"Kako se sploh imenuje naša ulica?"
"Pojma nimam! Ali je sploh ulica?"
"No, tudi ozek prehod bi moral imeti ime. A nikjer ni table." Zato smo razgrnili stari načrt mesta. Še iz časov, ko je bilo središče živahno. Če hočemo, da bo spet takšno, moramo vedeti, kako je bilo takrat. Ozka ulica, ki je zdaj skoraj ni več, ker se je izgubila med trgovinami, ki jih prav tako ni več, je bila včasih Mlekarniška. "Kaj če bi naredili mlečno restavracijo," je Marko na glas povedal, kar je vsem padlo na pamet. "Včasih, ko še ni bilo kafičev in hladilnikov, jih je bilo zelo dosti." Ko je nas šest, ki smo imeli vsak svojo idejo, končno začelo sredozemsko dihati, je prišla še ta sedma ideja o mlečni restavraciji. Pred že kar precej leti jih je bilo pri nas še polno. Potem pa so prišli kafiči... Toda, ste že bili v Barceloni? Tam jih je še vedno polno! A do tja se nam je zdelo predaleč, zato smo šli raje na sprehod po – dunajskem parku. In v njem našli – sirarno! Steirereck
Dolga leta se je najboljša restavracija na Dunaju imenovala Štajerski kot. Čeprav v njej ni kuhal Štajerc, temveč Avstrijec. Oesterreicher, Helmut, najbolj cenjeni in s slavo ovenčani avstrijski kuhar, namreč. Toda potem se je štajerska gastronomska družina Reitbauer odločila, da bo slavni Steirereck prenovila. Pravzaprav preselila. In vse to je trajalo kar nekaj let in še več milijonov. Medtem so postale najboljše druge gostilne, zato je moral novi Steirereck, sedaj v dunajskem Mestnem parku, ob Dunajski reki, poskrbeti za nekaj velikega, kar bo spet privabilo stare goste. Toda, je lahko v restavraciji še kaj boljšega kot v, na primer, Coburgu, ki ga je finančni čarodej Puehringer pred leti kupil za deset milijonov, nato pa vanj investiral še novih 80, plus da je Meinlu »ugrabil« še Christiana Petza?! Kljub temu pa je Reitbauerjem v novem Štajerskem kotu sredi gozda uspelo presenetiti. Niso, namreč, naredili le ene nove gostilne, temveč vsaj štiri! Samo spogledali smo se in vedeli, da je to končno to... Na levi pri vhodu nas je pozdravil mladi Reitbauer, novi chef – stari chef Oesterreicher je odšel kmalu po otvoritvi svojo pot -, kar pomeni, da ima novi Steirereck odprto kuhinjo, ki pa ni odprta v restavracijo, ki je s svojim ambientom, lahkimi kosili in težkimi (13 hodov) večerjami v trenutku postala spet najbolj elegantna na Dunaju, temveč v park. Desno je dolga miza, vsa v zlatu, z visokimi stoli, ki jih je kar osemnajst, in ponudbo majhnih prigrizkov brez rezervacije. Po zavitih stopnicah se gre na streho, pod katero pa je najprej še majhno gledališče, vsaj tako se reče dvorani za zaključene družbe, ki se gredo teater sedeč na odru. Čisto spodaj, z vhodom z vedno obljudene sprehajalne poti ob Dunajski reki, pa je še – mlečna restavracija! Pravzaprav sirarna. V ambientu starih mlečnih steklenic, ki spominjajo na nekdanjo mestno mlečno pivnico v tej hiši, je to mlečna restavracija prihodnosti, s posebno zorilnico za 150 različnih sirov z vsega sveta, med katerimi jih je tudi nekaj, ki jih delajo sami. In Steirereckov Meierei je vedno poln! Antonio
Idej, torej, ne manjka. Kaj pa izvajalcev? Pa saj nas je šest! In smo se ogledali. Eden je deskar. Drugi je tenisač. Tretji smučar. Četrta je Izakova in Tarina mama, peta Mašina mama in šesta ima Saja. »Potrebujemo še nekoga iz stroke,« smo logično ugotovili. In našli Antonia! V hodniku pred vecejem na Zemonu. Tam je, kuharsko popolnjen, v majici z napisom sLOVEnija, odprl svoj računalnik in iz njega spuščal vedno isto melodijo. Ko so nama postregli s kozarcem chardonnaya, medtem ko sva čakala Tomija, nama je Antoniova glasba šla že pošteno na živce. Toda potem je prišel Tomi in začel rezati 14-kilski pršut. Potem nam ni šlo nič več na živce. Ko sta Tomi in Antonio videla načrte in slišala za idejo o šestih gostilnah, je bilo že po njunima obrazoma videti, da ju zanima. Skeptična sta bila le glede ideje o nizki ceni vin. "Kaj bodo pa rekli drugi gostinci?" In Antonio je hotel preseliti kuhinjo. »Stopetdeset kvadratov?« je vprašal nejeverno, da sva že mislila, da je premalo. »Ne, ne, le prostora je škoda. Dandanes ni nujno, da je kuhinja na isti lokaciji. Dandanes se lahko hrana v restavracijo vozi!« In nas je odpeljal v Lojzetovo kuhinjo, da se je Tomi kar branil: »To je staro 25 let! To je danes vse drugače!« kot da ne bi šlo za kuhinjo najbolj slavljene slovenske gostilne. Antonio pa je začel razlagati, kakšni vsi novi stroji dandanes obstajajo, kako so ribe teden dni sveže, kako se nič stran ne vrže, kako niso več in drage sestavine, temveč le dobre sestavine... »Skoraj vse se pripravi vnaprej. Ko gost naroči, se le dokonča!« S Tomijevo italijansko pomočjo smo mu nato pol ure razlagali, da Maribor ni Barcelona. »To je evropski projekt!« je rekel leteči kuhar Antonio, ki svetuje patronom in gastronomom od Španije preko Francije in Italije vse do Slovenije. »Čudovito se dopolnjujejo različni koncepti, zelo me zanima!« In smo narezali še malo pršuta ter se hitro dogovorili. »Čez mesec dni se spet vidimo. Prinesem načrt kuhinje in recepte!« je pred tremi meseci obljubil Antonio... V tem času so se maili vračali, telefoni pa zvonili v prazno. Še celo Tomi se je nekam izgubil. »Samo brez panike,« smo se tolažili, »saj smo rekli, da bo Rožmarin sredozemski. In v Sredozemlju ure drugače tečejo.« Zato smo drugoletno otvoritev pač prestavili za nekaj mesecev. Saj gre vendar le za gostilno, ki je še ni in morda nekoč bo. Umetniki
Drugič smo se spravili v senco pod velik kostanj. Zobali smo vipavske češnje, grgrali Primošičevo zlato rebulo, ki jo je za svojo novo barvo posvojil Porsche (ribolla gialla) in se ponovno spoznali z Antoniem... »Škoda, da ga zadnjič ni bilo z nami,« je ugotovil Tomi, ki se je opravičil, da je on le prevajalec. »Umetniki, pač,« je opisal Antonia, ki se je delal, kot da preteklosti ne bi bilo. | 
