"Stoli so izredno pomembni! Biti morajo nekaj posebnega!" je sedeč na neudobnem pisarniškem stolu na sestanku nadzornega odbora gostilne, ki je (še) ni, predlagala Violeta. "Kako pa bodo oblečeni natakarji?" je listajoč po modni reviji vprašala Maja. "To ne smejo biti klasične uniforme. Biti morajo nekaj posebnega!" V debato se je vključil še Marko: "Na prte ne smemo pozabiti. Pogrinjek na mizi gost najbolj opazi. Biti mora nekaj posebnega!" Zato je Saša različna mnenja strnil v enoten sklep: "Cela gostilna mora biti nekaj posebnega!" Nekaj posebnega Že letošnje zima je bila takšna. Nekaj posebnega, skratka. Gremo na smučanje v tujino? Pa zakaj, če pa je tudi na naših smučiščih dovolj snega?! Zaradi tega je bila potrebna še dodatna vaba... Kaj pa, če te po smučanju povabim na nekaj posebnega? V veliki sobi je bila velika miza, okrog nje pa dolga povorka. V hotelu Wulfenia je bil čas večerje in smučarji so se veselili obložene mize. Največja vaba koroško-avstrijske turistične ponudbe na snegu so bife večerje, ki ponujajo vsega vsaj po pet, predjedi, glavnih jedi in sladic. Nič čudnega, da je bila majhna soba ob tako pestri konkurenci povsem prazna. Pa četudi je bila miza dosti lepše pogrnjena, na prtu ob desetih različnih steklenicah z italijanskimi olivnimi olji pa še rdeči Michelinov vodič, odprt na strani, kjer je ob Arnoldu Pucherju (ena) zvezdica. Ko je prišel Pucher starejši pred 40. leti v Mokrine, je bila tam še divjina. Ko je odšel Pucher mlajši pred 30. leti v Beljak v kuharsko šolo, so ga morali tja zvleči po njegovi volji. Ko pa je pred 20. leti v Realu v Vaduzu spoznal haute cuisine, je ugotovil: "Ne gre? To ne obstaja!" Toda potem je po zvezdniških postajah v Italiji, ZDA in Veliki Britaniji tako naneslo, da mladi koroški kuhar kar 15 let ni kuhal. Preveč dela je bilo z gosti, ki so se ob večerjah gnetli okrog toplo-hladnega bifeja... A sčasoma mu je postalo dolgčas. In na večerjo je povabil tri prijatelje. Ko so pojedli, jih je vprašal: "Je bilo vredno treh zvezdic?" Ko je slišal odgovor, je majhno kamro spremenil v veliko gostilno. In v prvem letu napredoval do avstrijskih kuharskih zvezd. Ki pa so bile prenizko. Če vam ni več do smučanja, ga lahko obiščete tudi poleti, a ne v Avstriji, temveč v Brdih. Ne sicer na naši strani, temveč malo čez, v Dolenji pri Krminu, v gostilni Venica & Venica. "Če v petih letih ne dobim treh Michelinovih zvezdic, zaprem!" Oljke na snegu Skratka, Arnold Pucher je nekaj posebnega. Ne le zaradi svoje črne kuharske kape. Predvsem zaradi svojih jedi. Ker je okrog hotela nekaj metrov snega, se ne trudi z zelišči. Raje jedi začini z olivnim oljem. Kot da bi oljke rastle na Mokrinah... Vsa miza jih je polna. Olivnih olj iz Sicilije, Kalabrije, Sardinije... In iz snega! Ob penini, seveda, Knollovi, saj ima Pucher polno klet njegovih veltlincev, in kruhu (grisinijih, ki so naju sicer predolgo čakali) ter soli (fleur de sel iz Camargua) tudi olivno olje, toda zamrznjeno! Potem pa ob vsaki jedi kozarec novih oljčnih vonjav. Najbolj deviška olja Italije. V surovem stanju pekoča in včasih tudi malo grenka, v kuhanem stanju pa tako nežna, da ne storijo drugega, kot jedi okrepijo izvorni okus. Inovativni koroški kuhar naju je pozdravil s kandiranim paradižnikom in kozarcem za kuhano vino, v katerem je bil topli