Pred letom dni - na začetku Rožmarinovega dnevnika - sem si predstavljal, da bodo prvi gostje 1. septembra 2006 pred Rožmarinom stali v vrsti, saj bo v njem kuhal kuhar, o katerem bodo govorili dobesedno od ust do ust. Danes pa ne vem več, ali bo kuhala ona ali on... Slovenija, namreč, (še) nima zvezdniških kuharjev. Čeprav so po vsem svetu kuharji mega zvezde. Za avtograme jim stojijo v vrsti celo pevci, politiki, milijonarji in vsi drugi, ki polnijo strani rumenega tiska. V nedeljo so plošče Računali smo, priznam, na mariborskega Jaimieja... Toda Zoran se je odločil raje za bovling. V njegovi nadaljnji karieri mu lahko želim le še veliko uspeha. Računali smo tudi na brata slovenskega kuharja letošnjega leta. Zato, ker nam je že predlani Gregor dejal, da bo David (še) boljši od njega. Toda David gre v Južno Afriko. In Grega na Kitajsko... Toda še prej sem ga obiskal. Gostilna je bila nabito polna. Zato, ker so množično prišli h kuharju leta? Ne, zato, ker je bila nedelja. V nedeljo pa Gregor nima časa za svoje umetnine. Takrat je preveč dela s ploščami... Postrv na žaru - ki mi jo je na debelo prelil s česnovo omako, pa čeprav sem že vsaj desetkrat napisal, da je česnova omaka (zame) strup za ribe - mi je dekoriral z velikim kosom dinje in majhnim listom peteršilja. No, saj njokci so bili pa res majhni in ročno izdelani. Dodatni parmezan smo dobili na krožniku iz zvezdniške kuhinje. In sladica je bila res od kuharja leta. Računali smo tudi na slovenskega kuharja dvajsetletja. Toda Slavko Adamlje me je sicer pozorno poslušal, nato pa je začel naštevati. Kakšni projekti vse, ob dveh lastnih gostilnah, ga letos vse še čakajo. Nima časa, da bi bil zvezda, ker je - podjetnik. Računali smo celo na Tudjmanovega kuharja. Zakaj pa ne?! "Kar pridite na obisk, rade volje vam bom pokazal nekaj trikov iz naše mediteranske kuhinje," je bil zelo prijazen iz varne izolske razdalje. "Ko boste imeli ekipo, jih lahko pošljete za nekaj dni." Šef ima chefa Danes, po letu dni Rožmarinovega dnevnika, mi je jasno, da se zvezdniškega kuharja ne da ne dobiti ne kupiti. Saj smo šli celo čez mejo. K avstrijskemu kuharju leta. Ko smo izvedeli, da sta se z gospodarjem, pri katerem je prikuhal Michelinovo zvezdico, razšla. A smo prišli, nekaj sto metrov za mejo, le na - brunch. "Septembra odpiramo, restavracijo s 65 sedeži!" nas je povabil Gerhard Fuchs. Zato smo poskusili še dalje, na Gradiščanskem. "Za kakor dolgo želite lahko pošljete svojega kuharja k nam," je bil prijazen Francoz Alain Weissgerber, s prav tako eno "mišelinko". In nas hkrati povabil na proslavo v čast svojemu šefu kuhinje Andreju Prokesu, ki je postal avstrijski newcomer leta! Hopla! Vrhunski kuhar, ki je napisal odlično kuharsko knjigo Veliko praznovanje (La grande Fete) in je poročen s hčerko gostilne, ki čaka na tretjo "mišelinko", ima v svoji kuhinji chefa, povrhu Slovaka, ki bo kmalu bolj slaven od šefa samega?! Končno se mi je posvetilo. Vrhunskega kuharja lahko dobiš le tako, da ga - narediš! Eni so samouki Martina Breznik (Raduha) in Ana Roš (Franko) sta se naredili sami. Hočeš, nočeš... Tomaž Kavčič (Zemono) je bolj arhitekt kot kuhar. On jedi tuhta in riše. Kuha jih le na kulinaričnih kongresih in srečanjih. Drugi pa so šli v uk. Grega Vračko, z bratom Davidom vred, bi danes tudi med tednom pekel ribje plošče in jih dekoriral z dinjami, če ne bi sam hotel več. Dosti več. In tega mu ni mogla dati nobena šola. Moral je s kuhalnico, kuharskimi noži in kovčkom v svet, da je spoznal tudi drugo kuharsko plat. Tisto vrhunsko, tisto za zvezdice. Toda, je to dovolj, da nastane zvezdniški kuhar? Ni! Pri nas ni zvezdniških kuharjev, ker mediji iz njih ne delajo zvezde! Oziroma, v svetu so kuharji zato tako popularni kot pevci, igralci in politiki, ker mediji o njih pišejo in poročajo vsaj toliko kot o prvih. Najboljši kuharji na svetu ne kuhajo, temveč pišejo knjige, nastopajo na televiziji in hodijo naokrog v spremstvu telesnih čuvajev. Kuhanje je postalo šou biznis! Vendar ne še pri nas! Pri nas, namreč, kuharjev močno primanjkuje. Ivica Evačič me je potolažil, rekoč: "Ne iščete le vi kuharja. V Sloveniji jih primanjkuje vsaj sto. Takšnih dobrih, seveda!" Primanjkuje pa jih samo zato, ker ni konkurence. Kajti, kot pravi Slavko Adamlje: "Pri nas je največ dvajset dobrih kuharjev!" Gostiln pa na tisoče. In zato gostilničarji ves čas iščejo kuharje. In zato se kuharjem ni potrebno dodatno šolati, potovati s kuhalnico in kovčkom po svetu, odkrivati nove jedi in nove okuse. Če pa pojemo vse, kar nam skuhajo... Samo, da nam. On zanjo Tuhtala sta, kje dobiti kuharja za novo gostilno, ko se mu je posvetilo. "Kaj pa, če bi kar ti kuhala?" A mu je bilo takoj žal. Njen pogled je bil milo rečeno ubijalski. "Si nor?!" Vseeno pa se ni hotel kar tako vdati. Zato je še malo podpihal. "Saj nihče ne kuha tako dobro kot ti..." Pogled se je malce omehčal, toda besede so bile še vedno ostre. "Še kakšno takšno idejo, pa bo moje kuhanje zate le še spomin! Toda, veš kaj, bom jaz prevzela iskanje kuharja, ti pa najino kuhinjo." Paradižnikov sok z nabodalom iz mocarele in bazilike Čas priprave 10 minut. Za 4: 400 ml paradižnikovega soka, 1 žlica limoninega soka, sol, poper, tabasco, 2 rezini belega kruha, 2 žlici olivnega olja, sveža bazilika, 1 zavitek mocarele (majhne kroglice). 1. Zmešal je paradižnikov in limonin sok ter ga začinil s soljo, poprom in tabascom. Kruh je narezal na večje kocke in jih zlato rjavo opekel v vročem olivnem olju ter odcedil na kuhinjskem papirju. 2. Na lesene palčke je izmenično nabodel po dve kroglici mocarele, dve kocki kruha in list bazilike. Paradižnikov sok je nalil v kozarce in na vrh dal nabodalo z mocarelo. Ko je pojedla, je oznanila: "Imam kuharja!" Močno je počilo, ko se mu je kamen odkotalil na tla. Res? Koga?" Zasmejala se je: "Tebe, vendar!" Kako ga je že pogledala, ko je on to predlagal njej? | 
