Podeželske gostilne so naše narodno bogastvo! Ne le zaradi preteklosti, še bolj zaradi prihodnosti. V njih gresta skupaj tradicija in kreativnost, spomin in radovednost, avtohtonost in razgledanost. To so gostilne, v katerih kuhajo vsako jed skupaj babičini recepti, mamine roke in snahine ideje. In, čeprav ima vsaka svoje posebnosti, drugačnost in dialekt, v vseh diši enako, po gostoljubnosti, domačnosti in iskrenosti. Mahorčič iz Rodika ni le ena takšnih, temveč ena najboljših slovenskih podeželskih gostiln! Zato ji podeljujemo še peti sonček! Piščančja pašteta in sveža skuta … Koliko slovenskih podeželskih gostiln tako začenja predstavitev svojih dobrososedskih odnosov! In kolikokrat so ti sosedi isti kot vaši in naši, njihovi okusi, torej, enaki kot na popoldanskem izletu do najbližjega trgovskega centra? Ravno zato je Mahorčičeva skuta, ki jo prekrivajo prozorno tanki oblanci poletnih tartufov, in obliva sladka oljčna grenkoba Dujčeve itrane, drugačna. Čeprav je le skuta, je tudi sveža, lahka in elegantna, kot piščančja pašteta, ki je polna in penasta, kremna in sočna, s sušenimi jabolki in zelenom Svetega Martina. Vprašajte kulinaričnega kritika, kam je šel, ko je bil le lačen in nič radoveden, brez beležke in fotoaparata, zgolj z dvema urama nad snežno belim in skrbno zlikanim prtom, ko zunaj mimo drvi avtocesta, znotraj pa se v enakomernih presledkih, počasi, da je čas za pogovor in počitek hkrati, do užitka vozijo hodi družinskega porcelana, polni, hkrati, preprostosti in dovršenosti. Spomnil se bo pomladnih koprivnih vlivancev v omaki zelenih špargljev, poletnih zeliščnih štrukljev v omaki bakalarja, jesenskih raviolov z jamarjem v omaki goriškega radiča. Vedno so Mahorčičevi sloveli po svojih paštah in omakah, a zdaj so jih še pomladili, nadgradili, popestrili. Okusi so še vedno domači, znani, stari in iskreni, le da so še nežni in spenjeni, moderni in razgledani. Vprašajte mimojedce poletnega mariborskega SladoLenta, kako so stoje, na dravski promenadi, z rokami in iz kartona, oblizovali prvi in pravi slovenski ”street food soufflé”. Tam, kjer so sosedje pekli čevapčiče, je Ksenija Mahorčič spekla sir in rožice s Krasa, da sta nastala živorumeni narastek Zidaričevega jamarja, obložen s pisanimi cvetovi s kraških travnikov, in dolga vrsta pred Mahorčičevo stojnico ob Dravi. A, seveda, eni najboljših slovenskih slaščičark, ki v Rodiku prireja čokoladne tečaje tako za znane chefe kot za nadebudne kuharje, še ni bilo dovolj presenečenja – za sladico ulične prehrane je ponudila tart karamele z vipavsko breskvijo in bezgom ter krokant s kraškim šetrajem! Mimojedci so se čudili sočni breskovi sredici in gladkem belo-čokoladnem ovoju, Mahorčičeva ta mlada, Ksenija in Martin, pa sta pojasnila: ”Sodobna interpretacija tipičnih kraških in brkinskih jedi!” Nadrobljena babičina potica Zato presenečenj pri Mahorčiču več ni. Gostje, ki so seveda stalni, zdaj že vedo, da tam, kjer sta bila vedno najboljši pršut in jota, divji prašič ni v gosti, težki in globoki omaki, pač pa v mehkem fileju in sočnih višnjah, s hrustljavo brkinsko slanino in pirejem z gorčičnimi semeni. Zakaj bi se potem čudili orehovi potici po babičinem receptu, ki je z mandljevim drobljencem nadrobljena v pomarančno šodo omako, s kremo mlečne čokolade in kavnim sladoledom na mlačni osnovi?! Tudi Ksenija Mahorčič je včasih pekla le klasične gospodinjske sladice. Potem pa je hotela več, zato je šla k največjim mojstrom v Italijo in Veliko Britanijo. Zdaj je ona mojstrica sladkorjev in čokolad, osnov in baz, zdaj so pri Mahorčiču na jedilnem listu, ki ga spiše vsak letni čas, tudi kreme, ganache, supreme in mousse. Najbrž najboljše slovenske podeželske sladice!
| 
