Raziskovanje, kakšna naj bo gostilna, ki je še ni, me je pripeljalo v Lizbono. Saj veste, deskaš in surfaš, pa ti na eni (spletni) strani vabijo: "Le tukaj kliknite in rezervirajte...", na drugi pa: "Solastnik najbolj znane gostilne Lizbone je John Malkovich..." Potem je bilo le še potrebno reči stevardesi: "Ne, hvala, nič ne bom jedel, sem že dogovorjen za večerjo, zato le hitro peljite." Tokratna raziskava je, skratka, šla v in smer. Kakšna naj bo gostilna, o kateri se govori? V katero se ne gre le, da se je, temveč, predvsem, da se gleda in vidi. Znane ljudi, znane stene, znane jedi, znane pijače, znane cene... Če bi izbral za tovrstno raziskavo kakšno od tovrstnih slovenskih gostiln, bi mi lahko očitali, da obrekujem. Ali da delam konkurenco tovrstnim časopisom. Gostilna se imenuje Bica do Sapato, kar pa ni v povezavi ne s kavo - čeprav je tudi kavarna - ne s čevlji - čeprav vam Google tako prevede. Sicer pa je takšnih gostiln, različnih, lepo zvenečih imen in podobnih, lepo zapakiranih vsebin, po svetu veliko. Nič čudnega, da so v mnogih med lastniki prav igralci. Saj se tudi oni med seboj razlikujejo le po imenih. Čeprav ne gre (le) za fast food, saj je Planet Hollywood že pozabljen in so bolj popularni Dolce (Ashton Kutcher), Madre's (Jennifer Lopez), Continental (Matt Demon, Ben Affleck), Ago (Robert de Niro), Clubhouse (Kevin Costner), Georgia (Denzel Washington, Eddy Murphy)..., a kaj ko so vsi v Kaliforniji. Novo iz 60. let Bi potemtakem Rožmarinu koristilo, če bi bil Đuro med solastniki? Ne vem. Vem le to, da mu ne more škoditi, če ve, s čim po svetu tovrstni lokali privabljajo množice. Najprej je potrebno rezervirati. Čeprav je Bica velika restavracija, saj so jo preuredili iz nekdanjega pristaniškega skladišča, je bila knjiga rezervacij pri vratih na gosto popisana, gostiteljica, ki nas je odpeljala do mize, pa ves večer ni spustila telefona iz rok. Za in lokal je to izredno pomembno: četudi nisi, se vsaj delaj zelo zaposlenega. In boljše je en stol premalo, kot dva preveč. Drugi vtis naredi ambient, ki predstavlja moderno inačico 60. let prejšnjega stoletja. Slika čez celo dolgo steno je živa, saj je na njej reka Tejo, ki mimo Bice teče pod most 25. aprila, ki je pravzaprav kopija onega iz San Francisca. V Bici ne moreš do stola, ne da bi prej pozdravil kuharja. Ni boljšega za apetit, ko gledaš, kako enostavno nastajajo komplicirane jedi. Kuharice, ki so včasih z metrskimi kuhalnicami brodile po velikih kotlih, da se je v kuhinjah kadilo, smodilo in smradilo, je bilo potrebno skrivati čim dalje od gostov, ki so jih stregli v bele rokavice in črne metuljčke opravljeni natakarji. Dandanes pa so vsem na ogled poštirkani kuharji, ki gostom radodarno kažejo, kako z odpiranjem pečic, penjenjem omak in brizganjem barv slikajo krožnike. Sodobne jedi so sveže, zato so pripravljene vnaprej.... To, kar kuhar pokaže gostu, pa je show! Fausto Airoldi, Bicin chef, je stal ob izdajnem pultu, na katerem je imel skodele z različnimi sesekljanimi zelišči in plastenke z omakami. Njegovi pomočniki so po velikem štedilniku premetavali majhne ponve, v katerih so finalizirali kose mesa, rib in