Čeprav nam papež v božičnem času priporoča le veselje, brez (dragih) obdarovanj, pa je to veselje pač toliko večje, čim lepša so darila. Toda, zakaj darila le za božič? Zakaj ne bi bili veseli vse leto? Dobra gostilna počne ravno to! Razveseljuje in obdaruje, od božiča do božiča. Čeprav so naše gostilne bolj naklonjene italijanskemu modelu radodarnosti. Dajo ti pogrinjek, a ti ga potem zaračunajo. In nič jih ne moti, če ta pogrinjek sestavljajo le nož in vilice. Tudi pranje je potrebno plačati. Malo bolj radodarne gostilne pa se zgledujejo po Kitajcih. Namesto slivovega vina ti ob računu postrežejo nekaj kapljic žganice. "To pa časti hiša!" V bistvu pa gre za nujno zdravilo. Da te ne zadene kap, ko vidiš račun. A nekaj je tudi takšnih, ki se zgledujejo po Francozih. Najprej dobrodošlica, potem amuse bouche, nato amuse gueule, pred glavno jedjo nekaj mrzlega, pred sladico njena najava, ob kavi pa še petit fours. Po takšni radodarnosti ni težko plačati... Če se bo hotel Rožmarin videti iz množice slovenskih gostiln, bo moral biti predvsem radodaren! Novoletno darilo Natakarica je bila res prijazna. Tudi nasmeh je darilo! V gostilnah najbrž najbolj dragoceno. Zato, ker je tako redko... Ni razvajala le slavljenke, temveč je delila nasmehe tudi njenim gostom. V takšnem vzdušju nas sploh ni zmotilo, ko so nam jurčki na uvodnem toplem krožniku sporočali, kako premalo vroča je bila kuharičina ponev. In ko je bil som v glavni jedi ovit v tako debel mokasti plašč, da se njegove beline ni ne videlo ne okusilo, se nismo nič jezili, temveč raje nazdravili, saj nam je znova napolnila kozarce. A najbolj nas je razorožila čisto na koncu. "Za sladico vas nisem nič vprašala, temveč smo vam jo kar pripravili. To je naše novoletno darilo!" Nič čudnega, da smo po njem složno ugotovili: "Najboljša šarlota, kar smo jih doslej jedli!" Nekje drugje pa smo čakali. Predolgo čakali. Zaradi tega smo se najedli kruha, da smo bili potem, ko smo dočakali, siti že po predjedi. Gostom pa res ni nikoli prav, smo se tolažili, dokler nam ni na koncu ob kavi pod nos zadišalo še nekaj. Kaj to je travarica? "Domača! Prava iva! Zato, ker ste malo dalje čakali..." Pa je bila, vseeno, napitnina. Četudi je imel prav oni, ki je ugotovil: "To bi dobili, četudi ne bi čakali. Potem bi bil pač kak drugi izgovor." Morda takšen, kot ga je zadnjič imel picopek. "Joj, škoda, da ste jo že prerezali. Tako je zdaj ne morem dati več v peč. Veste, to je prava krušna za pice in se testo peče direktno na šamotni opeki." A ta opeka je bila očitno še prehladna, saj je bilo testo razmočeno, da bi se lahko kepal z njim. Pica, ki je ne moreš jesti z roko, ni prava pica! To sva povedala tudi natakarju, ki pa je imel že pripravljen odgovor: "Nekateri pa imajo radi mehke..." A je potem vseeno presenetil. V kuhinjo je odnesel poln krožnik, vrnil pa se je s praznim računom! "Saj nista jedla," se je opravičil. Tja bova še šla. Neko povsem drugačno in posebno darilo pa smo dobili v zagrebški konobi Primošten. Vsi okravatani smo se namreč branili buzare, a je natakar le odmahnil: "Nič se ne bojte!" In potem nam je svojeročno okrog vratu zavezal velike slinčke, da smo lahko vilice in nože kar odložili ter začeli uporabljati prvinski jedilni pribor. Ko smo na koncu od računa odšteli strošek za čistilnico in jezo naših najdražjih, ko se jim vrnemo v objem z novimi vzorci na novi obleki, se nam dvokilogramski brancin na lešo sploh ni zdel več tako divji. Škrtost namesto radodarnosti Nove gostilne, ki jih še ni, vendar nekoč bodo, morajo v slovenskih gostilnah prepoznati predvsem - škrtost. Da se še same ne bodo tako obnašale do svojih gostov. Kako težko jim je dati ob kavi majhen keks ali čokoladico! In če že dajo, to počno natanko dva tedna, potem pa na majhno pozornost pozabijo. Ali pa rečejo: "Joj, pravkar nam je zmanjkalo." Pet metrov stran pa je pekarna, iz katere diši po svežih keksih. Pravzaprav