Pravzaprav ni bila juha. Bila je omaka. Čeprav je bila bolj pena. Pa saj ni važno, v čem je bil. Ker je bil! Tri centimetre dolg. Kostanjev. Malo zavit, torej rahlo kodrast. Opazil sem ga takoj, še pred prvim grižljajem. Pravzaprav ne bi bilo nobene težave, če bi zaklical: "Natakar, v tej jedi je las!" A sem bil tiho. Prijel sem las in ga vrgel stran. Ker je bil moker, je brez težav in hitro pristal na tleh. Sicer bi ga lahko odneslo k njej. Nič ji nisem rekel. Zakaj bi ji kvaril apetit? Z mojim pa ni bilo nič narobe. Preizkuševalci moramo marsikaj pojesti. Oziroma, preizkuševalci moramo vse jesti! Saj lasu nisem pojedel. A jed, v kateri se je okopal, sem. Zakaj? Zato, ker že dva dni razmišljam, ali bom dal štiri sončke ali še polovičko zraven. Zato, ker je bila ta gostilno veliko presenečenje! Zato, ker so bile vse jedi res okusne. Vključno s tisto spenjeno... Imela sva vsak po štiri hode, torej osem jedi. Vse so bile dobre. In nobena ni bila klasična, ki jo ponuja tudi vsak bife. Videlo in okusilo se je, da kuhar zna. Le malokrat sva bila tako zadovoljna. Le malo je (bilo) boljših. Zato nisem hotel komplicirati zaradi tistih treh kostanjevih centimetrov. To ni bila površnost. Morda je le kapa zlezla malo na stran... Ali pa je bilo prevroče zanjo... Kaj pa, če ga je prineslo po zraku? Pravzaprav pa želim povedati le to, da se pravi dobrojedec ne pusti zmotiti. Muhe so nadležne, ose so nevarne, vroče je, stol je trd, sosedu zvoni telefon. Pa kaj! Če pa je dobro! Kajti, če ni dobro, potem ne jem, pa če je v juhi las ali pa ga ni! In od prejšnjega tedna jem res vse! Tudi vampe! Več o tem pa v Nedelu, 9. avgusta. Brez las. | 
