Včasih je hotel imeti vsak nadebudnež in povzpetnež kafič. Danes pa hoče vsak imeti gostilno. Namesto kave, torej, prava hrana... Toda, je v tem sploh kaj logike? Če so bili kafiči nekoč pojem podjetništva in zaslužka, zakaj imajo prav ti isti kafiči danes že petnajstega lastnika, razpadajoče pohištvo in poplavljena stranišča? Če (niti) kafiči ne gredo, ko v njih ni potrebno znati drugega kot odpirati steklenice in frizirati elektronsko blagajno, kako lahko potem gredo gostilne, v katerih je potrebno ob prejšnjem znati vsaj še na olju speči čevapčiče in preliti lignje s česnovo omako? Predvsem pa: zakaj je takšen naval na gostinstvo, če pa so pri nas gostinske cene dosti, dosti nižje kot preko meje, stroški pa enaki, če ne celo višji? Tri naenkrat
Odkar je Rad Dobrojem v Kungoti odkril kuharja, ki gre s kapo na glavi sredi kosila na vrt po sveža zelišča in po plavkice v sosedov sadovnjak, je Grega štajerska kuharska zvezda. Zato se vsak, ki le razmišlja o novi gostilni ali vsaj prenovi stare, oglasi pri njem. A dobijo vsi enak odgovor: "Me ne zanima. Sami odpiramo svojo novo gostilno."Kungoški Denk bo tako dobil v Mariboru na Pobrežju podružnico. Hkrati ob Dravi in ob Koloseju raste betonska zgradba, o kateri se že na veliko govori. Da bodo v njej takšne in drugačne restavracije, da je jedilni list delal znani ljubljanski kuhar, da bo ob množični ponudbi tudi prostor za izbirčneže... In sedaj še Rožmarin... Pa prav v Mariboru, kjer ni ničesar... Ali pa ravno zato... 180 evrov
Altes Winzerhaus se imenuje simpatična gostilna na južnoštajerski vinski cesti, v kateri lastnika ponujata štajersko inačico sodobne dobrojedske kuhinje, z modernimi okusi toplih obmorskih krajev, ki se križajo s polnimi, včasih kar grobimi in težkimi okusi viničarske avstrijske tradicije. Za predjed smo dobili žolico iz lisičk, jetrno pašteto divjega prašiča in karpačo iz vinogradniških breskev. Potem so nam prinesli govejo juho s štirimi štajerskimi zakuhami, fazanovo kremno juho s poletnimi tartufi in avstrijsko gobovo juho. Za malo vmes so bile gratinirane lepotke z bučo. Glavne jedi pa takšne: smuč na sredozemski rižoti s čilijem, piščanček s provansalsko zelenjavo, jagenjček s kumarično omako in kruhovim zavitkom ter zlatovščica v krompirjevem plašču. Po treh različnih štrudlih v vinski peni, torti iz palačink s petimi nadevi, princeski s čokoladno peno in mareličnem parfaitu smo za štiri, z vinom brez pretiravanja, za jubilejno kosilo v ambientu stare viničarije plačali 180 evrov. Zadnjič pa je šla sedmerica na rojstni dan v eno najboljših slovenskih gostiln in so plačali skupaj 42 tisočakov. Še danes so jezni, ker je bilo tako drago. Kako se bo potemtakem šele kadilo iz mojih besed, ko vam bom prihodnji teden opisal obisk pri Troisgrosu, kjer degustacijski meni za enega stane 180 evrov?! Murin žličnik
Do Gradca sta se zapeljala z vlakom, saj ima vsak tudi kolesarski vagon, tam pa zajahala nazaj proti domovini. In prav ko je pošteno zakrulilo, je bil, že blizu meje, ob kolesarski poti ob Muri, napis: "Murnockerl". "Sladkorja mi primanjkuje, potrebujem nekaj sladkega," je zaklicala na pomoč. "Murini žličniki? Ne, tega pa pri nas nimamo. Tako se imenuje le gostilna. Imamo pa mesec sredozemske kuhinje!" Nimajo žličnikov, ne sladkih ne ribjih, če jim že reka teče mimo praga, imajo pa morske ribe. V solato Verona dajo na hrustljavo glavnato solato z balsamicom in olivnim oljem pečene škampe, "skoči mi v usta" naredijo iz morske žabe, Monte Christo so marinirani morski sadeži na glavnatih solatah, v Catalani so v vinskem testu pečene sardelice na paradižnikovih rezinah in čebuli s španskim sherry kisom, v Dalmaciji pa na žaru pečen puran s solato z lahkim prelivom iz jogurta in česna. Ob proseccu, ki je iz Valdobiadenna, ponujajo še celo vrsto lokalnih vinskih prvakov, ki se podajo celo k ligurski ribji plošči, kalamarom na žaru z mladim krompirjem, svežimi zelišči in česnom, ponvi s školjkami in testeninami, brancinovemu fileju v ponvi na zelenjavnem rižu s peno iz paprike, pegatkinim prsim v pršutovem plašču z zelenjavo ali jagnječjemu kotletu iz pečice s provansalsko zeliščno skorjo, ratatuj zelenjavo, doma narejenim krompirjevim restijem in rožmarinovo omako z datlji. Čez vse to pa ne ponujajo panna cotte, temveč - panakotino tortico. Preštel je parkirana kolesa. "Triindvajset! Zakaj kaj takega ni pri nas?"
Pogledala je na račun in ga poučila: "Zato, ker nihče ne bi plačal 2.500 tolarjev za jed, ki se imenuje solata. Četudi je še tako dobra in jo dobiš v valoviti skledi, ki je večja od domače za na sredo mize!" Avalon
Na Dunaju je Alexander ves navdušen pripovedoval: "Šel sem v kratkih hlačah v Merlina na najboljša pečena rebrca in ocvrto čebulo v mestu, toda prišel v lokal, ki se zdaj imenuje Avalon in ni ravno za kratke hlače..." Ker sva bila ravno v kravatah, sva šla, torej, v Avalon. In prišla v novo dunajsko Sredozemlje... Dunajski Rožmarin... Slučaj ali me že preganja? Karpačo na velikih valovitih (spet!) krožnikih ni bil odmrznjen žvečilni, ki je že zdavnaj izgubil okus, pa tudi ne neuspela kopija Ciprianijeve mojstrovine (Harry's bar, preliv iz majoneze, worcehster omake, limoninega soka in belega popra), temveč lepo marmorirani kot dih tanki kosi odležanega surovega telečjega pljučnega fileja, svetlo rdeče barve in polnega okusa, prekriti s svežo rukolo, ki ni bila upadla in medla, pač pa sveža in dišeča, beli krožnik pa po Brasovo okrašen z redukcijo kisa in sladkorja ter rukolinim pestom. Kar obilo moderne všečnosti, toda tudi enaka količina svežine in okusa obenem! Smuč (spet!) je bil nežno opečen, da je ostal nezgrešljiv okus sladke vode, spremljal pa ga je avstrijski krompirjev praženec z lisičkami. Tunina je bila le na hitro opečena, da je ostala v notranjosti skoraj hladna, predvsem pa rožnata in sočna, na ješprenjevi orzo zelenjavni "rižoti". Posladkali smo se z vanilijevo zmrzlino (spet!), s pridevnikom bourbon, seveda, in vinogradniškimi (spet!) breskvami, tokrat v kompotu. Cena? 180 evrov, seveda...In potem nam je bilo še manj jasno, zakaj je gostilničarski poklic v Sloveniji tako popularen. | 
