Potrebujemo parno konvekcijsko pečico s šestimi ali desetimi nivoji? Bomo kruh pekli ali le dopekli? Se danes sploh še da brez hitrega zamrzovanja? Kaj bo grelo lonce, indukcija ali plin? Odgovori so na papirju risali obrise Rožmarinove kuhinje, da nam je že pošteno krulilo. Ko v prospektih ni ostalo več nobenega stroja, smo mislili, da je konec, ko se je nekdo spomnil: "Kam bodo pa kuharju polagali listke z naročili?" In smo začeli znova, saj na dvesto kvadratnih metrih sodobne kuhinje ni bilo prostora za listke... "Pri Hannerju v Mayerlingu za to uporabljajo monitorje," sem skušal rešiti situacijo, a so mi pokazali, da s stropa že visijo zajemalke. Kdo bi si mislil, da je načrtovanje profesionalne gostinske kuhinje tako zapleteno. Če pa domače, amaterske, kupujemo kar na metre. Potem pa iščemo gostilne, v katerih je tako dobro kot - doma. Via Bona Ko smo končno našli še prostor za listke, je od zajtrka minil že ves dan. In zraven je bila ravno Via Bona. "Lahko sedeva zgoraj," sva povprašala natakarja. "Joj, sam sem," si je skušal skrajšati pot po stopnicah. "A bom že kako," se naju je le usmilil. Jedilnega lista sem se spomnil še izpred dobrega leta dni. Zato sva ubrala kar preizkušeno moško govejo pot. "Biftek, malo manj kot srednje pečen, medium rare," je naročil Saša. "Meni pa tagliatto!" sem se sam naredil pametnega, kot da sem v Benetkah, saj je pisalo "tanke rezine pljučnega fileja na rukoli". Dobila sva res hitro. Toda vseeno je na štedilniku predolgo trajalo. "Smo se napačno razumeli," je Saša pokazal prepečeni biftek. "Joj, oprostite, bom prinesel novega. Hitro bo," je bil prijazen natakar. Zato sem še sam hotel odpreti usta, a sem se raje ugriznil v jezik. "Sam si kriv!" Res, nihče mi ni obljubljal tagliatte, ki je pečena v kosu in šele nato narezana, da natopi s svojim sokom nežno in dišečo rukolo. Tako pa sem dobil, kar sem naročil. Tanke podplate... Pa tako blizu je bilo do mojstra Adamljeta! Sveti Peter Nekoč so se Avstrijci še množično vozili k nam na zrezke in ribe. Potem pa so njihovi gostilničarji naredili kulinarično revolucijo, da so našim gostilnam ostale le še velike porcije in nizke cene. Dovolj za hitri menu, ki vključuje še obisk bencinske črpalke, premalo pa za dobrojedski izlet. Rožmarin mora, torej, gledati (tudi) v Avstrijo! Zato je bil slučaj, ki je našel do San Pietra, presenečenje že ob vstopu. Trgovina, bistro, kavarna, restavracija, vinski bar, cigarni kot... Katera gostilna že ima prav tak koncept?! A posedli so naju v izložbo. Za visoko mizo, pisano pogrnjeno, z rdečimi stoli, na katere je potrebno splezati. Kaj pa tiste nizke, belo pogrnjene mize? "Žal, vse je rezervirano! Vsaj teden dni vnaprej je potrebno poklicati." Trinadstropna hiša z veliko stekla, ki močno izstopa med pritličnimi sosedi graškega predmestja, je namenila največji prostor trgovini, v kateri pa so le kavni avtomati. Restavraciji tako ni ostalo dosti prostora, a najbrž jo ravno to dela zanimivo. Gostje se radi drenjajo na visokih stolih okrog šanka, kjer dopoldan srkajo kavo, popoldan aperitive, zvečer pa skozi stekleno kuhinjsko steno opazujejo Hansa Windischa, kaj jim pripravlja za večerjo. Še bližje temu pogledu je kakšnih šest miz restavracijskega dela, ki je pravzaprav kuharska učilnica, saj jim je pet Pietrovih