caprese: omaka paradižnika in bazilike, prekrita s peno bivolje mocarele. Ja, prav imate, Pucher se trudi hrani spreminjati agregatna stanja. Nekaj posebnega, skratka. In zato ni pozdravil le enkrat, temveč dvakrat. Drugič z injekcijo! V kateri je bilo nekaj na osnovi oranžnega soka. Zraven pa epruveta in v njej topla špargljeva juha z mrzlo ribo. Zraven pa "šamrola", polnjena s kozjim sirom. Šele potem se je prav začelo. S kremastim gazpachom, v katerem so plavali škampi. In s tartarcem iz fileja koroškega telička, ki je imel za spremljavo nekaj olivnega, juhastega, penastega, lepljivega, vročega, čez rob prelivajočega in neizmerno - okusnega! Ko sva študirala kot biblija debelo vinsko karto (celo dva Slovenca...) in se čudila cenam, saj so takšne kot v trgovini (sicer pa olivni meni stane 90 evrov na osebo), nama je Pucher v kuhinji pripravljal trljo in foie gras. Majhna riba rdeče kože je bila surova in kuhana hkrati. Pod njo je bila rezina kruha, ki je bila popečena in nepopečena. Zraven pa omaka, ki je bila zelena in rjava. Za piko na i pa je poskrbel francoski krivček, ki je bil, seveda, bolj surov kot ne, toda prerezan po dolgem na štiri dele, da je prijetno hrustljalo. Jetra pitanih gosi so prinesli v ponvi, v kateri so se na hitro opražila, in jih prelili preko pireja muškatne buče, ki je plaval v olivnem olju. Tekoči kisik Potem se je v Pucherjevi kamri naredila megla, ki se je kadila iz lončene posode. Natakarski par je deloval hitro in usklajeno. Kadečo zmes sta previdno vlila preko grenivkine kaše, ki sta jo poprej natopila s camparijem. Zacvrčalo je, a hkrati je zavel hlad. Tolkla sta po grenivki, ki je postajala vedno trša. V nekaj sekundah je nastal - sorbet. S pomočjo tekočega kisika, ohlajenega na minus 185 stopinj! "Zato, da arome v trenutku pomrznjeno in ne morejo nikamor več pobegniti." Razen v usta. Kaj po vsem tem sploh še reči o glavnih jedeh? Na veliki mizi pred nama je bilo že vsaj deset kozarcev z olivnimi olji, ki so se rumeno in zeleno spuščala po njihovih stenah. V kuhinji sta se dva pomivalca ukvarjala samo z najinimi polizanimi krožniki in priborom, midva pa sva odmore med posameznimi hodi že izkoriščala za vodoravni počitek na oblazinjeni klopi v na srečo prazni Pucherjevi kamri. Za jagenjčkov file vem, da je bil v copatkovem (ciabatta) plašču s feferoni in v treh omakah, zaradi katerih verjamem, da si bo Pucher prikuhal tri mišelinke. Račje prsi, počasi in dolgo pečene, da se je njihova mast topila kot olivno olje, pa so plavale v omaki pomaranče in janežove zvezde, za kontrast pa je skrbela kandirana lupina oranže. A še nama niso dali miru. Natakarica, ki je znala na pamet zapletena imena vseh deset in nekaj olivnih olj, njihov izvor in podroben postopek izdelave, naju je iz utrujenosti zbudila z veliko kepo snega. "Hitro posrkajta!" je ukazala, da sva pograbila slamici, ki sta bili zapičeni v veliki sneženi kepi. Tudi tako se da presekati med enim in drugim hodom. Sladko je bilo potem dvojno, iz čokolade, Varlhonine, in jabolk, koroških. Omaka, sladoled, sorbet, zavitek... Z viskijem, grand marnierom, šampanjcem in zlatom... Pucher je namreč začel kot slaščičar. Zato se je od naju poslovil še s pralinami. A te, priznam, sva si zavila. Nekaj posebnega, skratka. A Rožmarin, brez skrbi, ne bo tako poseben. | 
