Sončna cesta se je vila skozi vinograde, ki so se dvigovali in spuščali pred nama do obzorja in še dlje, do trgatve je manjkalo le še nekaj dni, toda do požirka celi dve uri. V Šampanji ni heca, tam se ti od žeje lahko še kaj hudega zgodi. Okrog Epernaya, šampanjske prestolnice, je 30.000 hektarjev vinogradov, skoznje pa vijugajo tri vinske ceste, ki obiščejo kakšnih 5.000 majhnih vinogradnikov. In prav vsi imajo pred svojimi vrati table z napisom: "Obiščite našo klet! Kupite naš šampanjec!" Spodaj z majhnimi črkami pa še delovni čas. Čez poldne, ko sva se midva vozila mimo, je, seveda, zaprto. Končno sva nekje pod Hautvillersom našla na majhnem trgu dva prosta stola pred majhno gostilno. "Danes andouillet v šampanjcu," je pisalo pred vrati, toda midva sva bila žejna. "Dva kozarca šampanjca, prosim!" Takšni gostilni na trgu bi pri nas rekli sicer bife, toda dobila sva pecljata kozarca, v katera so nama mehurčke iz steklenice natočili pri mizi. "Ta je zelo dober," je pohvalila točajka znamko, ki sva jo prvič videla. Pri šampanjcih pač poznamo največ dvajset velikih, ki sicer poskrbijo za celotno izvozno količino 130 milijonov steklenic šampanjca, pa čeprav premorejo le 14 odstotkov šampanjskih vinogradov. Grozdje torej odkupujejo od majhnih vinogradnikov, ki imajo zaradi tega pravico, da tudi sami proizvajajo, v majhnih količinah, šampanjec. Ki ga prodajo večinoma doma, ko imajo, seveda, odprto. Ko sva naročila znova, pa naju je tisti napis na vratih že začel zanimati. "Andouillet? Odlična je!" je bila točajka vesela naročila. Na majhnem krožniku je bila velika klobasa, hrustljavo zapečena, v omaki od pečenja, zraven pa brez veliko truda listi solate in pomfrit. "Kje pa je šampanjec?" Ko sem zarezal, se je iz klobase rešil vonj, ki je pritegnil celo poglede s sosednjih miz. Toda poti nazaj ni bilo več. Točajki sva pomignila, da nama je ponovno dotočila mehurčke in se miže pognala v pustolovščino. Prvi grižljaj je bil takšen, da boljše, da o njem ne rečem niti besede več. Skratka, imel sem občutek, kot da, se oproščam, če to berete ravno pri zajtrku, jih niso niti umili... Hitro sem si natlačil krompir v usta in poplaknil s šampanjcem. "Aha, zato piše, da je v šampanjcu, ker moraš pošteno piti zraven," sva ugotovila izvor recepta. Toda z vsakim grižljajem je bilo boljše. Nos se je navadil na nenavaden vonj, okus pa je začel zaznavati celo šampanjec, v katerem se je klobasa najprej skuhala, potem pa so jo popekli in v mesni sok, ki se je nacedil, nakapljali še malo šampanjca. Na koncu je na krožniku ostal le krompir, klobase iz vampov in druge drobovine pa prav nič. Jeffrey Steingarten, najbolj duhovit pisec o hrani na svetu, kot je kulinaričnega kritika ameriškega Voguea poimenoval Independent, je napisal knjiga On, ki je vse pojedel. Do obiska Šampanje sem mislil, da sam v to kategorijo ne bom nikoli prišel. Toda, odkar sem jedel andouillet se ničesar več ne bojim! Kavni bar Gostilna, ki je še ni, morda pa nekoč bo, bo imela tudi majhno kavarno, v kateri bodo spremljava kavi ob sladicah še peneči mehurčki. Čas je, da se kafiči, ki so v zadnjih tridesetih letih pisali zgodovino slovenskega gostinstva, s predolgimi kavami in pretoplim pivom, žganicami brez ledu in vinom brez kozarcev, poslovijo. Prihaja čas kavnih barov, v katerih ne bomo več