Doma imam morskega prašička – Pujs mu je ime -, pravega kosmatinca, ki ves mili dan ne počne drugega kot da je. Spredaj noter, zadaj ven... Toda, da ne boste mislili, da je gurman. Kje pa! Pujs je pravi gourmet! Ne je (le) zato, da se baše in nažira, temveč tudi zato, da pri tem uživa. Kajti naš Pujs je izbirčen morski pujs. Zelo rad ima korenje. Toda ne vse leto. Pravzaprav le od maja do julija. Samo takrat, ko na domačih zelenjavnih vrtovih zraste novo, majhno korenje, pri katerem se loti najprej oranžnega korena, na koncu pa pospravi še njegovo zelenje. Če in ko pa mladega spomladanskega korenja ni, je le še njegovo zelenje. Korena, velikega, trdega, zimskega niti ne pogleda. Naš Pujs ve, kaj je dobro in kakovostno! Redkvic pa ne je. Še dobro, saj tako ostanejo meni. Ni boljšega kot pravkar utrgana redkvica, podrgnjena ob hlače – ko ona ne gleda – in pohrustana. Takšna kot v Sazianiju, o katerem ste brali prejšnji teden, a sem najboljše prihranil za tokrat. Redkvico, namreč! V gostilni, ki si želi štiri Gault Millauove kape in (vsaj) dve Michelinovi zvezdici, mi je bil, namreč, ob vsem že opisanem in pohvaljenem, najbolj všeč - pogrinjek. Pa ne toliko zaradi domačega smetanovega in normandijskega slanega masla, temveč zaradi dekoracije, ki je bila ob njima. Na majhni deščici je bila le redkvica. Toda kakšna! Že na prvi pogled se ji je videlo, da je bila še pred kratkim v zemlji, njena koža je bila temno rdeča, ponekod malo načeta, saj je tisti, ki jo je utrgal, prst z nje zdrgnil kar z rokami. Prav nič ni plavala dolgo v vodi, da bi se opijanila ter zabuhla zakrila puhlost. Najbrž vode sploh videla ni, saj je bila dovolj le kuhinjska krpa ali kos papirja. Pa okus! Rahlo je zapekla, ko so zobje zahrustali in lupina je na njih pustila rdečo sled. S svežim skorjastim rženim kruhom in kot sneg belim maslom je bila jed, brez pretiravanja, za bogove. Ja, včasih je lahko majhna redkvica boljša od desetih kuharjev! Molekularni trend Britanska revija Restaurant je izdala svojo novo lestvico najboljših 50 svetovnih gostiln. Ne, slovenske na njej ni (še) nobene. Sicer pa je devet francoskih, osem ameriških, sedem britanskih, šest španskih, štiri italijanske. Nemški sta le dve, a belgijske kar tri. Južna Afrika in Avstralija imata po dve, na lestvico pa so se vpisale tudi Nizozemska, Danska, Finska, Indija, Švedska in Brazilija. Toda bolj od njihovih narodnosti je zanimiva njihova kuhinja. Kajti premočno je zmagala – molekularna! Vse skupaj, kot že veste, je začel Španec Ferran Adria (El Bulli, Španija), ki je tudi na prvem mestu, pred svojim naslednikom, Angležem Hestonom Blumenthalom (Fat Duck, Anglija). Sicer pa so v ospredju skoraj sami "kemiki", tako da sta častni izjemi pravzaprav le Francoz Michele Bras in Američan Thomas Keller. Slednji ima med osmerico sicer kar obe svoji gostilni, French Laundry v Kaliforniji in Per Se v New Yorku. Sodeč po takšnem navijaštvu za spreminjanje agregatnih stanj v kuhinji bo prihodnje leto – ko Ferran Adria zapušča El Bulli in se posveča zgolj še eksperimentom – najbrž v ospredju tudi Američan Homaro Cantu iz Chicaga, ki stejke pripravlja s pomočjo laserskih žarkov, zelenjavo polni s helijem, za dobrodošlico pa svojim gostom servira kar ješči – jedilni list. Preberi in pojej... Lepa solata, gnila solata Kam vse to vodi? Oziroma, zakaj