kuharjev bliže kot Jamie popoldan pred domačim naslanjačem. Ob aperitivu so nama prinesli desko za kruh z dolgim nožem. Majhna štručka je mikavno hrustljala, midva pa mlaskala, ko sva nanjo mazala olivni tapenade in škampovo kremo. Kuharjev pozdrav je bil majhen, a okusen; ocvrta kroglica polnjene olive, z žličko gobjega raguja. Obojega toliko, da ju je list peteršilja brez težav prekril. "Menu s petimi hodi," sva zato naročila, a se je nato izkazalo, da je sveti Peter pri porcijah še preveč radodaren. Krožnik antipastijev je imel vse, kar ima tudi v Italiji. Vključno s pršutom, zrezanim na tisti veliki rdeči rezalni stroj. Ribja juha je bila pravi toskanski cacciucco in kar stavil bi, da bo postala zaščitni znak San Pietra. Tris testenin se je sprehodil kar skozi celo Italijo, da je nabral okuse, ki so obogatili doma pripravljene njoke in raviole. Pečeni parmezan in sušena slanina nista bila italijanska, temveč trendovska. "Presekali" smo s sorbetom, ki sta mu okus dala limeta in melisa, tekočino pa prosecco. Glavna jed pa je bila takšna kot v Via Boni... Le da je bila tukaj "tagliatta" v kosu spečen goveji file, prerezan le na pol, ki se je topil v ustih, položen na rukolo, ki je pod seboj na pireju, popravljenim z modnim tartufovim oljem, skrivala pražene artičoke in jurčke. A potem so bile še tri sladice, oranžna krema, marinirane fige in kavni creme brulee... Je 8.800 tolarjev preveč za (takšno) večerjo? On zanjo Iskal je po TV sporedu, a nič našel. Zato je prijel pilota, da bi poiskal z njim. "Kako se ti ljubi?" ga je mirno vprašala. "???," se je začudil. "Kako se ti ljubi vsak dan znova iskati nekaj, česar ni. Mar po toliko letih in toliko različnih programih še ne veš, da je televizija le izguba časa?" Saj včasih pa zvečer res ni nobene pametne tekme, si je, po tihem, seveda, priznal. "Poišči raje kaj dobrega!" Marinirana leča z lososom Čas priprave 40 minut, 474 kcal/osebo. Za 2: 90 ml mleka, 10 g svežega kvasa, 60 g moke, 30 g ajdove moke, ščepec sladkorja, sol, 1 jajce, 2 žlici olja za pečenje, 100 g črne leče, 1 mlada čebula, 1 žlička sesekljanega kopra, 1 žlica limoninega soka, 3 žlice orehovega olja, sol, poper, 2 žlici narezanega drobnjaka, 1 žlica olja, 100 g prekajenega lososa, 2 žlici kisle smetane. 1. Za blinije je mleko rahlo segrel in v njem gladko razmešal kvas. Moko in ajdovo moko je zmešal s sladkorjem in ščepcem soli, dolil mleko in dodal rumenjak ter vse zmešal v gladko testo. Pokritega je pustil vzhajati 45 minut. Beljak je stepel v sneg in ga zamešal v vzhajano testo. 2. Lečo je dal v vrelo slano vodo in jo kuhal 20 minut. Kuhano lečo je prelil z mrzlo vodo in jo dobro odcedil. Čebulo je narezal na tanke kolobarje. Lečo je zmešal z narezano čebulo, koprom, limoninim sokom in orehovim oljem, krepko začinil s soljo in poprom ter pustil stati 25 minut. 3. Drobnjak je zmešal z oljem in ga solil. V ponvi je segrel olje in iz testa spekel 6 majhnih palačink s premerom 7 cm (na vsaki strani 3 minute). Pečene blinije je dobro odcedil na kuhinjskem papirju. Na lečo je dal kislo smetano, dodal rezine lososa in pečene blinije ter rob krožnika pokapljal z drobnjakovim oljem. "Pravzaprav bi lahko televizijo kar prodala. Saj je ne potrebujeva, ko je toliko drugega dosti boljšega" je ugotovila po večerji. | 