okušali (le) cigaretnega dima, temveč popoldanske sladice in večerne mehurčke. Tako kot iz Šampanje poznamo le Moet & Chandon, Taittinger in Pommery, poznamo tudi iz Slovenije le srebrno radgonsko penino. Toda, tako kot je v Šampanji še več tisoč odličnih šampanjcev, je tudi pri nas vsaj še imenitnih sto penin, povretih ne v vinskih tankih, temveč kot nas je naučil že pred dvesto leti benedikčanski menih Dom Perignon v steklenici, ki jih je potrebno le odčepiti. Pa ne le ob novem letu! Prestiž Gostilna, ki je še ni, morda pa nekoč bo, pa mora imeti tudi vinski bar! Kajti, čez deset let bo po Sloveniji toliko vinskih barov kot je danes pivnic! Vino je spet na pohodu, pa ne le ta teden, ko se iz mošta spreminja v vino. Naš odnos do vina se, namreč, spreminja. Pot od "boste belo ali rdeče" do štajerskih polsuhih špricerjev in radgonske posladke črne etikete je že prehojena. Zdaj smo trenutno pri prestižu, ki pomeni, da je vino modna kategorija. A tudi s pomočjo takšnih prireditev kot je bil sredin že šesti Prestige Top 30 v Monsu, s predstavitvijo in pokušino trideset najboljših slovenskih vin po izboru priznanih someljejev in enologov, bo pripomogla, da bo vino postalo tudi pri nas vsakdanja hrana. Kruh in vino, skratka. Oziroma, pri kruhu smo že tako daleč, da ne jemo več vsak dan le enotnega, temveč iščemo majhne in nove peke. In tudi pri vinu bo tako! Ker ponudba je že danes! Slovenski vinarji so vse bolj podjetni, iznajdljivi, kakovostni. V tem so vsekakor dolgi korak pred gostilničarji, ki njihovemu tempu ne uspejo slediti. Na Slovenskem je premalo dobrih gostiln, da bi v njih lahko točili vsa dobra vina, ki jih premoremo. In prihajajo vedno nova in nova. Te dni, na primer, mlada... Čeprav Martin še ni opravil svojega dela in čeprav je do tretjega četrtka v novembru še daleč, so Primorci že pred dvema tednoma začeli točiti letošnji letnik, Radgončani so pohiteli z ranino, v torek so se v mariborski Piramidi predstavili Štajerci Protner, Valdhuber in Gaube. Slovenski zakon se ne ravna po bužoleju, temveč po trgatvi. Trideset dni po njej je lahko v steklenicah že vino. Da je nekje sonca več, nekje pa manj, mu ni mar. Škoda, saj zato promocija mladih slovenskih vin ni usklajena, vinarji hočeš nočeš tekmujejo med seboj, namesto da bi sodelovali, vinoljubci pa smo zmedeni. On zanjo "Si za požirek vina?" se mu je zvečer zahotelo. "Kaj ti ne moreš brez?" Ni se hotel tako hitro predati: "Mislil sem, da bi prižgal svečo in bi se ob dobrem kozarčku vina malo pogovarjala." Očitno je zadel na pravo mesto. "To pa lahko!" Že je šel po steklenico, ko je še zaslišal: "Pa na prigrizek k vinu ne pozabi!" Mariniran kozji sir Za 4: 8 majhnih kozjih sirov (na primer picandou), 4 vejice peteršilja, 4 vejice bazilike, 1 vejica rožmarina, 2 stroka česna, črni poper v zrnju, 50 g posušenih paradižnikov, olivno olje. Zelišča je oplaknil, osušil in osmukal lističe. Česen je olupil in narezal na tanke rezine. Paradižnik je narezal na majhne kocke. V stekleni kozarec s pokrovom je naložil sir, nanj potresel zelišča, poper, česen in paradižnike, dolil toliko olja, da je prekril sir in kozarec dobro zaprl. Postavil ga je na hladno (a ne v hladilnik) za najmanj dva dni in za največ 2 tedna. Ko sta sveča in steklenica že skoraj dogoreli, je priznala: "Čudovit večer!" |