pa bi se že pri kavi gostilne lahko ločile med seboj. V bifejih bi, recimo, dali na krožnik k skodelici linijo najmanjšega odpora, torej tisti modri zavitek s hrustljavim keksom iz čezmejnega Metroja. Za te kekse Saj naredi dva prevala in ploska s tačkami. Domače gostilne bi h kavi ponudile domači piškot, ki bi ga gostje prepoznali po obliki. Bolj je vsak drugačen, boljši je! Elitne gostilne pa bi tekmovale med seboj, katera bo ponudila več raznovrstnih miniaturnih kolačkov, piškotov, keksov, pralin, čokoladic in še česa. Prav vse pa bi to svojo prijaznost, seveda, vračunale v ceno kave. In verjemite, da bi bili vsi srečni, oni in mi. Še težje kot ob kavi keks, pa jim je ponuditi kaj grizljajočega ob pijači. Pri tem bi jim bili lahko za zgled prav Italijani, ki pogrinjke sicer zaračunajo, zato pa ob alkoholni pijači ne pozabijo ponuditi prigrizka. Koliko več bi spili, mar ne, če ne bi pili na prazen želodec! V Makedoniji dobiš ob kozarcu vsaj krožnik zelene solate. Pri nas pa si srečen, če si lahko kupiš vrečko arašidov. Kuharjev pozdrav Najbolj trdovratno pa se slovenski gostinci upirajo kuharjevim pozdravom. Medtem ko se še lahko zgodi čudež, da gostu ponudijo dobrodošlico, četudi v obliki radičevega lista in kepice kupljene paštete, s kosom kruha odrezanega pred tremi urami, pa so naši kuharji tako sramežljivi, da si nikakor ne upajo pozdraviti svojih gostov. Ali pa ne smejo. "Nič mu ne daj, ker potem se bo že tega najedel," jim očitno žugajo patroni. Ne vedo, da brez predigre ni vrhunca... Tako nam preostane le jedilni list, da iz njega spoznamo, kaj sploh zna kuhar, ki bi se mu naj prepustili v naslednji uri ali dveh. Glede na to, da so si slovenski gostilniški jedilni listi po vsebini podobni bolj od enojajčnih dvojčkov, očitno ne znajo dosti. Zakaj bi sicer prepisovali drug od drugega?! Povsem drugače pa bi bilo, če bi kuhar svojemu gostu najprej ponudil okusen pozdrav v obliki miniaturne jedi, s katero bi mu pokazal svoje znanje in gostoljubje. Trije grižljaji bi zadoščali, da bi gostov nadraženi želodec začel kričati: "Naroči! Čim več! Pa hitro!" Toda slovenski gostinci svojo radodarnost raje razkazujejo z velikostjo porcij. Raje zbašejo čim več na en krožnik, kot da bi razdelili na pet. Pač (še) ne vedo, da se je z očmi, ne pa z denarnico. Kako je z vami? Mene mine apetit, ko vidim, da nekaj visi (ali se celo razliva, joj) čez rob krožnika. Čim več je zgoraj, tem manj pojem. In na koncu nisem prav nič srečen, če sem za tisto, kar je romalo med pomije, plačal "le" nekaj tisočakov. Prav nič jezen pa nisem, če mi za pomivanje krožnikov zaračunajo. Večkrat po malo je namreč tako dobro, da je najboljše - polizati! On zanjo "Kaj še ne bo konec?" ga je vprašala s povišanim tonom, ko ji je povedal na katero že po vrsti zabavo ob zaključku leta gre zvečer. "Potem pa se ne pritožuj, ker si se spet zredil!" Zelenjavni kari Čas priprave 45 minut, 423 kcal/osebo. Za 4: 150 g korenja, 200 g pora, 2 žlici masla, 2 žlički gorčična semena, 1 žlička cele kumine, 1 žlica kurkume, 150 g jogurta, 150 g graha (zamrznjenega), 1 žlička koriandra v prahu, sol, 250 g basmati riža. 1. Korenje je olupil in narezal na 1 cm debele kose. Por je očistil in poševno narezal na 2 cm debele kose. V posodi je segrel 1 žlico masla in v njem pražil žličko gorčičnih semen s kumino toliko časa, da so počila. Dodal je še kurkumo, narezano zelenjavo in 250 ml zelenjavne juhe, zavrel in kuhal pokrito na majhni vročini 5 minut. 2. Nato je dodal jogurt in grah, začinil s koriandrom in soljo ter kuhal pokrito še 15 minut. Tačas je v posodi na žlici masla opražil preostala gorčična semena, zalil s 700 ml vode in zavrel. Dodal je riž in ga kuhal na majhni vročini 10 minut. Na koncu je solil. Zelenjavni kari je ponudil s kuhanim rižem in lečo. "Pravo fitnes kosilo," ga je pohvalila. In, žal, še dodala: "Prav škoda bi ga bilo pokvariti s pozno večerjo." | 
