Rad Dobrojem je dobil (internetno) pismo: "Brez veze... Le kakšen bo šele lokal! Če sploh bo?!" Ves prestrašen je takoj tekel pogledat. In se pomirjen zazrl v veliko luknjo. Brnelo je in se kadilo, eni so rušili, drugi so že zidali, skratka, zunaj je padal sneg, znotraj pa je že dišalo po Rožmarinu. Pred mrazom in napoto se je umaknil v zabojnik ob gradbišču, kjer pa je bilo še manj prostora. Arhitekta, vodja gradbišča, nadzorni, statik, projektant so se sklanjali nad načrti, da ga še opazili niso. "Tukaj bo potrebna nova preklada... tista vrata je bolje pomakniti navzdol... ta stena bo še padla... kje je tehnolog z načrtom kuhinje?" Na steni je našel velik list papirja, podoben koledarju. "Terminski plan Rožmarina" je prebral. "Torej bo!" si je oddahnil. Iskrivi Klenarjevi mehurčki A kmalu je prišlo novo pismo. "Če res bo, kakšen pa bo, ta Rožmarin?" Zato ga je šel iskati. Morda pa je že kje? Najprej je, seveda, pogledal po Ljubljani. O kom se največ govori? Kdo je najbolj in? V paviljonu je bilo (študentsko) polno, pod Asovimi oboki pa so sveže pogrnjene mize in pecljati kozarci samevali. "Aperitiv za začetek, da boste lažje izbrali?" jih je pozdravil natakar in ponudil penino, ki je "najbrž še ne poznate. Koprski enolog Iztok Klenar je naredil svojo polnitev, Klen art." Spoznali so iskrivost mehurčkov in okus, ki se ne podreja večini, zato še njim ni bilo do branja vedno istega. "Želite, da vam jaz sestavim kosilo?" se je ponudil natakar, ki je bil v takšni vlogi očitno že velikokrat. K mehurčkom je najprej prinesel led, na njem pa vzdolžne rezine korenja. V košarici so bile tri vrste kruha z domačimi grisiniji. Na belem pladnju s tremi vdolbinami pa še olivno olje, groba morska sol in sesekljane olive. Dovolj vsega, da se je lakota še bolj razdražila. "Tako, škampov karpačo za začetek. Sveži škampi, sveže stisnjen oranžni sok in olivno olje. Zraven pa malo zeliščnega kruha." Že slika na krožniku je bila lepa. Okus pa, brez pretiravanja, božanski. Nobene umetnosti, le okusi, ki jim je kuhar dovolil razposajeno in veselo divjati ter kričati po krožniku. Le kako je tako tanko zrezal nežne repke, ki nimajo sploh nobenega odmrznjenega okusa? In kako dobro se ujemata oranžni sok in olivno olje, ki se barvno prelivata po rožnatem rakovem mesu! Pogovor za mizo je zamrl, hitrost vilic se je upočasnila. Vsak je bil sam s svojimi grižljaji, le upali so družno: "Naj čim dalje traja!" A ni trajalo dolgo. Od praznega krožnika do novega, polnega. Bil je pač teden, ko so bili poslovneži s svojimi šolarji na smučanju, zato je kuhar hitel le zanje. Za nadaljevanje jim je natakar izbral preizkušeno Asovo klasiko. "Jastoga smo razdelili med tri in ga pripravili s svežim paradižnikom, peperončini in tankimi rezanci." Malo pekoče in malo sladko se je izmenjavalo v ustih. Ponovno brez velike umetnosti, pa vseeno dovršeno. Kar ni naredila kakovost sestavin, so naredile vilice. Ovijale so in ovijale. Še en gib za ponavljanje. Zato mora imeti dobra gostilna svoje, prepoznavne jedi. Da lahko gostje ponavljajo. Vmes pa, seveda, vedno znova poplaknejo. Z Blažičevo rebulo, recimo. Ker je tako lahka in sveža. In, ker še ni konec kosila. Enainštirideset