Slaviša je trenutno najbrž najboljši mariborski kuhar. Preizkušen v številnih restavracij v mestu, predavatelj na višji gostinski šoli in šef kuhinje enega najboljših slovenskih hotelov. Če ne bi (tudi) njemu ponudil, bi mu naredil krivico, sebi pa očital, da sem nekaj zamudil. "Hvala, toda v Habakuku sestavljam ekipo, s katero bomo še veliko naredili. Ta projekt želim vsekakor končati," se je vljudno zahvalil. Pa mi lahko vsaj koga drugega priporoči? Dolgo sva skupaj česala po štajerskih kuharskih vrstah, a je bil Rožmarin še vedno brez chefa. "Zgrajenega kuharja je zelo težko dobiti. Zato si ga najraje sam vzgojim!" Kaj pa potemtakem naj naredimo mi, ki šele začenjamo? Čeprav... Mar jih nisem tudi sam kar 15 let vsak teden znova vzgajal? In koliko sem jih vzgojil? Že pred leti, ko sva prvič prišla v neko podeželsko gostilno v Prlekiji, in se nama je od krožnika do krožnika bolj smejalo, kakšen biser sva odkrila, se je potem, ko sem račun plačal s kartico, zasmejalo tudi natakarju. "To sta vidva! Vsako sredo komaj čakamo, da poštar prinese časopis. Že leta poskušamo kuhati tako kot pišete." In je odprl jedilni list na strani, kjer je pisalo: "Rad Dobrojem priporoča". Danes je to nesporno ena izmed desetih najboljših slovenskih gostiln! Neskromno sem vesel, da vsaj malo tudi zaradi črk na papirju. Novi kuhar pri Sazianiju Kje so pa drugi? Ta dnevnik se vse bolj spreminja v pravi resničnostni show. Koliko časa je še do otvoritve? Bomo res odprli? Kje so kuharji? Ene je strah. Izziv jim je prevelik. Drugi bi, pa ne znajo. Tretji nočejo. Že vejo, zakaj. Četrtih (še) ne poznamo. Upam, da je teh največ. Do otvoritve je še 112 dni! Kako to delajo drugi? In drugod? Odprl sem časopise, da bi našel kje iščejo kuharje. In na spletu našel vest o Fuchsovem pobegu... Najboljši avstrijski kuhar je zapustil Sazianija. Kam je odšel, se še ugiba. K Neumeistrovi konkurenci Polzu, iz Stradna, 30 kilometrov od slovenske meje, v Krasnico, povsem na slovensko mejo? Neumeister je po odhodu kuharja, ki je majhni vasi prinesel štiri Gault-Millauove kape in eno Michelinovo zvezdico, zaprl gostilno. Zaradi renoviranja, je rekel. Mnogi so se smejali. Češ, izgubil je kuharja in je zaprl. No, od prvega maja je Saziani spet odprt. Seveda sem bil tam. Če pa sem radoveden, kakšna je gostilna brez kuharja... Prejšnje podeželske gostilne, ki je zrasla iz vinotoča, ni več za prepoznati. Krasi jo velik zimski vrt štirimetrske višine, ki ima v notranjosti udobne plišaste fotelje in podobo restavracije luksuznega hotela. Še vedno pa je ostal tudi prejšnji prostor. Zimski vrt je restavracija. Za kape in zvezdice. Stari del pa gostišče. Za tradicijo in domačnost. "Sta rezervirala v restavraciji ali v gostilni," naju je pozdravil v črno opravljeni maitre, obdan z belimi srajcami svojih pomočnikov v belih rokavicah. "V restavraciji!" Odpeljal naju je do proste mize, a nekaj ga je mučilo. "Ste prepričani, da v restavraciji?" Zdaj je postalo čudno nama. "Seveda, saj sva dobila pisno potrdilo!" "Ga imate morda s seboj?" Odgovorila sta mu že najina obraza, da je rekel le: "Oprostite!" in se po nekajminutnem gestikuliranju v recepciji vrnil z aperitivom: "Naša napaka, še enkrat se opravičujemo. Napačno smo vpisali rezervacijo. Veste, šele odprli