|
Debeluh, Brežice:
Gospa Breda je opisala, kako je uživala pri Debeluhu. Jaz se s tem ne morem strinjati. V letu in pol sem bil tam trikrat. Jedilnik se skoraj ni spremenil. Tortica tartar še vedno v ponudbi in brez izrazitega okusa. Ne vem, s čim ta jed koga presune.
Ob zadnjem obisku so bile skoraj vse jedi prekomerno presoljene, uporaba olivnega olja pa tudi količinsko neprimerna. Sicer sem opazil, da imajo olivno olje Chiavalon, vendar se je treba vprašati, ali to pomeni, da so olja, ki so najdražja, zato primerna za vse jedi?
Sladice so še vedno iste; tiramisu in borovničev zavitek. Edino kar se je spremenilo, so cene.
Nazadnje sem se vprašal, zakaj sem sploh prišel nazaj?
O kreativnosti lahko govorim le, če je kreativnost, da jedi menjaš na dve ali tri leta, kar za restavracijo, ki se ceni tako visoko ne gre. Sploh pa se mi zdi, da bi lahko pri teh cenah vložili tudi v zunanjo podobo objekta, ki je na ravni kake zakotne zagrebačke čevapdžinice.
Spoznal sem, da je pri mnogih gostincih želja po zaslužku zelo velika, tako, da nas nekateri poskušajo večkrat prepričati, da kuhajo odlično.
Vendar jedi postanejo medle. Ali pa sem preveč zahteven gost?
S spoštovanjem, Jure Bevc, Ljubljana Identita Golose:
Pozdravljen Uroš, ob branju tvojega članka v Nedelu o sejmu Identita Golose ponovno ugotavljam, da ni zaslediti nikogar iz našega konca. Namesto, da bi se počasi dvigali iz anonimnosti in nezainteresiranosti gostinskih delavcev, se vse bolj oddaljujemo od aktualnih trendov v kulinariki. Še tisti, ki so poskušali nivo povzdigniti, so žal obupali in samevajo v svojih restavracijah ali jih ni več. Želimo si dogajanja v mestu, prihajajo veliki projekti pa ne bo kaj ponuditi. Tuš išče talentiranega kuharja, vendar se mi zdi, da tudi tukaj naš konec ni zastopan oz. šola nima finalista. Lep pozdrav Milenium, Hoče:
fantastično | 
