Bil je velik ples. Tisoč gostov v metuljčkih in dolgih oblekah. Sto nastopajočih. Udeleženci iz sedmih držav. Začelo se je ob šestih zvečer, končalo ob štirih zjutraj. Skratka, uspelo je! Ko smo delali analizo, saj prihodnje leto mora še bolj uspeti, pa se je vseeno nekaj našlo. "Meso je bilo krvavo!" je pripomnil eden, toda pritegnili so mu mnogi. Krvavo meso je bilo s hrbta. Pečeno v velikem kosu, potem zrezano na debele in dolge rezine. Ko so nam ga postregli, tisoč gostom v nekaj minutah, sem ga nekaj sekund le gledal. Zelo malokrat dobim v naših gostilnah, četudi pri mizi le za dva, tako lepo in pravilno medium pečeno govedino. Nobene krvi, saj te v pečenem mesu tako ni, pač pa le rožnata sredica, ki kaže lepo marmorirano in uležano meso, z malo tekočine, ki je sicer tudi rdeče barve kot krvni hemoglobin (zaradi železa), vendar se imenuje mioglobin in v mišicah skladišči kisik, da so vedno pripravljene, ko jih potrebujemo. Pri segrevanju se mioglobin obarva rjavo, zato plava prepečeno meso v "omaki", pravilno pečeno pa v "krvi"... Če hočemo, skratka, dobro jesti, je potrebno tudi nekaj vedeti. Le tako lahko premagamo predsodke, ki nam govorijo: "Ne jej!", da sploh ne poskusimo. Kar pa nenazadnje sploh ni škoda. Kar ne veš, ne boli. Škoda, ne! Zalegla kritika Je pa na srečo vedno več ravno obratnih primerov. Ko o hrani vedno več vemo! Gostje in kuharji. Eden od takšnih slednjih me je zadnjič presenetil pri Ribiču na Ptuju. Pred dvema letoma sem mu za hrano prisodil dvojko (od šestih možnih!) in k možnosti ponovnega obiska zapisal: "Le, če bo kritika kaj zalegla!" Pa je! Le kosilo smo naročili. Praznično, sicer, saj je bil kulturni praznik. Gostilna je bila polna, zunaj je bilo sonce, zato nismo hoteli komplicirati. Goveja juha z rezanci je bila klasična, kar pomeni, da je po njej kravata morala v čistilnico. Torej ni bila (zgolj) iz vrečke... Škarpinin file pa je že pokazal stopnjo več. V nežni sredozemski omaki s paradižniki, kaprami in olivnim oljem, s prilogo na žaru pečene paprike (ne kisle!) in krompirjaste blitve, sicer še vedno s klasičnim tihožitjem oranže in črne redkve, toda z okusom in vonjem sveže pripravljene jedi. In suhi ptujski sivi pinot, ki jo je prijazno objel! "Še kaj sladkega? Če imate deset minut časa, priporočam čokoladni fondant," nas je na koncu posladkal natakar z očitno novo štajersko sladico (nastopila je že v prejšnjem Rožmarinu). "A le, če se bo na krožniku razlil," smo se naredili važne, on pa: "Seveda!" In res se je vrnil točno čez deset minut. S kreacijo, ki se je svetila. Mandljev sladkorni upognjenec je bil ovit okrog majhne sveče, ki je v rožnato svetlobo ovila vaniljev sladoled in delala kontrast glavnemu igralcu, toplemu čokoladnemu kolaču, v katerega sem potopil žlico, da se je topla čokolada razlila po celotnem krožniku. A point! Bravo! Potem je bilo vse le še stvar spretnosti in časa. Kako čim prej s čim manj zvoki posrkati in polizati ves krožnik. A saj se sosedje niso nič zmrdovali. Le naročili so: "Mi bi tudi tisto!" Ribič se je podal na pot k štirki. Drugačne koline V kategorijo, da se premika, sodi tudi nedavni "slow food" publicista in viteza vina Draga Medveda v mariborskem Kličku. Pod njegovim mentorstvom so namreč kuharice pripravile koline, toda drugače kot doslej. Predvsem ne na