zelenjave, ki so jih na tričetrt pripravili že zjutraj ali pa že včeraj. Mojster je potem le še sestavljal krožnike, da so v nekaj sekundah iz nič nastajale jedi, za katere bi vi, jaz, mi vsi za domačim štedilnikom porabili tri dni. Pa še potem ne bi bilo podobnosti. Italijansko-portugalska juha Ko kuhar nariše jed, nastopijo natakarji. V Bici so opravljeni v navadne majice in dolge predpasnike. Posebnih činov ni bilo videti ne slutiti. Vsi so delali vse. Prinašali velike pladnje, razporejali jedi, servirali, deservirali, svetovali. Poudarek je bil pravzaprav le na hitrosti. Chefova slika je morala čim prej pred gosta. Kajti tudi v zvezdniških gostilnah imamo zadnjo besedo gostje. Pri oceni hrane in višini napitnine. Zato bi Bici prisodil 4+ (od šest možnih). To pomeni, da je bilo dobro. Toda še zdaleč ne vrhunsko! Zakaj? Za dobrodošlico smo dobili v majhnem kozarčku koruzno juho, v kateri je v plavanju uživalo meso rakovice. Prisrčen pozdrav, ki je oznanjal, da kuhar živi v 21. stoletju, a pozna tudi okuse preteklosti, pa ne le portugalske. Toda pri topli solati s hobotnico je pokazal še nekaj več. Da ljubi pisanost, namreč, pa četudi je to velikokrat že kičasto. Ko je solato zgradil v stolpič, mu to še ni bilo dovolj, zato je krožnik potresel z zelišči in začimbami, čez vse pa še nabrizgal sled reduciranega balsamica (in melase). In ustvaril vtis, podoben onemu, ko so kuharji na vsak krožnik za piko na i dodali še rezino oranže, list radiča in vejico peteršilja. Ta zgodba se je potem ponavljala na vseh krožnikih, da so sicer domiselne, tudi kreativne, jedi postale prav dolgočasne. In podobno je veljalo tudi za omake, saj je kuhar z njimi ravnal kot da je barman. Dobro, če ne bi bilo show kuhinje, če ga ne bi pri delu opazoval, bi morda govoril drugače. Tako pa je jedi prelival zdaj malo iz te plastenke, potem malo iz one... Rižota z jastogom, ki je bila v osnovi odlična, obogatena z vaniljo, se je lepo ujela z morskim aristokratom, ki pa ga ne bi bilo potrebno oblivati z leve (maslena osnova) in desne (majonezna osnova). Tega se tudi mlada špinača, na hitro povaljana v vroči pooljeni ponvi, ni veselila. Zato je bila ribja juha zvezda večera. Fausto, pol Italijana in pol Portugalca, je združil zuppa di pane iz Toskane s portugalsko caldeirado, pravzaprav je obe kruhovi juhi utekočinil in dodal na sredo tartarec iz mečarice in kisle (!) paprike, z mocarelino kapo. predvsem pa na veselje prisotnih v njej ni pretiraval z na Portugalskem vseprisotnim koriandrom. Trilogija glavnih jedi Pri glavnih jedeh je na dolgih pravokotnih krožnikih obilje belega prostora zapolnil s trilogijami. Škoda, kajti vsaka jed posebej bi bila - boljša! Ribja trilogija, zobatec zapečen na kožo na paradižniku, tunina s sladkornim grahom in blitvo ter losos s pirejem in omako iz že znane plastenke, je ponudila preobilje okusov, v katerem se je nedolžni jedec težko znašel. Podobno v tunini trilogiji, v kateri je bil zvezda creme brulee iz jastoga, a le če ni bilo na vilicah hkrati tudi sicer odlično pečene tunine in tople solate iz sojinih kalčkov. Johna Malkovicsa ni bilo. Drugih znanih ljudi pa nismo poznali. | 
