Konec sezone Ob pol devetih zvečer. Nobenih gostov, le nekaj natakarjevih prijateljev. "Je odprto?" "Je, toda, če boste le kaj popili!". Ponavadi rečejo: "Je, toda le če boste tudi jedli..." Ker smo čudno pogledali, je pojasnil: "Večerje je konec, kuharica je šla že domov." Ker smo milo in dolgo gledali, so se nas usmilili in narezali vsaj malo pršuta. Z istega otoka, a iz druge gostilne. Jutranja kava. Presenetljivo dobra. Pravilno spenjeno mleko, kratka kava, prava skodelica. Zato smo drugo jutro namesto dobro jutro rekli: "Gremo na kavo!" A nas je namesto kave čakal natakarjev odgovor: "Ni kave!" Kako je ni, če pa je včeraj bila in celo zelo dobra? "Ni je, ker smo kavni avtomat že pospravili. Konec sezone je!" Kako konec sezone, če pa je marina še nabito polna, da smo komaj našli privez? "Kaj me briga. Delamo le do 1. novembra!" Z istega potovanja in da ne bom le kritiziral. Restavracija Barun v Šibeniku. Že kruh, ki je prišel na mizo z litrom, je bil tako dober, da smo naročili: "Malo olivnega olja, prosim!" Kako prijetno je zapeklo v grlu! V steklenici brez nalepke, domače, da bolj ne more biti, dalmatinsko, iz zrelih oliv, torej, morda bi kak inšpektor imel pripombo, toda saj je bilo izpod pulta. In tako se je tudi nadaljevalo. Ko smo naročili ribo, je natakar predlagal. "Vam bom prinesel ribe, da jih izberete. Medtem pa bom v kuhinji naročil ribjo juho. Boste videli, odlična je!" In res je bila. Bistra juha, v kateri je bil celo riž dober. Ker je imel okus po ribah! Izbrali smo dve oradi. Sta gojeni? "Ste smešni?! Pri nas ni gojenih rib! Potem niste prišli prav..." In kako nam jih boste pripravili? "Ja, na gradelah, logično! Vsekakor ne na žar plošči kot drugod. Pri nas kurimo z lesom! Pa saj boste okusili!" In smo res. Riba ko riba? Nikakor, kajti ravno med ribo in ribo je lahko ogromna razlika. Še posebej, ker smo jo prelili z olivnim oljem iz tiste steklenice brez nalepke. Konoba Piero Še ena hrvaška posezonska. Zavili smo proti znani gostilni, toda zaustavili smo se že kakšnih petdeset metrov prej. Kaj ne gremo...? "Ne, ne, tam dobro postrežejo le Italijanom. Zanje imajo domači pršut, za nas trgovinski. Zanje imajo vložene kisle gobice, za nas kupljene kisle kumarice. Njim tartufe ribajo pri mizi, nam pa vlijejo v kuhinji malo sintetičnega olja zraven..." V majhni konobi, ob odprtem kaminu z žarom, na katerega je mladi kuhar v snežno beli opravi polagal klobase, ombolo in florentince, nas je postregla gospodarjeva hči, dolgih las, velikih oči, z jamico v bradi, metuljčkom pod vratom in desetkami v indeksu, gospodar pa nam je stisnil roko tako krepko, da še pol ure zatem nismo mogli prijeti vilic, a saj je bil na velikem pladnju domači pršut, dobro sušen, neenakomerno zrezan, s sirom, ovčjim in s tartufi, da je bilo tako lepše jesti s prsti. Potem pa "pljukanci" v smetanovi omaki s tartufi, iz velike sklede s štirimi žlicami in solato iz rdečega ter zelenega radiča. Joj, kako je lahko včasih dobro, ko je tako preprosto! Vključno s sladico. Kot "hišni kolač, podoben gibanici," so nam jo prodali, z opozorilom: "Pa zelo, zelo vroč!" Med dobro jajčno natopljenima tankima rezinama kruha je bilo veliko orehov, skute in jabolk, vse skupaj v pečici prepečeno in na krožniku prelito s čokoladno omako. Piero, Kremenje, pri Bujah. On zanjo "Kaj tako čudovito diši?" je pohvalil že pri vratih. "Bučna lazanja! Pridi hitro, mi boš pomagal." Njen odgovor mu ni bil najbolj všeč, zato se je poskusil izmuzniti. "Brez skrbi, saj bom pripravil mizo..." A se ni dala. "Mizo, tudi, ja! Toda bučna lazanja potrebuje uvod. Nekaj preprostega, toda dobrega!" Kremna kolerabna juha Za 2: 1 velika koleraba, 2 šalotki, 1 žlica masla, 300 ml instant zelenjavne juhe, 3 žlice kisle smetane. 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 žlička masla s tartufi. 1. Kolerabo je olupil in narezal na kocke. Olupljeno šalotko je narezal na tanke rezine. V posodi je segrel maslo, narezano šalotko stekleno opražil, dodal kolerabo in juho ter kuhal na majhnem ognju pokrito do mehkega. 2. Kuhano kolerabo je s tekočino vred pretlačil s paličnim mešalnikom in pri tem vmešal še kislo smetano. Pretlačeno juho je še enkrat zavrel, popral in dodal maslo s tartufi. V ogreta krožnika je naložil juho in jo potresel s peteršiljem. "Mmm, dobra je!" ga je pohvalila. "Toda zakaj si je toliko skuhal?" Pravzaprav je komaj čakal na to vprašanje: "Ta juha je dobra tudi hladna. Tako da bova tudi jutri imela uvod." A kaj, ko je njena vedno zadnja. "Super! Torej boš lahko jutri poskrbel za glavno jed." Natakar in vino Ker je iz mošta spet nastalo vino, ker je vino tudi pri nas vse bolj moderno in ker natakarji ves čas ponavljajo iste napake, bo potrebno tudi tej temi v gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo, posvetiti posebno pozornost. Pravzaprav bo potrebno napisati kar nekaj pravil. Prvo: tako kot v vsakem zakonu, tudi v zakonu jedi in vina le eden nosi hlače. Pri ljudeh so to ženske, pri hrani pa jed! Ne vino! Vino je kavalir. Jed pa je ženskega spola, torej ima vedno in povsod prednost! Drugo: odpri steklenico pred gostom! Super, da je vedno več gostiln, ki točijo buteljke na kozarce, toda to naj ne počnejo za šankom, temveč pred gostom. Tretje: če točiš vino iz že odprte buteljke, jo prinesi s seboj (četudi je prazna). Branje etiket je eno najlepših gostilniških čtiv. Četrto: vino ne prinesi takoj, ko ga je gost naročil, temveč se uskladi s kuharjem. Predvsem pa ne napadi takoj ko ponudiš jedilni list: "Kaj boste pili?" Kako naj vem, kaj bom pil, če še ne vem, kaj bom jedel? Kvečjemu: "Želite aperitiv?" Peto: če boš povedal kaj o vinu, ga prinesi pred hrano, vendar ne predolgo. Predvsem pa nikoli ne pozabi, da ima hrana prednost, zato jo odnesi na mizo takoj, ko kuhar pripravi krožnik, ne glede na to, kaj ravno takrat delaš. Šesto: če ne misliš razpredati o vinu (nič hudega), ga prinesi takoj za hrano; pa res takoj. Če misliš razpredati in je hrana že na mizi, potem počakaj, da gostje pojedo in jih šele nato povprašaj o vinu in jim o njem še kaj povej. | 
