Nekateri kuhajo vedno doma. V gostilne sploh ne hodijo. Pravijo, da je doma boljše... Nekateri pa doma sploh ne kuhajo. Pravijo, da je v gostilnah boljše... Prvi so kritični, drugi pa samokritični. Kar pomeni, da ne jejo dobro ne prvi ne drugi! Ne moreš doma dobro kuhati, če ne veš, kaj kuhajo profesionalci! Ne moreš vedeti, da je doma boljše, če ne veš, kako je zunaj! In nenazadnje ima življenje okrog 20 tisoč kosil. Toliko kosil in vedno za isto mizo? Prav tako pa ne moreš dobro jesti, če ne kuhaš tudi sam! Kako boš cenil, kaj postavijo pred tebe v gostilni, če nimaš niti pojma, kako so do tega prišli? Kako naj veš, da je v gostilni boljše, če tudi sam nisi poskusil vsaj hrenovke pravilno skuhati (kar sploh ni tako lahko!)? Kako naj ti bo v gostilni dobro, če ti v domači kuhinji na metre še nikoli ni dišalo (smrdelo...) po krvavicah? On zanjo
"Kaj bi jutri jedel," je vprašala, ko je bilo v knjigi ravno najbolj napeto. "Ne vem," je odgovoril hitro, da se napetost ne bi strgala. "To je najlažje reči. Če hočeš, da skuham, potem povej, kaj naj skuham!" "Mhm," se je zaslišalo iz knjige. "Kaj je to mhm?" "Ne vem!" "Zakaj pa potem govoriš?" "Kaj govorim? Saj nič ne govorim, če pa berem..." "Seveda, ti bereš, jaz pa se mučim s kuhanjem..." "Kakšnim kuhanjem? Saj ne kuhaš v postelji!" "Veš kaj, zdaj te pa imam zadosti! Povej hitro, kaj naj jutri skuham! Sicer boš ti kuhal!" "Dobro, potem pa bova šla v gostilno!" "Ni mi do gostilne! Ti kuhaš! Lahko noč!" Drugi dan jo je peljal najprej na pico - "Nočem v gostilno," se je upirala, on pa jo je potolažil: "Le za predjed..." -, potem pa še domov na čokoladno grmado. Njen čokoladni kolač, ki je še ostal od nedelje, je raztrgal na majhne kose. Zmešal je 3 žlice likerja in kavo ter s tem prelil koščke peciva. Čokolado je nalomil na majhne kose in jo raztopil v mikrovalovni pečici. Medtem je trdo stepel smetano in vanili sladkor. Stopljeno čokolado je zmešal s preostalim kavnim likerjem. V smetano je zamešal mascarpone in štiri žličke te mase shranil v drugo skodelico. V preostalo maso je zamešal čokolado. V kozarce je dal malo natopljenega peciva, ga prekril s čokoladno maso, nanjo potresel preostalo pecivo, po njem porazdelil preostalo čokoladno maso in po vrhu okrasil s svetlo smetanovo kremo. "No?" "Odlična pica," ga je pohvalila. "Toda dolg ostaja. Ti kuhaš jutri!" Hrbtiščeva juha
Do Miklavža gre ob Dravi po ravnem, potem pa se cesta zagrize navkreber na Gorco, da se lakota upre ravno v Vodolah, ko je spet potrebno zavirati. Pri Gregorju (kmetija odprtih vrat in vina Joannes) je bil parkiran avtobus. "Upam, da so nama kaj pustili," sva upajoč razjahala. "Le hrbtiščevo juho imam. A nič ni mastna, skoraj je bolj podobna goveji," je povabil mladi gospodar. Ni boljšega za lačna kolesarja, ki bi ju sicer čakalo še deset kilometrov do doma, tam pa hladen štedilnik. Velika skleda domače juhe, velika košara domačega kruha, liter domačega vina, na koncu pa še priboljšek. "Še malo olimskega sira? Na žaru ga popečem, pokapljam z bučnim oljem in doma praženimi bučnimi semeni. Kupljena so preslana in popijejo siru vso vodo, da postane gumijast. Podložim pa sir s pečenimi bučkami, še vročimi." Ma cuisine
Domače, pa vseeno ne doma. Najboljša gostilniška formula! Ravno temu pravijo Francozi bistro. Na primer pri Escoffierju. Ne tistemu največjemu kuharju vseh časov, temveč pri Fabienne, ki je Escoffierja le poročila. Pa četudi ni nič v sorodu s kraljem kuharjem. Najprej lososova terina z rakci. Čudovito, brez važenja, zgolj pristni okusi na navadnem okroglem krožniku z modrim robom, v družbi nekaj listov solate, drobnjakovim vinaigrettom, kislo smetano in kolobarji čebule. Marinirana sardela je bila bolj nenavadna, saj ji je družbo delal sveži ingver. Trmasti Francozi, svojega terroirja ne pozabijo nikoli. Četudi so bili na dopustu v daljnih deželah, tudi na izletu ne morejo brez svojega ponosa. Z ingverjem se je namreč čudovito ujela dijonska gorčica, ki je bila Fallotova, torej najboljša na svetu, Fallot pa ni iz Dijona, temveč Beauna, Escoffierjev sosed, skratka. Tudi pri lososu, ki se v boljši gostilni ne bi smel ponoviti še v glavni jedi, v bistroju, kjer je pomembno vzdušje, pa je vse dovoljeno, se je ponovila gorčica, a saj v vsaki beaunski trgovini z vini z zlate burgundske "obale" prodajajo vsaj deset različnih vrst njegovih gorčic. Pa še k ratatuju se je lepo podala. Prava bistro jed je bila teletina, v omaki z majhnimi šampinjoni in prav takšno srebrno čebulico, tudi zaradi priloge iz ješprenove rižote. Brez skrbi! Ni treba v Burgundijo pa tudi 300 evrov ne stane. Le v domačih gostilnah je potrebno tudi tako kuhati. | 
