Miza je bila, le jagnjetine in še marsičesa drugega je zmanjkalo

Ni se dobro vračati na kraj zločina... Komaj sva jih pohvalila, je naneslo, da sva bila kmalu spet tam. Prvič službeno, drugič dopustniško. Nekateri gostje so imeli v rokah Nedelo, naju pa, seveda, niso (pre)poznali. Ker je v Nedelu pisalo, da moraš rezervirati, sva to naredila dva dni prej. "Tisto mizo bi rada," sva izbrala najlepšo, pol pod murvo in pol pod lesenim napuščem. "Joj, ne vem," je začela gospodarica. ??? "Če bodo to mizo hoteli štirje..."

Pa naju je miza vseeno čakala. Ne pa tudi jagnjetina... "Zmanjkalo je, žal," se je opravičil gospodar. Odprto imajo le zvečer, ura pa je bila osem. Odpustila sva mu, ker je rekel: "Vsak dan pripravljamo sveže. In kuhinja je majhna." Zato sva naročila hobotnico. "Žal, zmanjkalo..." Naročila sva... "Žal, zmanjkalo!" Kaj pa sploh imate? "Ribo na žaru ali v pečici..." To imajo tudi vsi drugi! Je Užancam ostal le drugačen, domačni, istrski, nemorski ambient?

Jedilni list, ki sva ga ob majskem obisku pohvalila, da je pomladni, je poleti še vedno takšen. Sezona je, ni časa...

Malvazija je še zmeraj mrzla, Pilatova in odlična. Testenine so še vedno dobre, njoki s koprivami, kar pomeni, da je vsaj eden odmrznjen, ravioli s pršutom, pri katerih so šparuge zamenjali zelo uspešno jurčki. Čokoladna torta je še vedno brez moke, toda z želatino, torej drugače kot pri slaščičarjih na vsakem vogalu. In, seveda, še vedno je vsak večer polno.