Zakaj greste v gostilno? 1. Zaradi dobre hrane? 2. Zaradi dobre družbe? 3. Zaradi dobre natakarice? 4. Zaradi dobrega dizajna? Čeprav lahko na vprašanje odgovorite na spletu (www.rad-dobrojem.si), stavim, da vem že zdaj, kateri odgovor bo dobil najmanj točk. Dizajn... Kljub temu pa gostilničarji posvečajo arhitekturi svojih gostiln največ pozornosti in denarja. Zakaj? Videz je pač vedno pred okusom. Če nam ni všeč, sploh ne poskusimo. Razmišljajo gostilničarji o tem, ko se odločajo za svetlo modre stene, roza zavese, zlata ogledala in rdeči strop? A vseeno je dobrega arhitekta pri nas lažje najti kot dobrega kuharja. Kar dajte oglas, da odpirate gostilno in iščete arhitektonsko idejno zasnovo. Javilo sem vam bo najmanj deset odličnih arhitektov in vsaj pet med njimi vam bo idejno zasnovo naredilo zastonj! Z upanjem, da jih boste izbrali. Potem pa dajte oglas, da iščete dobrega kuharja. Javili sem vam bodo sami slabi... Dobre gostilne svoje kuharje skrivajo. Z arhitekti, ki so se jim podpisali na stene in opremo, pa se hvalijo. In slabe gostilne so slabe zato, ker jim je zmanjkalo denarja za dobre kuharje. Vse so, namreč, zapravile za - arhitekte. Maketa Štiriindvajset tednov že na papirju nastaja gostilna, ki je ni, morda pa nekoč bo, da sta se nas Špela in Aleš usmilila ter zgradila tolikokrat opisano. V velikosti kvadratnega metra, sicer, toda saj pravijo, da iz malega raste veliko. Rožmarinova maketa je večnadstropna. V njej je toliko stopnic kot v bloku brez dvigala, toliko natakarjev kot v hotelu, toliko gostov kot jih v Mariboru še ni bilo... Kavni bar ima gostinske mize, obložene s torticami in majhnimi sendviči, na stropu, restavracija, ki prte zamenja trikrat na dan, gleda v kuhinjo, sredi vinskega bara, v katerem točijo cocktaile, je modna brv, ki se končuje v trgovini... Ali bo po stopnišču tekla voda, pa se s Špelo in Alešem še pogajamo. Skratka, tudi Rožmarin bo prava in tipična slovenska gostilna, v kateri so gostje zaradi dobre hrane, dobre družbe in dobrih natakaric. Beli konj 1 Cheval Blanc v Alzaciji je bila najina prva gostilna z dvema mišelinkama. Rezervirala sva dober mesec prej, za kosilo, sicer bi morala dobra dva. In pripeljala sva se naravnost iz Slovenije. Z motorjem! Na parkirišču z visokim zidom ograjenega majhnega podeželskega dvorca sva ga brez težav skrila med dolge limuzine, da so se izza njih videle le najine velike torbe, naložene v zrak nad zadnjim kolesom in bencinskim rezervoarjem. "Vaš plašč, prosim," so naju pozdravili že pri vhodu, zato sva jim izročila motoristične jakne. Pod mojo usnjeno enduraško se je revica, vajena kašmirja, skoraj sesula. Sam maitre d' naju je odpeljal v veliko dvorano, ki ji je na sredini kraljevala vaza z rožami, tako velika, da sem ji bil neizmerno hvaležen, saj sem bil ob njej, v visokih škornjih, zaprašenih hlačah in frizuri, ki se je dobrih osem ur delala pod čelado, prav neopazen. "Vajina miza," nama je odmaknil stola uglajeni šef strežbe, da sva lahko posedla tik ob tisti veliki vazi. Le pri njej je bila miza za dva, povsod naokrog pa starejši gospodje v kravatah in metuljčkih z damami s torbicami na stolčkih ob sebi za velikimi mizami, ki so pozabile na dobrote pred seboj in se zazrle v marsovca, ki sta prirohnela v njihov