Ker gre za sveži obisk in dodatek aktualni oceni, pismo objavljam (nelektorirano) v celoti. "E, končno. Že od nedeljskega večera, ko sem se vrnil od tam in videl Nedelo, sem čakal na tole internetno oceno preprosto zato, da jo potegnem še malo dlje v isti smeri. Ker tekstu lahko dam navzgor neomejeno zvezdic za vsebino, oceno pa bi gotovo znižal še vsaj za eno zvezdico glede na lastno doživetje dan prej. Torej na sramotni dobri dve. Mesec dni po otvoritvi restavracije le chef, medijsko odlično spomoviran prav tako v Delu pred nekaj tedni, izgine na celotedensko izobraževanje in pusti zadevo svoji ekipi. O kvaliteti priprave hrane v teh pogojih sploh ni vredno izgubljati besed – razen kakovostno ustreznega mesa je bilo vse ostalo na krožnikih pogojno užitno. Uvodni tatarski biftek, pripravljen ob mizi več kot 40 minut po sprejetju naročila je bil korekten. Garniran pa natanko tako kot pred tridesetimi leti v mojih študentskih dneh, z veliko spremljajoče zelenjave na velikem podolgovatem krožniku. Feferoni, olive, čebula… Pri glavni jedi ima slanina ob sicer neoporečni francosko pečeni jagenjčkovi kroni okus po prežgani masti. In še se najde tega. Dobro, da smo bili precej prej na zgodnjem kosilu pri vedno solidni Rotundi in nismo šli v še globlje raziskovanje razsežnosti Livadine a-la-carte kuhinje. Ker bi mi šli živčki v franže. A to zdaleč ni vse. Poleg neodpustljivih napak, ki jih sam članek odlično obdela, so tu še številne, ki vržejo dobroljubca na rit (ali slednjo s stola). Skozi odprta vrata med večerjo radovedno boljščijo vate penzionisti v belih kopalnih plaščih. Je lesen ali kakršenkoli paravan med vhodom in mizami res tako drag za hotel te ravni? Namesto ustreznega podkrožnika pričaka gosta na mizi okrogel papirnat serviet. Solnica z zobotrebci vred (2009, restavracija vrhunskih aspiracij!!!)) sodi v kategorijo tistih iz sredine sedemdesetih na Jadranu. Pribor tretje lige v dragi restavraciji. Mize po vojaško razmeščene v relativno velikem prostoru tako, da mu odvzamejo še tisti ubogi ostanek intimnosti, ki ostane po radovednih pogledih polpenzionskih avstrijskih penzionistov. Zelo ljubeznivi natakarji, ki se občasno pojavijo v prostoru in ti vsaj uvidevno pustijo steklenico na mizi, da čakanje le ni predolgo. Hotelska klientela, ki radovedno pride v ta lokal na solato, sladico in Coca Colo . Pri čemer se mora napotiti po to solato v sosednjo polpenzionsko restavracijo... In končno, ker sem morda bolj kot avtor članka izjemno »šarf« na vinsko ponudbo. Peneče za aperitiv? Seveda, polsuha srebrna ali suha zlata (sec, kakšen brut neki). Se najde kaj res suhega? Zlata rose, a le kot cela steklenica. Bemti, ali so odgovorni (kdorkoli ta neulovljiva oseba že je) že slišali, da vsaj od osemdesetih dalje izven Štajerske in Rusije ljudje, ki obiskujejo to raven restavracij in hotelov, za aperitiv na pijejo penečih vin z visokimi sladkorji? Vinska karta, enaka kot v omenjeni polpenzionski samopostrežni (***** hotel?) restavraciji, bode v oči s svojo nepredstavljivo revščino. Sramota za katerikoli avstrijski hotel ***. Žal se tu stvar ne konča. Kakih 20% vhodov (vsi brez letnikov, seveda) je prečrtanih… Pa gremo dalje. Od ostalih velike večine žal ravno zdaj nimajo, ker je »vinska karta v pripravi«. Hm. OK, karta se kot še marsikje tiska, kaj pa vina sama? Ja, nimamo še cen… Suho belo vino, še pred letom dni so imeli v hotelu odlični Jermannov chardonnay Dreams. Je neprečrtana na listi, po zelo sprejemljivi ceni. Ja, v kleti pa ni več. Kabajev beli pinot? Enako. Vsaj enega od odličnih suhih štajercev novega vala, Verus, Dveri Pax, Marof? Gotovo bo, vsaj Marof, a zdaj jih še nimamo. Kaj pa torej je, dragi natakar? Mož spet odide in se žalostno vrne precej pozneje. Eno je pa res. Eno edino suho belo vino, briški Aleksov Beli Pinot 2004… Resda čisto vse le ni tako grozljivo, kot se mi že zazdi. Veliko rdeče 2001 za 42 EUR. Na karti in glej hudiča, celo v kleti! Navali narode, menda imajo še. Priporočam celotnemu vodstvu hotela/Save, če hoče res imeti vrhunsko restavracijo za slovenske (pozor: sploh še ne evropske) razmere, da 1. takoj zapre restavracijo in jo ustrezno prenovi, 2. si gre ogledat, če že ne kaj hujšega, vsaj Ronnacherja v Bad Kleinkirchheim s podobno vsebino, da približno dojame, za kaj pri stvari sploh gre, 3. angažira ustrezno število ljudi za solidno, pa nevsiljivo strežbo, in to ne hkrati s prinašanjem steklenic mineralne vode v omenjeni sosednji restavraciji, 4. pošlje na hitro došolanje strežno osebje (recimo k ne tako oddaljenemu Tramšku in tamkajšnjemu Zvonku), vrli kuhar pa naj ždi za svojimi lonci v kuhinji toliko časa, da bo kuhinji pridobil ustrezen sloves in klientelo, potem pa naj razmišlja o kakršnihkoli doizobraževanjih, 5. najde nekoga, ki vsaj približno obvlada sommelierski posel in mu da proste roke pri kreiranju in vzdrževanju vinske karte v normalnih okvirih – tudi brez Petrusa, DRC in Grangea, a vsaj nekje blizu ravni Cuba, Danila in Rakarja; s količinsko in vrednostno minimalno vinsko zalogo se greš lahko vaško gostilno, ne pa resne restavracije – ali pa je morda (bognedaj) kar Bohorič sam bolj preprost v tej smeri, pa mu že ta osnova osnov ni jasna? 6. se šele tedaj spet loti izziva kreiranja in PR promoviranja vrhunske restavracije v hotelu Livada; ter končno 7. če se kjerkoli ponovno najde kak temu podoben zapis, po vzoru nekoč solidne sosednje Ajde pusti pri miru zahtevne goste in se samopostrežno posveti varčnim penzionistom aus Oesterreich. To, kar je zdaj tam, tri večere na teden in le zvečer, je sramota za sicer prijetni in prijazni hotel, za Terme 3000 in za Savo. Če je kriva odsotnost glavnega kuharja in šefa restavracije (slednji je menda hkrati sommelier), mi prekleto dol visi. Zaprite restavracijo, če je niste sposobni peljati. Ker, kot je napisano v članku, še zdaleč niste poceni in bom veliko raje užival pri Rajhu ali Rotundi korektne jedi ob ustreznem vinu in za bolj sprejemljiv denar. Škoda mi je denarja, in žal mi je tamkajšnjih dobrih ljudi, ki bi radi delali, kot je treba, pa bodisi ne morejo ali pa še ne znajo. Ne eno ne drugo ni njihova krivda. |
