Da bo (le) Rožmarin velik, sem mislil tako dolgo, dokler nisem prišel v Argentino. Ne zaradi njenih prostranih pašnikov, temveč zaradi njenih velikih lestencev, slik, kaminov, stejkov in cen. Argentino v Ljubljani, namreč. Velika gostilna v velikem nakupovalnem (BTC) mestu. Vrt je prava hacienda, vključno z ograjo, notranjost pa dvonadstropna, da nahrani vsaj 500 ljudi. Obenem pa je Argentino še multifunkcionalen, saj vabi v "cafe, steak house, restaurant in tapas". Čeprav ta multifunkcionalnost tudi zmede. Nek insider mi je rekel, da še natakarji ne vejo, kaj Argentino pravzaprav je. No, meni se je zdelo, ko sem gledal visoki strop, kot da sem v cerkvi. Južnoameriški, sicer. Ko sem gledal slikarjeve modele, se mi je zdelo, da mi hočejo dopovedati: "Ne jej, da ne boš tako debel!" Že ko sem vstopil, me je zmedlo, saj sem mislil, da sem prišel za kuharja. Šank me je spomnil na ameriški aperitiv bar. In jedilni list sem moral brati, kot da se mi ne bi mudilo. Mehko in sočno
Toda stejk je bil prva liga! Pred njim sicer ni bilo provoleta (na žaru pečenega sira), pač pa pogrete koruzne empanade, ki so obliko še imele zanimivo, vsebino pa nikakor, saj jih je bilo potrebno žvečiti, pa še nobenega okusa niso imele, in gambas, kar niso španski rakci opečeni v česnovem olju, temveč le rakci položeni v olje s česnom in zelišči, zaradi česar je po njih prepovedan kakršenkoli sestanek ali zmenek. Pri teh gambas smo bili deležni pogleda rakcem v zadnjo plat (odstranite jim temno črevo, prosim!), kar mi kljub svežemu kruhu, ki je klical k namakanju, ni dvigovalo apetita. Vseeno (oziroma, prav zato) smo po dolgem čakanju in gledanju v tri omake (malo sladka s papriko in čebulo v olju, malo pekoča paradižnikova in hudo pekoča zeliščna) vprašali: "Bo kmalu?" In bili deležni argentinske mesne lekcije: "Argentinsko meso, ki je neprimerno bolj kompaktno od našega, se peče 25 do 30 minut! Zato pa bo potem lepo mehko in sočno!" Zanimivo opravljeni natakarji so vsekakor boljši del Argentina.
Vsaka gostilna mora imeti prepoznavno jed. Če Argentino že bega z ambientom, pa je vsekakor prepoznaven po mesu, "izključno argentinskega porekla", kot piše že na prvi strani preobširnega jedilnega lista. Lomo je pljučni del govedine, chorizo hrbtni del, ramstek, "značilnost tega mesa je, da ima na eni strani plast maščobe", ancho tudi hrbtni del, "značilnost tega mesa je, da je po sredini marmoriran", smo bili veseli nove mesne lekcije. Bife ancho, 250 g, sem naročil malo manj kot srednje pečen, misleč zaradi izkušenj od drugod, da bo prišel potem ravno prav srednje pečen, a se zmotil... Skratka, meso znajo peči! In ga tudi odležati (doma ali že v Argentini?)! Ljubljanski trend
Vse drugo pa, kot že rečeno, zmede. Preveč je površno, da bi bilo dobro. Je to trend? Bo Argentino zato uspešen, ker iz hrane s pomočjo mesa in ambienta naredi senzacijo, hkrati pa do nje ne goji iskrenih čustev, uspešen? Zato, ker smo tudi gostje takšni? Morda pa ni slučaj, da so v Ljubljani v zadnjem času odprli vrata razen Argentina še Orange club (v Trzinu, burek in zabava), Glažuta (samopostrežna restavracija), Allegria (pice)...? Stejki, pice, hitra hrana in zabava je gostinski koncept, ki najde največ navdušencev med investitorji in gosti. Če je kdo drugačen - nova ljubljanska Pod lipo prisega na slovenske jedi -, je to le izjema, ki potrjuje pravilo. Štajerščina
Če smo že pri slovenskih jedeh je Samo (Dobro) zadnjič poskrbel "na znani lokaciji odprtega tipa", v katero pa se bodo bržčas kmalu vselili Romi, za zanimiv eksperiment regionalne kulinarike, ki pa ga je potrebno brati v štajerščini. "Aperitif: pivce, ki od napornega tedna pomiri žifce - pšenično pivo z rezino limete. Pozdrau dobrega gostitla: štajerska suha slana presta. Hladna predjed: gajstni puter - tanke rezine prekmurskega polnozrnatega-bio-krušna-peč-kruha + domače štajersko maslo z istrskimi črnimi tartufi + krhlji raznobarvnih bio-štajerskih paprik s piransko grobo soljo. Juhica dušico božajoča: sveža sezonska zelenjava (bio) s friškim šatrajom. Topla predjed spočetje: jajčka na oko (znesla jo je grahica, štajerska bio - kokla) z roza poprom + venček iz pšeničnih kalčkov & vodne kreše + Kocbekovo hladnostiskano bučno olje. Solata: štajerski dišeči paradajz z nadrobljenim mladim štajerskim ofčjim sirom; mladi mili kis is mušančik pa bobofca, sončnična semena, Kocbekovo hladno stiskano sončnično olje. Rostbif 1A, iz severofshodnoslovenske neoporečne mukice na oljčnem slovensko-istrskem olju (medijum) + 3 omakice iz lisičk, modroplesnatega sira in istrskih tartufekof; pire iz štajerskega krompira, smetane in drobnjaka (snitleka). Slatko bres slabe vesti: štrudl bele breskve (še od lani, iz zmrzovalnika) in izabele; nepreslatki." Hrana kot dialekt, torej. Le kako bi gostje pogledali, če bi bil v takšnem jeziku napisan gostilniški jedilnik? Tako kot zdaj pogledajo, ko je v španskem, francoskem, italijanskem ali celo kitajskem?! | 
