Nisem si še opomogel od Asovega šoka s kosilom za tri in računom za 41 tisočakov, že smo vstopili v območje evra, tako da se je šok številčno zmanjšal na številko 170. Kar je zadoščalo za novo raziskavo. Koliko pa "skromno" kosilo stane čez mejo? Če bi hotel poiskati svetovljansko (beri tudi: snobovsko) primerjavo Asu, bi se sicer moral odpeljati na Dunaj, toda za potrebo Rožmarinove raziskave je zadoščal Gradec. Saj tudi Rožmarin ne bo v prestolnici. Saj tudi Rožmarin ne bo namenjen (le) naročilnicam. Saj bo tudi Rožmarin predvsem sodobna restavracija sredi mesta. Prireditveni center Zdi se, kot da dandanes gostilna ne more več sama obstajati. Predvsem tiste v mestih. Vse se povezujejo še z drugimi dejavnostmi. Nenazadnje, saj je tudi As gostil Popov Bar... In bo tudi Rožmarin gost v novem mestnem modnem kriku (nekoč Kviku)... Nič čudnega, da graški LoVin stanuje v poslovno-prireditvenem centru Krone. Že zasnova centra je zanimiva. V okolju feng shuija ponuja vrhunsko tehnološko opremljene poslovne prostore, ki jih povezujejo viseči mostovi, vodometi in vodne poti, namenjene poslovnim konferencam, predstavitvam, seminarjem, novinarskim konferencam in celo gledališkim predstavam. Logično, da v takšno ekskluzivno vsebino sodi tudi temu primerna gostilna. LoVin ni nastal zaradi ljubezni, temveč zaradi združitve. Lo kot lokal, Vin kot vino. Steklenic je polna najdaljša stena gostilne. V veliki večini so v njih vina avstrijskih vinarjev, med njimi pa so predvsem tisti najbolj cenjeni in znani. Nasploh se Lovin spogleduje z domačimi surovinami, ki pa jih po sredozemsko obdeluje. In si pri tem pomaga v enaki meri s kuharskim kot z marketinškim znanjem. Tudi to je značilnost sodobnih gostiln. Najprej skuhati, potem pa še zapakirati, je potrebno. Veliko te embalaže Lovinu daje že center Krone. Feng shui je vendar in! Zaradi tega se ambientu gostilne niti ni potrebno preveč bahati. V centru predolgega in preozkega prostora je bar, za katerim opoldne najdejo svoj prostor za okrepčilo tudi kuharji in natakarji. Dajali so vtis zadovoljnih jedcev, zato sva se brez strahu poglobila v ponudbo. Dnevni meni ni bil nič posebnega: rukola solata z avstrijskim pršutom (blagovna znamka Vulkano), goveja juha z rojalom, puranja rulada s svežim sirom na krompirjevi solati s kumaricami (6,30 eur), kremna špinača z jajcem na oko na praženem krompirju, melonina solata z meto in limoninim sorbetom (3,20 eur), variacija Vulkano specialitet in štajerskega sira (10,50 eur). Precej več je ponudil redni jedilni list, ki se spreminja sezonsko. Konkurenca na krožniku Po aperitivu (Melchertov muškatov južnoštajerski sekt iz Gomilice) ni bila kremna juha iz rdeče pese noben boršč, temveč lahka začetna jed z moderno zakuho, ki pa ni bila v njej, temveč na krožniku ob njej: tartar dimljenega soma s keta kaviarjem (iz lososovih iker). Priznajte, dobro se sliši. Po takšni opoldanski juhi imaš ob povratku v pisarno snov za pogovor... In jutri gredo zato v Lovin še poslušalci... Saj pravim, ni več dobre gostilne brez dobrega marketinga. Precej manj je uspel marketing sosednjega krožnika, saj je kuhar ostal pri poskusu delati vtis. Logično, dobro se sliši tunina pa škamp in še raviol (kot predjed 12,40 eur). Toda v ustih so bili dolgočasna družba. Sicer je bila tunina na sredini še rožnata, toda premalo, predvsem pa bi potrebovala kakšno obleko, da ne bi dajala tako nebogljenega vtisa. Slednjega je sicer poskušala popraviti limonina trava, ki je nase nabodla lep primerek tihomorskega škampa. Ravioli, polnjeni z olivami, so se na tem krožniku počutili kot nebodigatreba. Pa še čakali so naju predolgo. Na glavnih krožnikih je Lovinov kuhar poskrbel za več sočnosti. Prsi pitane kokoši je napolnil z bazilikino kremo in zraven pridno mešal paradižnikovo rižoto. Prav s to rižoto je dokazal, da mu ni le za vtis, temveč tudi za okus! Še stopnica višje je bil volovski ramstek (18,20 eur), ki ga je položil na ragu govejega repa, s čimer je naredil glavnemu mesnemu kosu zanimivo konkurenco. Čeprav je bil ramstek lepo odležan in pravilno spečen, je tudi ona priznala - seveda, po nekajminutnem prigovarjanju, naj vendar poskusi, saj ni mastno, temveč le sočno - je bila zmaga prepričljivo repova. Da je kuhar to naredil nalašč, je pokazal tudi s prilogo, sestavljeno iz dveh čebulnih vrst, opečene mlade in dušene šalotke. Žal pa je kuharja ta trud utrudil. Pri sladicah je nekam pobegnil... Trojni pomrznjeni čokoladni terini z ingverjevimi višnjami in toplemu zdrobovemu pudingu na juhi iz jagodičevja se je poznalo, da se je v Lovinu že začel popoldanski odmor. Z dvema osminkama odlične gradiščanske modre frankinje sva odšla lažja za 76 evrov. Zdaj pa vas, seveda, zanima, kdo je zmagal, As ali Lovin? Mar ne pove že razlika v ceni vsega? On zanjo "Si za lignje?" jo je vprašal. "Mar jih ne jeva le na morju," je odgovorila. "Če pa je do poletja še tako daleč," se ni dal. "Dobro, toda ne v gostilni!" je odločila. "Kako, kje pa," se je čudil, čeprav je že vedel, kaj ga čaka. "Če greva v gostilno, bova še teden dni smrdela po žarkem olju od cvrtja. Če želiš lignje..." ni izrekla do konca, le nasmejala se je in ga cmoknila. "Pa ne pozabi prezračiti!" Lignji s paradižnikom Čas priprave 20 minut. Za 2: 400 g majhnih lignjev, 2 šalotki, 1 strok česna, 3 žlice olivnega olja, 100 g paradižnika češnjevca, sol, poper, 2 vejici sveže bazilike. 1. Lignje je očistil ter odstranil kožo in glavo. Oplaknil jih je z vodo in dobro osušil. Šalotki in česen je olupil ter drobno sesekljal. Paradižnike je prerezal na polovico. 2. V ponvi je segrel olje in pražil lignje, šalotko in česen na močni vročini nekaj minut, da so se lignji rahlo zapekli. Dodal je narezane paradižnike in pražil še nekaj minut. Na koncu je lignje začinil s soljo in poprom ter ponudil še vroče s kruhom, krhlji limone, grobo soljo in olivnim oljem iz majhnih skodelic. "Joj, kakšna škoda," je ugotovila med pomakanjem kruha. "Kaj ni dobro?" se je ustrašil. "Ravno zato, ker je! Škoda, da sva lignje doslej jedla le na morju..." | 
