Pred kratkim sem vas popeljal na večerjo h graškemu svetemu Petru (31. del), ki je Rožmarinu "ukradel" koncept in s tem ustvaril posrečeno kombinacijo restavracije, bistroja, kavarne, vinskega bara in trgovine (s kavnimi avtomati). Z večernim menijem s štirimi hodi za 30 evrov in vini s ceno, ki je pri dražjih primerkih italijanskih zvezdnikov celo nižja od tiste pri največjem avstrijskem vinskem trgovcu ("Cene kot pri vinogradniku," se oglašujejo) Wein&Co, je San Pietro gostilna, ki že burka avstrijsko-štajersko kulinarično sceno, s 40-minutno avtocestno vožnjo iz Maribora pa postaja zanimiva tudi za obisk slovenskih Štajercev. A nekaj mi ni dalo miru. Najbrž cena 14 evrov za opoldanski meni... Toliko bo stalo kmalu pri nas, ko se bo tolar spremenil v evro... Kuharski spanec Začeli smo z zamudo. Na OMV je bil le en avto. "Zamujamo! Žal!", toda ura je bila že 13.30. In ob rezervaciji so nam rekli: "Naročate lahko le do 14.30!" Če se čakamo, bomo lačni..., zato je točni avto peljal naprej in obveščal zamudnike o policijskem streljanju. "Prijatelji prihajajo za nami. Saj bova midva naročila za njih," sva nekaj minut pred koncem sprejemanja naročil poprosila natakarja. "Saj je še čas, če do treh naročite, bodo kuharji še imeli dovolj časa za popoldanski spanec," se je pošalil. Meni za 14 evrov se je izkazal za preprosto inačico malice - juha ali solata plus testenine -, zaradi katere se pač ne splača kazati pasoša. Naročilo z opoldanskega jedilnega lista pa je končni račun povečala na 30 evrov na osebo. Ob nekaj večernih znancih je opoldanski jedilni list ponujal predvsem testenine. A razlika z večerjo je bila še večja, pa čeprav je za stekleno steno kuhinje ponve po štedilniku premetavala enaka posadka, s chefom na čelu. Predvsem je razočarala kakovost testenin, saj so bile razkuhane, pa tudi omake niso imele prav nobenih ambicij, da bi jih poživile. Tunina iz konzerve, losos razsušen, rezanci na krožniku ob golaževi omaki govejega fileja povsem izgubljeni. V takšnem razpoloženju tudi hišna ribja juha niti zdaleč ni bila kos večerni, na podolgovatem krožniku majhnih japonskih sipic pa je bila večerna omaka z ribjega krožnika, v isti družbi krompirjevega pireja v kanelonu ocvrtega riževega testa. Nič čudnega, da smo se zato nezadovoljeni toliko bolj poglobili v branje spiska sladic, še posebej, ker nam je natakar ob naročilu obljubil: "Zanje se ne mudi!", pa tudi razlik niso delale med poldnevom in večerom. A še preden smo izbrali, je bil natakar pri mizi - s pladnjem petih dokaj izmučenih jabolčnih zavitkov. "Samo to je še ostalo," je rekel v sicer simpatični italijanski nemščini, ki pa nas vseeno ni prepričala v žrebanje, kdo izmed šesterice bo ostal brez sladice. Raje smo šli vprašat kuharja - kaj pa imajo stekleno kuhinjsko steno! -, če se mu res tako mudi spat. In dobili čez deset minut namesto "štrudla" tiramisu, kavni creme brulee, pomarančno jajčno kremo in jezni natakarjev pogled. Deljen delovni čas Če je bila razlika v kakovosti med opoldansko in večerno ponudbo graškega svetega Petra nerazumljiva, saj so lahko razlog za nižje cene kosil lahko zgolj cenejše sestavine in marketing, ki vabi na