo šele poldne, so prijali tako živi vokalni jazz kot pokušina Tscheppejevih vin. Ta sicer kletari že nekaj let Polzev enolog, ki ima prste vmes tudi na slovenski strani (Munda vino). V kavnih skodelicah smo dobili esenco iz srninega mesa, v kateri se je grel kuhani avstrijski "strudl". Kar pa je mesa ostalo, je pozneje šlo v srnin golaž, ki ga je bilo ravno za dve žlici in majhen kruhov cmok. Špargljevo juho smo dobili v skodelici za belo kavo, da je bilo v njej še dovolj prostora za mladi grah. Vilice in nože smo začeli uporabljati šele pri pujčekovi potrebušini, ki je bila hrustljavo zapečena, da je moral za nasprotje poskrbeti kremasti krompirjev pire. Na koncu pa smo se še posladkali, z makovim kolačem, vaniljevo smetano s cvetovi vijolic, jagodami s smetano in čokoladnim moussom z jagodno omako. Po treh urah bruncha je bil že popoldan, mi pa smo vseeno poskočno vstali od mize. Slow fooda nihče niti omenil ni. Do otvoritve pa je ostalo še 91 dni. On zanjo "Pridi, prosim, malo sem," je poklicala iz kuhinje, da je moral odriniti časopis. "Berem!" "Boš že po kosilu bral," se ni dala. "Potrebujem te!" Hočeš, nočeš, je torej moral v kuhinjo. "In kaj zdaj?" "Pomagaj mi!" "Jooj!" Polnjena mocarela Čas priprave 20 minut. Za 4: 2 mocareli (a 125 g), 10 paradižničkov, 1 šalotka, 1/2 stroka česna, 2 žlici olivnega olja, 1 žlica balzamičnega kisa, sol, poper, sveža bazilika. 1. Mocarelo je prečno prerezal na polovico, da je dobil štiri kose. Paradižnik je narezal na drobne kocke. Česen in šalotko je olupil in drobno sesekljal ter ju zmešal z oljem, kisom, soljo in poprom. 2. Marinirani paradižnik je pustil stati 10 minut. Baziliko je narezal na trakove in jo zamešal v paradižnik. Mocarelo je na vrhu zarezal 2 cm globoko in odprtino napolnil z mariniranim paradižnikom. Po njegovi mocareli je ona prinesla v majhnih kozarcih grahovo juho, za njo majhne zrezke z malo zelenjavne priloge in na koncu še majhno tortico z malo čokoladne pene. "To je kosilo!" je bila navdušena nad skupnim dosežkom. "Malo, toda zato večkrat in raznoliko!" On pa ni bil tega mnenja. Pogledal je na uro: "Tri ure sva jedla!" "Pa kaj potem?!" "Za branje nimam več časa!" | 
