V kleti z dnevno svetlobo zaradi odprte južne stene in pogleda v nebo izpod stopnišča v steklenem prizidku je vsak dan nekaj novega. Iz ruševin nastaja vinoteka! Prostor, kjer se bo v dveh temperaturnih območjih (10 in 16 stopinj) hladilo 2.500 steklenic s penečimi in mirnimi, belimi, roze in rdečimi vini, čaka le še police, na katerih bodo steklenice stale, ne ležale. Izkušnja obiska pri Franku, pač. "Če je v prostoru pravilna vlaga, ni potrebno, da bi ležale. Današnji zamaški so dosti bolj kvalitetni. Hkrati pa to tudi ni klet, v kateri bi se vina starala," nas je poučil eden najboljših slovenskih someljejev, šolan v Italiji, Frankov patron Valter Kramar. Arhitekta sicer nista bila najbolj vesela, ko sta morala prostorski načrt zrisati ponovno - "Kolikokrat še?" je vprašala Špela -, toda zato bodo natakarji lahko lažje našli primerno steklenico. V vinskih steklenicah bo tudi celotna severna stena, ki bo hkrati igrala tudi vlogo trgovine. Med vini, ki jih bo Rožmarin gostom zavil za domov, bo prostor še za marmelade, namaze, piškote in druge kulinarične dobrote, ki se ob praznikih in slavjih spremenijo v kulinarična darila, med njimi pa tudi ne škodi, če kak vinoljub s pokušine prinese še kaj prijaznega njej, ki ga čaka s kosilom. Vidi se že tudi, kje bo dolg točilni pult, na katerem mora biti dovolj prostora za velike in pecljate vinske kozarce, ki ob pokušini narastejo do prehitro napolnjenega pomivalnega stroja. Na njegovem spodnjem koncu bo pod stopnicami dovolj prostora za nizke in udobne fotelje, zaradi česar bo vinoteka postala tudi lounge, kot se sedaj v sodobnih restavracijah vedno pogosteje sliši. Na zgornjem koncu se bo točilni kult končal s stekleno hladilno vitrino, ki pa jo bo še potrebno napolniti. Toda, s čim? Tapas je pokrov Odgovor smo šli iskat v - Španijo! Zato, ker Španci ne naredijo požirka, ne da bi pred njim kaj pregriznili. Kar sploh ni težko, saj sline tečejo, ko oči opazujejo dobrote, ki so razložene po točilnem pultu. Čeprav muhe ne ljubijo današnjih prezračevalnih naprav - tapa pomeni pokrov, ki je včasih Špancem varoval vino v kozarcu pred žejnimi insekti - pa so tapasi še dandanes enako priljubljeni. Ne le zaradi turistov! Gabriela iz Nemčije in Natasha iz Nizozemske sta se že pred leti odločili, da bosta hladno vreme svojih dežel zamenjali s soncem Mallorce. "Tukaj je raj! Prijazni ljudje, prijazno vreme, prijazno življenje," je slikovito opisala svojo špansko filozofijo Natasha, ko nam je razdelila navodila za tapas rally. Po Palmi smo morali nabirati različne evro kovance, šteti stopnice, spraševati ljudi o zgodovini zgradb in iskati tapas lokale. S tako zbranimi točkami in prigrizki smo si potem zvečer, ko smo spoznali celotno mesto zaslužili tradicionalno majorško večerjo. S tapasi, seveda. V prvem tapas baru so bili obloženi kruhki razloženi po vsaj deset metrov dolgem pultu. Bilo je najmanj dvajset različnih, da so si bili podobni le po zobotrebcu, ki je bil zapičen v vsakega brez izjeme. Gosti si tapase jemljejo sami, na koncu natakarju le plačajo. Ceno določi število zobotrebcev! Prezrl sem turiste, ki smo jedli z očmi in zvedavostjo, ter opazoval le domačine, ki so sredi živahnih pomenkov srebali branco, tinto ali sherry ter vsake toliko časa stopili do točilnega pulta po novi grižljaj. Majhen kos belega kruha, ki je bil obložen z različnimi vrstami klobas ali salam, zelenjave ali rib, cvrtja ali pečenja, je pač zadostoval ravno za dva ugriza in pol ure pomenka. V drugem tapas baru se je zgodba ponovila, le tapasi so bili spet povsem drugi. V tretjem isto. Če bi jih obiskali še več, ne bi bilo drugače. Tapasov je nešteto. Ali vsaj toliko, kolikor je njihovih kuharic in kuharjev. Da več spiješ S tem da se s tapasi na kruhu zgodba majhnih prigrizkov, ki krajšajo čas med dvema obrokoma, šele začne. Za njimi pridejo na vrsto tople variante, ki se na mizi izmenjujejo dokler gostje ne omagajo ali odbije polnoč. En večer so bili raguji in omake, v njih pa raznovrstna zelenjava, meso ali morski sadeži, začinjeno s široko paleto od pekočega do sladkega. Drugi večer so bili bolj kreativni tapasi, tako da je bila tortilja v obliki majhnega kolača za enkrat v usta, ocvrtega kroketa, polnjenega s špinačo in rakci, polnjenih oliv... n vse to, pravzaprav, le zato, da smo lažje - pili. Oziroma, da smo lahko več spili. Lahko tak tapas rally ponovimo tudi na dolgem Rožmarinovem točilnem pultu, ki se končuje s hlajeno stekleno vitrino? Lahko, toda ne s tapas recepti, temveč s tapas filozofijo! Saj je pravzaprav vseeno, kako se imenuje, tapas, antipasti, snack, amuse gueule, hors d'oeuvre, meze, fingerfood ali malica. Ni pomembno kaj je, pomembno je, da je... Malo, toda pestro in raznoliko... Malo, toda zato večkrat... Brez vrstnega reda in brez pravil... Hladno, toplo ali vroče, kislo ali sladko, pekoče ali božajoče... Povsod po svetu je dovolj okusnih izgovorov, da pogovor in požirek lažje in bolj zdravo stečeta, samo pri nas pa je odgovor na željo: "Le nekaj malega bi, prosim," odrezav: "Nimamo!" Kje pri nas naročiš kozarec vina in ti zraven prinesejo še okusen grižljaj? Če imajo arašide, bobi palčke ali čips, so že izjema. Kje pri nas jih ni strah, da gost ne bo ničesar naročil, če mu bodo podarili še kaj več kot kos kruha z maslom? Da dobimo ob kapučinu keks ali bonbon, je le izjema. Kje pri nas so te veseli, četudi jim rečeš, da nisi lačen? In kje pri nas se potem ne čudijo, če vseeno naročiš, toda le za trikrat v usta? Kje pri nas ti namesto črk na papirju ponudijo dišeči pogled? Kje pri nas zaslužijo s petimi majhnimi krožniki več kot z enim prevelikim? Kje pri nas je sitost vesela in poskočna, namesto otožna in okorna?! |