nam ne dajo kar tablet? Nič čudnega, da sem ob vsem tem tako navdušen nad navadno redkvico, ki je zrasla v zemlji, ki je bila gnojena s hlevskim gnojem. Od govedi, ki se je paslo, ne pa se basalo s tabletami! In nič čudnega, da sem jo zadnjič pohvalil, kako lepo glavnato solato je kupila, saj jo je bilo veselje čistiti, tako rumena in hrustljava je bila. Toda, ko sem solato namočil v vodo, je doživela smrtonosni šok. V nekaj sekundah je zgnila! Rumena hrustljavost se je spremenila v rjavo sluz. Očitno so ji pozabili vcepiti gene za umivanje. Brrr, kam vse to vodi? Ali pa šparglji. Domači, iz rodovitne zemlje nekdanje dravske struge, utrgani popoldan in skuhani zvečer, stanejo 1.400 tolarjev kilogram. toda ne gredo v promet. Zato, ker stanejo grški v trgovini za prvim vogalom le 800 tolarjev! Le paziti morate, kako jih umivate. Oziroma, saj šparglji se sploh ne umivajo... In kako so vam všeč jagode? So lepe, kajne. In celo okus imajo. Pa veste, da so vse v bližnjem sorodstvu. Oziroma z iste njive. Ki je velika kar sedem tisoč hektarjev! Polovica evropske proizvodnje jagod zraste na plantažah španske Huelve. To so tiste, ki jih sploh ni potrebno umivati... Kako lahko ob tem svetovnem trendu, ki ga diktirajo najboljši kuharji s svojo molekularno kreativnostjo in največje multinacionalke s svojim genskim manipuliranjem hrane, sploh še verjamemo tistemu, kar preberemo na jedilnem listu. Pa čeprav so jih polna usta in papir zdravja, svežine, sezonskosti, pristnosti in domačnosti. Do otvoritve je še 105 dni! On zanjo Spet je bil njegov dan, zato si je opasal predpasnik. Toda zazvonil je telefon. "Oprosti, sestanek..." je sporočila zamudnica. "Najbrž bomo šli potem še na kosilo, tako da doma ne bom jedla," ga je rešila predpasnika. Tudi življenje gospodinjca je lahko čudovito. Ves popoldan je bil samo njegov. Njun, pravzaprav. Saj ga bosta preživela s televizorjem. "Samo nekaj majhnega bi," je sporočila, ko je prišla domov in ko se je ravnokar začenjala večerna tekma. "Nimamo! Saj si rekla, da ne boš jedla," je mirno obsedel s pilotom, namesto s kuhalnico, v roki. "Rekla sem, da me ne bo na kosilo. Toda zdaj je čas za večerjo. In danes si ti kuhar. Ves dan!" Špinača s parmezanom Čas priprave 15 minut. Za 2: 300 g mlade špinače, 2 rezini toasta, 30 g masla, 2 sardelna fileja, 1 šalotka, 2 stroka česna, 3 žlice olivnega olja, sol, poper, parmezan v kosu. 1. Špinačo je očistil, umil in dobro odcedil. Toast je narezal na 1/2 cm velike kocke in ga zlato rjavo opekel v vročem maslu ter odcedil na kuhinjskem papirju. Sardelna fileja je osušil in sesekljal. 2. Šalotko je olupil in narezal na kolobarje. Česen je olupil in narezal na tanke lističe. V ponvi je segrel olje in stekleno opražil šalotko. Dodal je česen in sardelna fileja, malce opražil in dodal še špinačo. Začinil jo je s soljo in poprom, pokril in dušil na majhni vročini nekaj minut, tako da je povrela skoraj vsa tekočina. 3. Dušeno špinačo je naložil na krožnika, jo potresel s kruhovimi kockami in nahobljanim parmezanom. "Odlično," ga je pohvalila, kar je pomenilo, da je spet hitro prijel za pilota. Samo prvo četrtino košarke je izgubil. A je bila ona hitrejša. In pritisnila na tisti rdeči gumb. "Neeee," je zakričal, a je bilo prepozno, kajti rekla je: "Ves dan me ni bilo. Toliko ti imam za povedati! In ti meni?!" | 