svet. "Pojdi ti," sem bil kavalir, da je lahko prva sprala prah z lic, medtem ko sem sam poslušal someljeja, kakšna vina hrani v veliki kleti dvorca. "Ah, toda vidva vozita," je rekel po svojem predavanju in nama prinesel vodo. Beli konj 2 Drugič sva na Cheval Blanc naletela v Burgundiji. Brez mišelink, toda s priporočilom obiska pri mladem Regisu Belatreju v vseh kulinaričnih vodičih. Brez Asterixa in Obelixa majhne vasi Alesia ne bi nikoli našla. Sicer pa je bila tudi gostilna povsem prazna. Sredi vasi brez trga, majhna, z gostinsko sobo s točilnim pultom, v kateri so domači junaki glasno razpredali o nogometu, natakarica pa je zdolgočaseno slonela ob prižganem televizorju, toda z večjo posebno sobo, elegantno opremljeno, s kaminom in sredi sobe veliko vazo z rožami... "Bova raje zunaj, ko je tako lepo vreme," sva se odločila za majhno kavarniško mizo pri vhodu, na ulici, pod kuhinjskim oknom, izza katerega so prijetno ropotali trije snežno opravljeni kuharji. V njihov zvok mešanja in praženja pa se je vsakih nekaj sekund vrinil: "Pok, pok, pok." Prav nasproti burgundskega Belega konja je namreč stara avtomehanična delavnica. Lopa brez vrat, v njej majhen avto iz prejšnjega stoletja, brez koles in zadnjega dela, in ob njem mehanik iz prejšnjega tisočletja, s kladivom v rokah. Za kosilo je bilo še prezgodaj, zato sva naročila: "Kavo in če imate kaj sladkega zraven," a najbrž naju je bilo tudi strah. "Morda so se vodiči zmotili, tukaj že ne morejo tako dobro kuhati." "Pok, pok, pok," je odzvanjalo, zraven pa vedno bolj dišalo izza okna. Gledala sva starega mehanika in se sladkala z najboljšim creme brulee in najboljšim belo-temnim čokoladnim moussom. Že dolgo mi v kakšni gostilni ni bilo tako lepo in dobro! Ostala sva tako dolgo, da je v zvoniku enkrat odbilo. Kot na ukaz se je parkirišče ob avtomehanični delavnici napolnilo, za njim pa tudi velika soba z velikimi rožami. In kuhinjski zvok je preglasil tisti pok, pok, toda kaj, če pa sva midva naročila najprej sladko. On zanjo "Na zdravje," ji je voščil, ko je kihnila med prelaganjem nakupa iz košare v hladilnik. Toda ni bil kriv hladilnik, ker je kihnila ponovno, ko si je pripela predpasnik. "Hvala! Nekaj me le ščegeta v nosu." Ko je kihnila tretjič, pa ga je že resno zaskrbelo. Ne zaradi zrezkov, ki jih je ravno tolkla, temveč zaradi jutrišnjega kosila. "Boš zbolela?" A je le zamahnila z roko, češ, ženske smo bolj odporne. "Saj to je samo prehlad..." Potem je v levi držala robček, v desni pa kuhalnico. Le na mizo je skuhano znosil sam. "Ti kar jej," je rekla, "nič nisem lačna, le malo bom legla." Pokril jo je in se lotil umazane posode. Ter pri tem tuhtal, kako naj ji pomaga. Pa sebi tudi, seveda. Kalvados grog Čas priprave 15 minut. Za dva je zavrel 500 ml jabolčnega soka, 2 cimetovi palčki, 2 janeževi zvezdi in 4 nageljnove žbice ter pustil vreti na majhni vročini 10 minut. Segrel je 100 ml kalvadosa. V kozarca, obstojna proti vročini, je razdelil 40 g rjavega kandiranega sladkorja in dolil aromatizirani jabolčni sok in kalvados. Ponudil je še vroče. Naredila je le en požirek in skoraj izpustila vroči kozarec. "Joj, kako je močno!" Zasmejal se je: "Star babičin recept. Žganje, potem pa v posteljo, da se spotiš! In jutri boš spet zdrava." | 