obloženem krožniku za drvarje, po katerem moraš za dva dni v bolniško, da prebaviš vso težo maščobe, kaše, moke, krvi (zdaj že veste, da krvi ni v pečenem mesu, saj jo je že mesar pri zakolu odtočil za krvavice), dima in obilja. Ne premočno luštrekovo žganje, ki mu je osnovo dajal blagi hruškovec, nas je nadražilo za mariniran svinjski jezik na motovilčevi steljici z gorčično kremo. Zraven je vitez ponudil Vinagov (sponzorjev) chardonnay, polsuh, 2004. Za spomin na otroštvo je bila krompirjeva župca, v kateri je plavalo nekaj ocvirkov. K majhni (košaški) pečenici, ki so jo "spekli" v vodi v ponvi, so s krampom iz pomrznjene zemlje izkopali gomolje topinamburja in jih zlatorumeno opečene oblili s šampanjsko omako polsuhega royala. H kašnati klobasi so ponudili marinirane bučke in muškatni preliv, četudi je bil za spremljavo Vinagov sauvignon, suh, 2004. Pri krvavici si niso upali brez zelja, ki pa ga na štedilniku niso mučili ure in ure, podložili pa so ga še z rahlim krompirjevim pirejem. Modri pinot, suh, 2003, se je s svojo značilno štajersko kislino dobro ujel s kraljico kolin. Po prekajenem svinjskem vratu v objemu toplega hrena in lisičkini polsuhi zvrsti so za finale postregli s krofki, ki so zaradi majhnosti bili sicer brez marmelade in s poševnim "krancljem", zaradi česar so se kuharice jezile, toda zato se je vsakega dalo brez težav na mah zbasati v usta. Pa še vinski vitez je prav pri zadnji jedi najbolj zadel pravo vino: (sponzorjev) sivi pinot, polsuh, 2003. Priznajte: vi (in jaz!) bi izbrali polsladko. On zanjo "Kaj tako prijetno diši?" se je dobrikal že z vrat, saj je spet zamudil. "Mesni sir," je bila kratka. "Ker sem vedela, da boš zamudil, se ni imelo smisla truditi..." Mislil je, da se šali, zato je upajoče vprašal: "In kaj še?" A je odprla le lonec, da je lahko videl še kislo repo. "Kaj pa predjed?" Boljše bi bilo, da bi bil tiho. "Dobra ideja," ga je pohvalila. "Naredi nekaj, saj sir in repa lahko počakata." Le zakaj vedno vpraša tisto, kar ne bi smel? Pastinakove tortice Čas priprave 45 minut, 300 kcal/osebo. Za 2: 30 dag pastinaka (kot nadomestilo je lahko korenina peteršilja), 2 rumenjaka, 3 žlice sladke smetane, 2 žlici mletih mandljev, 2 žlici orehovega olja, muškatni orešek, sol, 2 šalotki, 100 ml belega porta ali šerija, 150 ml zelenjavne juhe, poper, 2 žlici masla. 1. Pastinake je olupil, narezal na kolobarje in jih kuhal do mehkega v slani vodi. Zelenjavo je odcedil in pretlačil s paličnim mešalnikom. Maso je začinil s soljo in muškatnim oreškom. 2. Pečico je segrel na 180 stopinj. V zelenjavno maso je zamešal rumenjaka, olje in smetano, tako da je dobil maso podobno krompirjevemu pireju. Z njo je napolnil namaščena modelčka, ju postavil v pekač, ki ga je do dveh tretjin napolnil z vročo vodo ter tortici pekel v sredini pečice 20 minut. 3. Tačas je pripravil šalotkino omako: drobno je narezal olupljeni šalotki, ju zavrel v vinu, dolil juho in vse skupaj krepko pokuhal. Omako je precedil, jo začinil s soljo in poprom in zgostil z mrzlim maslom. 4. Pred koncem pečenja je tortici po vrhu potresel z naribanimi mandlji, vklopil žar in pekel še dve minuti. Pastinakovi tortici je zvrnil iz modelčka, oblil s šalotkino omako in takoj ponudil. "Veš kaj," ga je pohvalila, "pravzaprav se meni splača, če ti zamudiš." | 
