Nekoč je bila spet okrogla številka in je gostilničarka, pri kateri smo se najavili, rekla: "Če že radi in dobro jeste, pa mi vi dajte recept, ki ga bom skuhala!" Ko sem ji ga dal - gobov golaž -, je preletela napisano in vprašala: "Kaj pa je to amaretto?" Kako naj ji opišem vseh sedemnajst zelišč in sadežev, ki se dolgo namakajo v olju iz mareličnih pešk, zaradi česar mnogi ta najbolje prodajan italijanski liker zamenjujejo z mandljevim likerjem? Raje sem k receptu priložil še steklenico Disaronna. Saj ji nisem mogel dati le treh žličk, kot je zahteval recept." Ko smo čez nekaj tednov proslavljali, sem na recept že pozabil. A pri glavni jedi me je začudilo, zakaj smo dobili še enkrat juho. Po uvodni goveji tokrat nekakšno gobovo, ki je imela pekoč mandljev okus." Je bil dober gobov golaž, kajne," se je pohvalila gostilničarka. "Odslej ga bom imela vedno na jedilnem listu!" Nisem si mogel kaj, da je ne bi vprašal: "Kaj amaretta je še kaj ostalo?" Hotel sem si pač popraviti okus... "Kje pa! Pravzaprav ga je bilo celo premalo." Domača torta Nek drugi nekoč me je nek drugi kuhar prosil, da mu dam kak recept za torto. "Gostje bi radi domačo torto!" mi je naročil. In sem mu dal, ker se je zunaj ravno pripravljalo k snegu, recept za jabolčno zimsko torto. Poučen z izkušnjami gobovega golaža pa mu nisem dal le pisnega recepta, temveč sem z njim prinesel tudi - torto. Skupaj s kuharjem in natakarji smo jo pospravili v treh minutah... "Bo dobra?" "Super", so odgovorili vsi v en glas. Spet sem prišel čez kak mesec dni. In si naročil, saj veste kaj. Le da je niti na krožniku, še manj v ustih sploh nisem prepoznal. "Kaj pa je to?" sem vprašal kuharja. "Ja, tvoja torta! Si že pozabil?" je bil začuden. "Sam je nimam časa peči, zato sem dal recept slaščičarju preko ulice. Zdaj mi jo on peče." Pasulj V neki drugi gostilni so hoteli gostom ponuditi jedi na žlico. "Ti imaš zagotovo nekaj dobrih receptov," so rekli. "Če hočete recept za pasulj, potem vprašajte raje vojaškega kuharja," sem se branil. "Mi bi radi pasulj malo drugače," se niso dali. In sem jim dal recept za pasulj malo drugače... Potem pa so začeli iskati kuharico. "Pridi, se boš še ti pogovoril z njo," so me povabili na intervju. Naštevala je, v katerih menzah je delala, v kako velikih kotlih je mešala, koliko ljudi je nasitila. Nato sem ji pokazal recept za naš novi pasulj malo drugače. "Kaj pa to, boste znali skuhati?" Pogledala je na list papirja, pogledala je mene in - odkorakala skozi vrata. "Tak šmrkavec pa me že ne bo učil kuhati pasulj!" smo še slišali za njo. Prilagoditev Po teh treh dogodivščinah s kuharji in recepti, ki jih vsak bere s svojimi očmi, se dolgo nisem pustil pretentati. Dokler čas ni toliko zacelil ran, da sem uslišal novo prošnjo novega gostilničarja. A nekaj let starejši sem bil tudi pametnejši. Nisem dal le receptov, nisem spekel le torte, temveč sem se za mesec dni preselil h kuharju. Cele dneve smo kuhali, pekli, preizkušali, dokler nismo bili končno zadovoljni. "Jutri otvoritev nove gostilne," so šla vabila v poštne nabiralnike celotne soseske. Kak teden dni sem pustil, da je bil začetni naval mimo, potem sem šel za gosta. Dobil sem prvo jed. Preslano! Drugo jed: preveč pekoče! Tretjo jed: posušena zelišča namesto svežih. Na četrto nisem več počakal. "Kaj se dogaja?" sem vprašal kuharja. "Nič," je mirno odgovoril. "Le malo sem prilagodil svojemu okusu..." Nobene od zgoraj opisanih gostiln ni več. Vse so že dolgo zaprte. Njihovi kuharji in kuharice kuhajo drugje, po drugih receptih, sam pa o gostilnah raje le še pišem. In se čudim: zakaj je doma tako drugače kot v gostilni? On zanjo Obe roki je imela polni. V eni je bil krožnik, s katerega je omamno dišalo. V drugi je bil zvezek, iz katerega je kričalo... Zbal se je že, da bo najprej postregla slabo vest, toda rešilo ga je to, ker se je iz dobre vroče kadilo. Toda po nekaj zajetjih z vilico, ko je delal le: "Mmmm,mmmm,mmmmm..." in jo še glasneje hvalil, kako je dobro, je le odprla zvezek. "Včeraj sem naredila rožmarinov krompir z začinjenimi perutničkami, predvčerajšnjim ossobuco, pred tremi dnevi sem spekla čokoladno torto, pred štirimi sva jedla rezance s tunino, pred petimi krompirjev pire z otrigarji, pred šestimi vanilijevo rižoto s hruško...," je naštevala, da se ji je golaž iz smuča in potočnih rakov s kumarami, mariniranimi v bučnem olju, kar prehitro hladil. "Kje pa imaš ti tvoj spisek?" je bilo končno vprašanje, po katerem ni upal več niti ust odpreti. Še dobro, da je bil krožnik do takrat že prazen. Res bi bilo škoda tako dobrega ribjega golaža s tako slastnimi skutinimi žličniki. Zato se je v soboto odplazil že zgodaj iz postelje in dobre pol ure v kuhinji rezal in mešal, preden jo je nežno poklical: "Zajtrk!" Tatarski avokado z lososom Za 2: 40 g korenja, 40 g stebelne zelene, 40 g zelene v gomolju, 1/2 avokada, sol, poper, 3 žlice majoneze, 1/2 žličke gorčice, 2 žlici sladke smetane, 1/2 žličke narezanega kopra, 100 g prekajenega lososa. 1. Korenje, zeleno in stebelno zeleno je olupil in narezal na zelo majhne kocke. V slanem kropu je korenje in zeleno blanširal 5 minut, po dveh minutah je dodal še stebelno zeleno. Kuhano zelenjavo je prelil z mrzlo vodo in jo dobro odcedil. 2. Za preliv je gladko razmešal majonezo, gorčico in smetano. Začinil ga je s soljo in poprom ter vmešal koper. Avokado je olupil in narezal na drobne kocke. V posodi je zmešal kuhano zelenjavo, avokado in majonezni preliv ter vse skupaj postavil v hladilnik za eno uro. 3. Na krožnika je naložil rezine prekajenega lososa, nanje dal po žličko avokado tatara in ponudil s svežim belim kruhom. "Francosko si kupil?" je vprašala, ko je zagledala obložena krožnika. "Nisem je kupil, pa tudi francoska ni," je ponosno odgovoril. Češ, končno lahko tudi jaz nekaj povem... "Poskusi!" In je res. Pa tako dolgo, da je bil krožnik prazen in je rekla: "Takoj pridem!" Vrnila se je z nasmehom in majhno beležko. "Da boš še ti lahko zapisoval svoje dobrote!" | 
