"Poleti grem na Kitajsko!" je oznanil in vmes zvijal raviole. "Rikote nisem dobil, zato dobita drugačen nadev." A naju je zanimala Kitajska. "Na izlet? Kot turist?" Zasmejal se je, kot se pravzaprav ves čas smeji. "Kuhat! Za mariborski projekt mi to še manjka!" Bo dobil Maribor torej še eno novo kitajsko restavracijo? "Kje pa! K evropskemu kuharju grem na Kitajsko..." Pravzaprav mu res le še to manjka. Učil se je že pri največjih mojstrih. Najprej je izpilil francosko kuhinjo. Visoko, haute, seveda. Potem se je lotil španske. Laboratorijske, seveda. Torej mu manjka le še kitajska. Ki s svojimi vplivi močno označuje ustvarjalnost največjih evropskih kuharskih chefov. Še dobro, da se je Gregor Vračko med svojimi študijskimi popotovanji po svetu, potem ko se je lani vrnil iz Nemčije od španskega eksperimentalista Amadorja vsaj za toliko časa ustalil v Zgornji Kungoti, da so mu vmes lahko podelili naslov kuharja leta... In da je lahko šla mama v penzijo, on pa je postal novi gospodar stare Denkove gostilne, ki je doslej predvsem med Avstrijci slovela po velikih ribah in ocvrtih lignjih, slovenski dobrojedci pa že kar predolgo čakamo, kdaj bo Gregor v njej začel redno kazati svoje nedvomno veliko kuharsko znanje in talent. A ne bo še tako kmalu... "Na Kitajsko grem vsaj za štiri mesece!" Dobro, bo pa v tem času kuhal mlajši brat David, ki je že dobro leto v dunajskem Coburgu? "David gre pa v Južno Afriko! Še za dalj časa. Odlično mesto je dobil, kot chef de partie." Brez ponovitev Ravioli so bili zviti, miza pa pogrnjena. Da se je kuhar leta znebil radovednih izpraševalcev, nas je zamotil s svinjsko pašteto, ki jo je povaljal v grobo zrezanih bučnih semenih. Zraven pa ponudil polno mizo vin! "Novi vinski list pripravljamo. Poskusite!" Novi gospodar torej že pometa. Ena od najbolj glasnih pripomb dobrojedcev čez gostilno Denk je namreč bila, da točijo le Vračkova vina. Nekatera med njimi so sicer odlična, toda vedno zadeti spremljavo h Gregorjevim in Davidovim jedem jim vseeno ne uspeva. Vinski list pa vliva tudi upanje, da mu bo sledil jedilni. Kuhar leta, namreč, kuha le po posebnem naročilu. Sicer pa cvre... Gregor Vračko pri svojih 27-letih in po nekaj nekajletnem "vajeništvu" po svetovnih zvezdniških kuhinjah se pač še ni pripravljen ponavljati. Vsaka njegova jed je še vedno unikat. Tudi zmagovalne jedi s Kuharja leta. Kuharjeva pot "Če pa ni bilo fižola..." se je branil, ko sva se čudila telečjemu repu v "zelenjavni" glavni jedi. Bili so tanki šparglji iz Italije - "Pa da ne bosta mislila, da so tajski," je poudaril - in bila je sivka iz Provanse, a ni bilo fižola iz Kungote... "To je poseben fižol. Le on je dovolj lepljiv za to jed," je nepoznavalca podučil mojster. In ker ni bilo pravega fižola, tudi ni bilo zeljnih raviolov. Ter je zelenjavna jed postala mesna. Kajti v raviole iz testa bi morala priti ob mandljih rikota. Nje pa tudi ni bilo. Še dobro, da je bil pujček. Ker je s svojimi lički v nežni rumenjakovi testenici ležal na pireju iz zelene ter plaval v omaki stebelne zelene. No, saj tudi pri raviolih ni manjkalo zelenjave. Ob špargljih še njoki iz buče, majhne srebrne čebulice in - zato pa je postal kuhar leta! - omaka iz sivke. Iz tistih cvetov, ki jih je Grega lani prinesel iz Provanse. In jih potem vso zimo sušil ter pazil. Da se jih ja ne bi kdo dotaknil, ker bi se usuli in ne bi bilo omake. Ter naslova kuharja leta... Čeprav je to priznanje povsem logična pot, na kateri sem Gregorja prvič ugledal pred šestimi leti, pa čeprav je šel takrat, 21-leten, le na sprehod sredi kosila. Tako je bilo: "Šel je na vrt, po zeliščne cvetove (mama ga je kregala, da ji bo potrgal vse rože) in potem še kar naprej, čez travnik, sosedov vrt, poln fižolovih rajc, še nekam dalje, da je bil že čisto majhen. Mislim, da je imel na povratku v kuhinjski skodeli sveže nabrane slive. Upam, da jih ni narabutal. Ona je dobila slivov cmok z nougatovim parfaitom s krokantom, on pa rezine vanilijeve pene med hrustljavimi mandljevimi oblati." On zanjo "Oh," je rekla. "Prosim?" je postal takoj zvedav. "Oh," je le ponovila. Dovolj, da je vedel: "Nekaj bi mi rada povedala?" Pokimala je in prišla z besedo na dan: "Oh, ko bi kuhal tako dobro kot Gregor!" Krompirjev pire s kaviarjem Čas priprave 30 minut. Za 2: 2 velika mokasta krompirja, 100 ml sladke smetane, 4 žlice masla, sol, muškatni orešček, kajenski poper, 2 žlici lososovega kaviarja. 1. Krompir je olupil, narezal na kocke in do mehkega skuhal v slani vodi. Kuhani krompir je odcedil, v posodo dolil smetano in dodal 1 žlico masla ter vse skupaj še enkrat zavrel. Nato je krompir pretlačil v gladek pire. 2. V ponvi je segreval preostalo maslo do svetlo rjave barve. Pire je začinil z muškatnim oreščkom in kajenskim poprom ter ga naložil v ogreta globoka krožnika. Po vrhu je krompir pokapljal z rjavim maslom in na koncu okrasil s kaviarjem. "Ti moj Gregor!" je samo poskusila in ga takoj pohvalila. "Ne znam še dovolj," ji je ponagajal. "Zato bom odšel za nekaj mesecev po svetu..." A se ni prav nič razjezila. "Lahko. Jaz pa si bom vzela za ta čas 27-letnega kuharja!" | 