večerni obisk, pa bo moral deljen gostinski delovni čas kmalu postati razumljiv tudi v naših gostilnah. Saj tudi vse manj tovarn dela od šestih do dveh... Kolikokrat se vam je v tujini že zgodilo, da ste obstali ob treh, ravno takrat ko ste vajeni, da vam sirena oznani kosilo, pred zaklenjenimi vrati? In kolikokrat ste se zaradi tega namesto okusnega kosila morali zadovoljiti z non stop odprtim fast foodom? Zaenkrat se nam tovrstni evropski gostinski urniki zdijo še njihova pomanjkljivost in naša prednost, saj slovenski kuharji popoldan ne gredo spat, temveč kuhajo od jutra do večera. Toda, Rožmarin bo ponujal kosila le do 15.30 in večerje šele od 18.30! Če hočeš, namreč, kuhati od jutra do večera, potrebuješ dve kuharski posadki. To pa je drago. Ker pa so pri nas gostinske cene (še) nižje kot v Evropi, to posledično pomeni dvoje: kuharji imajo slabe plače in kakovost hrane je nizka! Zaradi nizkih kuharskih plač ni dobrih kuharjev, zaradi slabe kakovosti hrane ni dobrih gostiln... Zaenkrat se naši gostilničarji še bojijo uvesti deljen delovni čas, saj so prepričani, da bodo s tem izgubili goste. Rožmarin bo to zadevo rešil tako, da bo v kuharskem odmoru ponujal omejeni izbor jedi, ki bodo predpripravljene. Seveda pa brez razumevanja gostov ne bo šlo. Zato je tudi od nas odvisno, ali bodo naše gostilne boljše. Jejmo, skratka, takrat, ko je čas za to in, nič manj pomembno, svoje gostilniške obiske načrtujmo! Kdaj ste nazadnje rezervirali v gostilni? On zanjo "Danes te vabim na kosilo!" ji je oznanil, ko je spet prišel njegov dan. "Kaj ne kuhaš ti danes?" se je začudila. "Kaj ne greš rada v gostilno?" ji je odgovoril. A se ni dala. "Grem, toda ne popoldan! Kuhar, ki ves dan, brez odmora, stoji za štedilnikom, ne more dobro kuhati... Kar ti nekaj pripravi!" A se tudi on ni dal. Če imajo gostilne popoldanski odmor, ga vsaj trgovine nimajo. "Dobro, pa bova Pečjakove sirove štruklje. Le maslo polijem čeznje," se je hotel na hitro izmazati. "Lahko! Toda naj bo še nekaj pred njimi!" Pašta s čičeriko Za 4: 1 majhna čebula, 2 stroka česna, 3 kom stebelne zelene, 2 žlici olivnega olja, 1 vejica svežega rožmarina, 800 g kuhane čičerike iz konzerve, 750 ml instant kokošje juhe, 100 g zelo majhnih testenin, poper, 2 žlici sesekljanega peteršilja ali bazilike. 1. Čebulo in česen je olupil ter drobno sesekljal. Stebelno zeleno je prav tako olupil in narezal na majhne kocke. V posodi je segrel olje, vanj stresel čebulo, česen in zeleno ter vse skupaj pražil pokrito na majhnem ognju 15 minut. 2. Dušeni zelenjavi je dodal odcejeno čičeriko in dolil juho ter kuhal še 30 minut. Nato je iz posode vzel polovico čičerike, preostalo polovico pa je pretlačil s paličnim mešalnikom. V čičerikin pire je nato zamešal celo čičeriko in testenine, po potrebi prilil še malo vroče vode ter kuhal vse skupaj še 10 minut. 3. Pred serviranjem je v pašto zamešal peteršilj in jo popral. Pašto je naložil v ogrete krožnike, jo pokapljal z olivnim oljem in ponudil s hrustljavim belim kruhom. "Veš kaj," je rekla, "ko bodo pri nas gostilne uvedle deljen delovni čas, bi ti lahko odprl gostilno, ki bo odprta le popoldan. Zelo dobro ti, namreč, gre!" | 
