V Svečini je bilo super razpoloženje. Plesali so, pili in jedli. Pa četudi od slednjega ni bilo čevapčičev. Pač pa "le" sirove in orehove gibanice, sendviči z zaseko, prekajenim mesom, čebulo in doma vloženimi kumaricami, domači piškoti in pecivo krajevnega aktiva kmečkih žena, ki so ga prodajale njihove naslednice, ter, za najbolj lačne in žejne, kislo zelje, fižol z ocvirki in domače pečenice. Pa, seveda, kostanji. Z moštom, logično. Nič čudnega, da Svečina ni le vinska prestolnica mariborskega vinorodnega območja, pač pa je v njej vsako leto tudi najboljša vinska veselica. Toda, bolj so se ljudje veselili, bolj je bilo mene strah. Bodo z enakim veseljem jedli tudi Rožmarinove jedi, v katerih ni štajerske teže, maščob in nasitnosti? Pač pa ravno obratno, vitkost, lahkotnost in lahkost. Zadnje čase me najeda vedno več tovrstnih dilem. Na primer tudi ta o gostih. Bomo uspeli izza zapečkov in televizije spraviti mame in atije otrok, ki sedaj polnijo lokale po mestu? Oziroma, so doma zato, ker so ves denar za zabavo investirali v svoje otroke, ki se zabavajo od enajstih zvečer do petih zjutraj, tako da so ob osmih zvečer gostilne še povsem prazne, ko zatuli mladinska sirena pa se do polnoči napolnijo do gneče? Bomo uspeli pripraviti do okušanja nečesa novega in drugačnega tiste, ki vedno naročijo eno in isto, potem pa to tudi vedno na enak način kritizirajo? Nas bodo znali ločiti od onih, ki novo in drugače delajo z novimi krožniki in drugačnimi okraski na njih. Zdaj je pri njih namesto porcelana moderno motno in barvano steklo, in namesto vrtnega (gladkega) peteršilja italijanski (kodrast). Seveda pa še vedno v družbi izsušene oranže. Bodo zaznali razliko med jedjo, ki jo bomo začeli kuhati danes, končali pa pojutrišnjem, in med tisto, zaradi katere so potrebne le škarje, ki naredi luknjo v vrečko? Pravzaprav je čar gostinstva ravno v tem. Da na te dileme ne poznaš odgovora tako dolgo, dokler te ne obiščejo prvi gostje... On zanjo
"Se še spomniš Pariza in tiste dobre čebulne juhe? "Uh, kje je že to. Le še medlo se spominjam..." "Saj ravno zato sem omenila Pariz... Da vidiš, koliko časa je že minilo... Da se niti več ne spomniš..." Proti temu pa res ni imel argumentov. Zato je poskusil drugače. "Pa saj sedaj lahko že v vsaki naši gostilni dobiš čebulno juho..." "Prav imaš," je priznala. "Toda kakšno! Saj to sploh ni francoska čebulna juha!" Torej je moral začeti dan prej. Rumeno, čvrsto čebulo (1 kilogram) je olupil, prerezal na polovico, izrezal notranji trdi del in jo nato enakomerno in tanko narezal na kolobarje. V veliki in težki posodi je razpustil dve žlici masla, znižal temperaturo in dodal čebulo. Posolil je z dvema žličkama soli. Nato je med rahlim brbotanjem pridno mešal eno uro. Ko se je čebula tako lepo na nizki temperaturi pražila v lastni tekočini, je zvišal temperaturo, da je tekočina počasi skoraj povrela. Nato je ponovno znižal temperaturo in dalje kuhal 4 ure. Premešal je vsakih 15 minut. Ko je tekočina proti koncu že skoraj povsem povrela, je mešanje pospešil ter pazil, da se čebula na robovih med karameliziranjem ni prijemala. Zadovoljen je bil šele, ko je dobila čebula enakomerno temno rjavo barvo in karamelni premaz. Pustil jo je ohladiti. Drugi dan
Karamelizirano čebulo je zalil z dvema litroma zelenjavne juhe – Francozi bi sicer uporabili govejo – in spet počasi kuhal slabo uro, da je ostal le še slabi poldrugi liter. Potem je začel iskati primerno posodo. Takšno hruškasto z ne preveliko odprtino. Da bi vanjo najprej vlil vročo juho, jo pokril z rezino dobro opečene francoske štruce, vrh pa nato zaprl še z rezino ementalca – Francozi bi uporabili comte – ki bi ga še dodatno potresel z ribanim sirom. Ker pa takšne posode ni našel, si je pomagal z improviziranjem, zaradi katerega se je sir, namesto da bi v pečici pod žarom dobil hrustljavo skorjo, raztopil v juhi. Toda, "Mmm, kako je dobra," je bila vseeno zadovoljna. "Prava francoska čebulna juha!" "Torej le ne bo treba v Pariz..." je zadovoljno pripomnil. Škoda le, da nisem imel prave posode."
"Torej bo le treba v Pariz!" je bila zadnja vseeno njena. Bistro
Čebulna juha me ni spomnila le na Pariz, temveč tudi na – bistroje. Se spomnite, koliko bistrojev je bilo včasih pri nas? Vsaka gostilna, ki je dala kaj nase, je nad vrata napisala bistro. Kaj pa zdaj? Nikjer nobenega bistroja... Pa po svetu? Sami bistroji! Vedno več jih je. Ne le v Franciji, domovini bistrojev, tudi drugod, povsod, največji kuharji na svetu odpirajo bistroje (in zapirajo vrhunske restavracije). Zakaj pri nas bistrojev ni, je odgovor preprost. Ker jih nikoli tudi bilo ni! Tisto, kar se je včasih imenovalo bistro, namreč sploh ni bil bistro. Bil je le bife, v katerem so pogrevali tudi nekaj vnaprej pripravljenih jedi. In ko so k tem jedem začeli peči še pice, je postalo pač bolj moderno, da so nad vrata napisali picerija. To pa pomeni, da bodo bistroji, takšni pravi, po vseh pravilih francoske tradicije, k nam kmalu prišli. Saj malo smo za (kulinaričnim) svetom, toliko pa spet ne. Zakaj, potemtakem, kar Rožmarin ne bi bil (tudi) bistro?! | 
