Talent? ”Ne, le zelo rad to delam!” Umetnost? ”Ne, trdo delo!” Kako? ”Štiri dni poskusov …” Antoninu Maresci ne prideš do konca. Preveč veselo in simpatično se smeji, preveč dovršene in vrhunske so njegove sladice. Njegova predsladica macedonia je tako lahka, da bi lahko lebdela na sapi začudenja, kako je mojster v prozorno kroglo velikosti ping-pong žogice dobil celotno sadno kupo. ”Umetnik je moj chef Nino,” vseeno pove še nekaj več, ko opazuje zbrano družbo, ki se ji tako predstavi: ”Upam, da bom na Janezovem nivoju.” Antonino Maresca, 36 let, je slaščičar v restavraciji Il Mosaico na otoku Ischia, v hotelu Terme Manzi, s sicer ne najboljšo lego – ”Nimamo plaže pred nogami” -, vendar odlično restavracijo chefa Nina Di Costanze, z dvema Michelinovima zvezdicama in dobrimi obeti še za tretjo. V Ljubljano je prišel na povabilo Janeza Bratovža, predstavil pa se je tudi na večerji, ki jo je v okviru svojega projekta dvojne fantazije (Double fantasy; Na gradu sta konec januarja skupaj kuhala tudi Ana Roš in piemontski zvezdniški chef Pier Bussetti) organizirala mednarodna kulinarična promotorka Andreja Lajh. Kr je hotel čez zimo zaprt, kuharji potujejo in gostujejo po svetu. ”Odličen je,” je Maresco pohvalil Bratovž. ”Ves čas je bil eden mojih kuharjev ob njem in si skrbno zapisoval. Veliko smo se naučili. A recept, seveda, ni dovolj, zdaj bo potrebno preizkušati.” To še kako dobro ve Maresca sam, saj ”novi recept od ideje do predstavitve gostu nastaja kar tri mesece”, hkrati pa se v restavraciji z osmimi mizami, od katerih je ena tudi v kuhinji, izdelava vsake sladke umetnine začne šele z gostovim naročilom. ”Le mise en place imam pripravljen, sicer pa vse delam sproti. Vse je sveže! Vsaka krema, vsak biskvit! To je zelo pomembno, saj je zame gost vse, hočem in moram mu dati nekaj posebnega.” Na ljubljanski večerji za 30 gostov seveda ni šlo sproti. Toda že to je bila za Antonina velika sprememba. ”Še nikoli nisem pripravljal sladice za toliko gostov hkrati …” Roccoco napoletano je bila umetnina tanke čokolade in penaste mandarine, arhitekturna dovršenost okroglih oblik in statike, ki pa čutil ni zasladila in obtežila, temveč naredila še bolj radovedne ter pripravljene na Marescine pralineje in drobno pecivo. Ko okusiš takšno filigransko spretnost, šele veš, zakaj se ”sproti” začne že zgodaj zjutraj. Il Mosaico je odprt le za večerjo, toda običajni Marescin delavnik traja več kot 12 ur. Priprava, snovanje, preizkušanje, trening … V desetih dneh v Bratovževi kuhinji ni bilo časa za obisk niti ene slaščičarne. Da ne bi kdo mislil, da je življenje slaščičarjev sladko. ”Saj tudi moje sladice niso sladke,” se zasmeji Maresca, vesel, da lahko razkrije skrivnost slaščičarske odličnosti. ”Najbolj pomembno je, da sladica ni sladka. Moderne sladice niso težke, kremaste, agresivne. In sladica ni več le ena, temveč se jih vedno zvrsti več, vsaka nova je le nadaljevanje prejšnje.” | 