smo... Aperitiv gre, seveda, na račun hiše." Vseeno pa ga je še nekaj mučilo. Saj je še kar stal ob mizi. "Veste..., majhna težava je. V restavraciji je prostora le za 25 ljudi in kuhar pripravi tudi točno toliko jedi. Vidva pa sta zdaj 26. in 27..." Neumeistrova penina z domačim breskovim sokom se nama je zaletela. "Prosim? Torej ne bova dobila večerja?" "Bosta, bosta, le kuhar vama bo moral sestaviti drugačen meni, ker vseh jedi iz predlaganega nimamo." Preprosta vrhunskost Na majhni deščici sta bili ob redkvici dve rezini masla. "Domače maslo iz polnomastnega mleka in normandijsko slano maslo." Zraven so nama z beloorokavičenimi rokami natrgali štruco gorkega rženega kruha. Pozdrav iz kuhinje je napovedal, da ima novi Saziani novega kuharja. V novem Raynaudovem servisu je bila v kavni skodelici nežna čemaževa juha, na podolgovatem krožniku pa majhna rezina opraženega črnega kruha s tatarcem iz sosedovega potoka. Potem se je začelo zares. Trilogija zelenih belušev je poskrbela za radovednost. Kdo je novi kuhar? Kje so ga dobili? Kje je bil doslej? Na prvi strani jedilnega lista je pisalo Klaus Kobald, pridjan pa je bil tudi predstavitveni recept, Jakobove pokrovače s confitom topinamburja in koriandra ter hrustljavo slanino in črnimi tartufi. Dva zelena beluša sta bila pečena ovita s hrustljavi pršut štajerskih svinj, zraven so bili belušni surovi rezanci; za podlago je bil tekoči tatarec belušev in čemaža s smetano, v njem pa je se je marinirala surova norveška jakobinka; na skodelici mrzle belušne juhe je bil zeleni beluš oblečen v hrustljave lešnike, povaljane v koriandrovi majonezi. Vse tri jedi bi si upal ponoviti tudi doma. A ravno zaradi tega sem začel navijati za Kobalda. V Saziani je pripeljal preprosto vrhunskost! Noče tekmovati z bolj slavnim predhodnikom. Raje kaže svojo ljubezen do svežih okusov, ki jim dodaja le svojo filigransko spretnost. Če je bila Fuchsova ekstravagantna inovativnost poper ob soli prejšnjega podeželskega ambienta, je sedanja Kobaldova umirjena eleganca, ki noče odkrivati novega, temveč le kazati trende, sozvočje z novim Neumeistrovim ambientom angleškega zimskega vrta. Ali, če smo prej rekli: "Vau!", se sedaj počutimo varne, saj vemo, kaj nas čaka. Seveda pa to ne pomeni, da se tudi tukaj ne začudimo. Rižota iz krompirja? Saj riž in krompir vendar ne gresta skupaj. Seveda ne, saj je krompir le zrezan na miniaturnost riža in dušen s porom, kot da bi ga kuhali al dente. Ker je bilo soma le za 25 ljudi, sva bila na "rižoti" pač vesela smuča. Manj telečjega hrbta, ker so se spet ponovili šparglji, tokrat v mousseline (torej penasti) omaki, a zato z domiselno kombinacijo karamelizirane limonine lupine iz Mentona. Res zaploskala (berite: zamlaskala) pa sva pri siru in sladici. Stilton se je začel ravno topiti na jabolčno listnato testo, ki ga je obdajala redukcija portovca, pokrivala pa mlada berivka, ko sva ga nosila k ustom. In v dušenem paradižniku so bila jabolka, hruške in domače babičine začimbe, zraven pa, ob bourbon sladoledu kelih s peno bele čokolade in sladkimi krutoni. Čestitam! Tudi za slovo, ki upam ni dokončno, v obliki pistacijinega kolačka enkrat za v usta, v družbi zapečene limonine pene. Če je Saziani dobil kuharja, zakaj ga ne bi tudi Rožmarin?! | 