za tri Pri glavni jedi pa jim je natakar prepustil malo izbire. "Brancin ali grdobina?" Složno so izbrali žabo. "Pravilno," je pohvalil natakar in hitro prinesel vsakemu po dve rezini njenega debelega repa, na hitro popečeni na žaru in položeni na svežo rukolo, ki so jo barvno dopolnjevale majhne kocke sladke rdeče paprike. Čez vse je bilo nadrobljeno tanko vlečeno testo, zraven pa le še steklenička, bolj gostega, bolj zelenega, bolj aromatičnega olivnega olja. A v tretje vseeno ni šlo rado. Čeprav je Asov kuhar nadaljeval s formulo preprostosti, ki je vrhunskim sestavinam pustila prvinskost, bi glavna jed le zahtevala več njegove roke in znanja. Kot da bi rekel vajencu: "To pa kar ti pripravi, saj ni težko!" Kot da bi šel gost sam v ribarnico in mimo branjevke. Kot da, torej, ne bi bil v - Asu! Pa četudi je bila zraven v kozarcu Simčičeva šardonejeva selekcija. Je pa bilo sladko nadaljevanje spet asovsko. Tradicionalna borovničeva torta, ki je na pogled smetanasto težka, na okus pa beljakovo lahka, čokoladna hišna torta, ki je vesolje daleč od drugod običajnih "saherc" in vroč čokoladni narastek, ki je na potovanju od kuharja do gosta sicer uplahnil, a se vseeno veselo razlil. In spet preizkušena formula: brez čira čara, preprosta belina krožnikov, sicer trendovsko zaobljena in oglata, z jedjo v glavni vlogi in le majhno "lužo" omake. No ja, a s tem asovstva še ni bilo konec. "Koliko bomo plačali?" smo se šli majhno stavo, ko je natakar sešteval. 28, 32, 39 so bile stavne kombinacije. A nihče ni zadel. Zmagala je 41! Za tri za kosilo, ki bi mu Rad Dobrojem dal sicer 5 (od 6) ni malo. Ljubljana je očitno res že v Evropi. Sicer pa, koliko sploh stane kosilo v Evropi? Vprašanje za prihodnji teden. On zanjo "Brrr, kako me zebe!" je rekla, ko je odprla oči. "Joj, kako je mraz!" je ponovila, ko je zajtrkovala kar na radiatorju. "Pa kdaj bo že konec te zibe?" se je jezila, ko je praskala led z avtomobila. Zimska enolončnica Čas priprave 45 minut, 412 kcal/osebo. Za 4: 300 g ohrovta, 3 rdeče čebule, 50 g posušenega paradižnika v olju, 8 žlic olivnega olja, 1 l instant zelenjavne juhe, 120 g testenin, 2 žlici sesekljanega peteršilja, 20 g sesekljanih mandljev, 1 žlica limonine lupinice, 20 g drobtin, poper, 1 konzerva belega fižola, nekaj vejic svežega timijana. 1. Ohrovt je očistil in ga narezal na trakove. Čebulo je olupil, razpolovil in narezal na tanke kolobarje. Posušeni paradižnik je narezal na trakove. V posodi je segrel 2 žlici paradižnikovega in 2 žlici olivnega olja ter čebulo stekleno opražil. Dodal je ohrovt in paradižnik, dušil 2 minuti in zalil z juho. Kuhal je pokrito na majhni vročini 15 minut. 2. V slani vodi je skuhal majhne polžke in jih dobro odcedil. Preostalo olje, peteršilj, mandlje, limonino lupinico, drobtine, sol in poper je zmešal v gladko pasto. Fižol je na cedilu dobro odcedil. 3. Timijan je osmukal in ga s fižolom in testeninami zamešal v enolončnico. Še enkrat jo je zavrel, začinite s soljo in poprom ter ponudil z začimbno pasto. "Te še zebe?" jo je vprašal. "Šeeeee!" se je stresla. "Toda, sladice nimam," je razočarano odgovoril. "O imaš, imaš," se je zasmejala. "Le objeti me moraš!" | 
