Kavarna, velika, je bila polna, da smo komaj našli prazno mizo. Ob njej so bili veliki in mehki fotelji, da smo se pogreznili do tal. In ko smo pogledali kvišku, nismo videli konca. Nog, namreč. Še dobro, da je bila na mizi prazna zapuščina predhodnikov, tako da so noge počepnile in se je naš visoki pogled spremenil v globokega. Saj je sicer sploh ne bi slišali, ko je dahnila: "Želite, prosim!" Mi pa zavzdihnili: "Tukaj pa vodijo odlično kadrovsko politiko!" Mlečnikov dojenček Do kadrovskih pogovorov počasi prihaja tudi Rožmarin. "Saj je zanimivo," je zadnjič sprva hvalil predstavitev eden s spiska zaželenih. "Toda, hvala, ne!" se je odločil. "Zakaj ne, če pa vam je koncept všeč in si želite nov izziv?" smo ga skušali pregovoriti, saj gostilne brez dobrega kuharja pač ni. "Zato, ker bi rad odprl kuharsko šolo!" je končno pojasnil. Pa smo se vseeno zmenili. Zakaj pa ne bi bil Rožmarin še šola?! Saj brez posebne ponudbe dandanes tudi ni več (uspešne) redne. To zakonitost pozna na veselje gostov tudi vse več slovenskih gostilničarjev. Celo na Štajerskem... Celo stoletne gostilne! Šiker, na primer. Ko jim je Drago Medved v goste v stoletno klet pripeljal Valterja Mlečnika, so prišli v Močno celo Ljubljančani poslušat guruja slovenskih vinogradnikov. No ja, pa tudi okušat. Saj se, baje, še ni zgodilo, da bi Mlečnik dojenčka naliv v steklenico. Tokrat pa je prinesel kar tri buteljke lanskega tokaja! "Če bo kaj ostalo, bom vzel s seboj, da vrnem sodu. Kot da bi vzel materi novorojenca," se je branil. "Saj veste, da belih vin pred tremi leti ne spustim iz kleti." Ob tokaju iz soda je Valter Mlečnik oboževalcem namenil še rebulo svojstvenega, težkega letnika 2002, še leto starejši chardonnay močnega ekstrakta in alkohola in zvezdo večera, merlot letnikov 1999 in 1998. Če je bil merlot že zdaj takšen, kakšen šele bo čez deset let! Pri Ahacu Ste že slišali za Stopče? Tako kot tudi za Močno najbrž ne... Logično, torej, da se morajo gostilne, še posebej takšne iz ne-Ljubljane truditi s posebnimi ponudbami. Brez njih je le redna premalo. In tako je bila gostilna ob regionalni cesti med Šentjurjem in Šmarjami pri Jelšah nabito polna, saj so v njej hkrati kuhali znani slovenski chefi, za vina pa je poskrbel avstrijski vinogradnik z Gradiščanskega Helmut Gangl. Martina Breznik, slovenska kuharica leta 2004, je že za uvod razložila, zakaj je umetnica izvirnih novih, a hkratni tudi izvornih okusov. Sojina pastetka, s koromačem preko noči namočenim v belem vinu, sezamovimi in lanenimi semeni, v družbi rahlo dimljene postrvi in zvezdnatega želeja rdeče pomaranče, pripravljenega s pomočjo agar agarja iz alg in ne želatine, je bila enostavno vrhunska. Celo mesojedci so ploskali! Miran Ojsteršek, Ahacev gospodar, je poskrbel za zimsko pesino juho - "Da boste zdravi in boste lahko še prišli," je rekel -, ki so ji h gostljatosti pomagala še jabolka in korenje. Pa tudi višnje, ki pa jih je s svojo šentlovrenko dodal vinogradnik Gangl. Damjan Fink, vodja kuhinje na Otočcu, je k polsuhemu tramincu (15 % alkohola!) - Gangl je znan predvsem po svojih predikatnih vinih - pripravil file smuča, ki ga je sestavil s pomočjo kreme iz potočnih rakov v zloženko, zraven pa ponudil še pito iz sladke kolerabe, dušene na 70 stopinjah, podloženo z vinsko peno slovenskega renskega rizlinga. A še mu ni bilo dovolj okusov, zato je izpod snega na Trški gori nabral tudi prvi regrat. Peter Patajac iz kraškega Ruja je razkril svojo največjo razvado: jagenjčka. "Dve pravili," je rekel, "imeti ne sme več kot 15 kilogramov in meso je potrebno le opeči, ne prepeči." Pred pečenjem pa si je pomagal še z mlekom, v katerega je dal pinjole in lešnike. Celo vegetarijanci so zaploskali... K drugi glavni jedi, za katero je poskrbel vodja slovenske kuharske reprezentance Matjaž Pozderc, so Ahacevi natakarji natočili mehurčke nenavadne, toda poznane barve. "Le Jazbečev teranov intanto je tako krvav," smo ugotavljali. Pa saj je Gangl na steklenico napisal HG&JJ! Slovenec in Avstrijec sta ustvarila penečo mojstrovino kraškega terana in gradiščanske modre frankinje, olimpijski kuhar pa k njej file divjega prašiča v brinjevi omaki z glazirano zelenjavo. "Saj veste, da se zelenjava ne sme dolgo kuhati, temveč le na hitro podušiti," nas je podučil, da se ne bi čudili hrustljavosti njegovih zelenjavnih čolničev in romboidov. Uspešen kulinarični večer je zaključil njegov krivec, Ahacev kuhar Branko Podmenik, s sladko belo koruzno polento iz Samčevega mlina v Novi Cerkvi, s hruškami in omako suhih sliv ter Ganglovim suhim jagodnim izborom scheurebe z nekaj manj kot 200 g ostanka sladkorja. Skratka, sladka posebna ponudba! On zanjo "Danes bo pa nekaj posebnega," se je hvalil že zjutraj, ko je šele zasijal njegov kuharski dan. "Ko ti kuhaš," mu je hitro vrnila, "je vedno poseben dan." Pečeni radič z limoninim maslom Čas priprave 20 minut. Za 2: 2 veliki glavi treviškega radiča, 50 g masla, 1 limona, 2 žlici olivnega olja, 50 g pancete, 6 žlic zelenjavne juhe. 1. Limono je narezal na zelo tanke rezine. V ponvi je segrel maslo, dodal narezano limono in jo počasi dušil na majhni vročini 7 do 10 minut. 2. Panceto je narezal na trakove in jo hrustljavo opekel v vročem olivnem olju. Nato jo je s penovko pobral iz ponve in jo odcedil na kuhinjskem papirju. 3. Radič je po dolgem prerezal na polovico in vsako polovico rahlo povezal s kuhinjsko vrvico. V maščobi od pečenja pancete je radič opekel z vseh strani, dodal juho in pokrito dušil na majhni vročini 5 minut. Med dušenjem je radič večkrat prelil s tekočino iz ponve. 4. Medtem je skuhal kupljene torteline, polnjene s skuto in špinačo, in jih odcedil. Na ogreta krožnika je naložil kupček tortelinov, po dva radiča, vse pokapljal z limoninim maslom in radič potresel s panceto. "No?" je poln pričakovanja vprašal. "Mmmm," je pohvalila, "toda, kje je posebna ponudba?" "Kako kje," se je čudil, "saj sem dodal tudi torteline." A se ni dala: "Kar si obljubil si obljubil. Boš se pa moral drugače - posebej izkazati!" | 
