Dobila sva se v Baristi. Zato, ker je ravno nasproti gostilne, ki je ni, morda pa nekoč bo. In ustrelil sem kar naravnost. "Saša, midva odstopava. Dobro sva razmislila in več je minusov kot plusov. Žal, oprosti." A ni se dal. On je bil še bolj direkten. "Aha, strah vaju je..." Ena beseda je bila dovolj, da je odpihnila vse minuse. "Imaš ključe," sem ga vprašal in še preden so nama prinesli kavo, sva že bila čez cesto. "Tukaj bo kuhinja, s stekleno steno, da bodo gostje lahko gledali kuharje. Spodaj bo vinski bar z delikateso, zgoraj kavarnica..." Strah je pobegnil, gradnja se je začela. Ruth Reichel, urednica ameriškega Gourmeta, ki je postala slavna s svojimi kritikami njujorških restavracij, v New York Times pa je prišla iz Los Angeles Timesa, se je v svojih kalifornijskih časih za dva meseca preselila k Wolfgangu Pucku, najbolj priljubljenemu chefu holivudskih zvezdnikov, ko je odpiral svojo novo gostilno. In tako je še v časih, ko televizije niso poznale reality showov, nastala napeta resničnostna reportaža o zgodah in nezgodah restavracije, ki se pripravlja na prvi obisk svojih gostov. Kako bi kaj takega lahko napisal v Sloveniji, mi je rojilo po glavi več let, a kaj, ko nisem našel ne chefa ne gostilne. Saj se nove restavracije tudi pri nas rojevajo skoraj vsak dan, toda njihovi lastniki so v času priprav tako skrivnostni, da še, ko je gostilna odprta, dostikrat ne veš, kaj so hoteli z njo povedati. Potem pa je prišel Saša. "Boš le pisal o hrani ali pa boš to poskušal tudi uresničiti?" V petnajstih letih ocenjevanja slovenskih (in tujih) gostiln sem to vprašanje Radu Dobrojedu tudi sam večkrat postavil. Toda vedno sva našla več minusov kot plusov... Dokler ob nepopiti kavi v Baristi minusi niso dobili imena. Me je res strah? Seveda me je! Toda ne priznam! Reality show
Vem, ideja je nora; odpreti gostilno zato, da lahko o tem napišeš članek... Pravi reality show. Oziroma prava naslada. Ob branju, namreč. Ne le zaradi receptov z jedilnega lista, ki ga še sploh ni, temveč predvsem zaradi vseh težav in problemov, ki nas še čakajo. Tudi zaradi časa, ki ga je malo. Najpozneje čez leto dni bo Maribor v svojem strogem centru, kjer se končuje Glavni trg in začenja Gosposka ulica, dobil novo trgovsko hišo. Včasih smo ji pravili Kvik. Kako ji bo ime prihodnje leto, še ne vemo. Vemo le to, da bo vsa v steklu. In da bo središču mesta dala – končno – mestni pečat. Z izgledom, s ponudbo in z – Rožmarinom. Gostilno, ki si je zastavila ogromen cilj. Dati Mariboru vse to, kar mu manjka... Dovolj mi je tega, da v Mariboru nimam kam! Dovolj mi je tarnanja, da v mestu ni nobene pametne gostilne! Dovolj mi je tega, da je v gostinskih lokalih samo mularija, starši pa doma na kavču pred televizorjem! Dovolj mi je tega, da Rad Dobrojem piše, kar nihče ne bere! Dovolj mi je izgovarjanja na druge! Gremo, kar bo pa bo. Zlate klobase
In smo šli. Pravzaprav odleteli. V Duesseldorf. Zakaj ravno Duesseldorf? Zakaj pa ne Duesseldorf?! Punce so šle po čevlje, fantje pa po kilograme. V treh dneh ni Dusseldorfa nič več ostalo. Vsega smo pojedli. Jedli smo ga zjutraj, opoldan in zvečer. Začeli smo s curry klobasami, ki so nam jih za štiri evre prevlekli z zlatom (če ne verjamete, poglejte na www.curry-deutschland.de) in pomfritom, ki so nam ga prelili z arašidovo omako. Zraven smo si naročili koelsch, da so nas skoraj ven vrgli, saj so vsi drugi pili alt. Pa saj to ni za nas, smo ugotovili, pozlačene klobase in Maribor, to ne gre skupaj. Nadaljevali smo s picami, a ugotovili, da niso nič boljše od tistih za tolarje. Picerijo smo, torej, črtali. Potem smo šli na juho. Ker nas je bilo šest, smo šli dvakrat, saj so imeli ravno ducat juh z vsega sveta. Bile so odlične, a črtali smo tudi te, saj so jih merili na dekagrame. Pri nas pa jih na jušnike. Za mizo si jo naroči le eden, drugi pa potem zraven zajemajo tako dolgo, dokler ni prazen. Po juhah se nam je zahotelo mesa. V izobilju smo ga dobili pri Mongolcih. Tudi kengurujevo. In zraven 53 različnih sestavin. Plačaš enkrat, ješ kolikokrat hočeš. V veliko skodelo, ki lepo sede v poseben pladenj, si nabereš, kar ti srce poželi, natakarju poveš številko omake, da ti jo vpiše na pladenj, in prepustiš svojo usodo kuharju, ki vse skupaj med mešanjem obdela na plinskem žaru, da je vsa gostilna zavita v beli dim. Več kot zanimiva (poglejte na www.mongos.de) in tudi okusna zadeva, toda – ne za nas. Zaradi vrste! Ves večer je bila daljša od tiste pred ruskim bifejem na naši sindikalni zabavi. Kaj ti pomaga eat as you can, če pa moraš za to garati? Šest mnenj
In tako smo na koncu pristali pri Italijanu. Jedilni list je ponujal dolgočasno klasiko, toda v majhnem prostoru je bilo nabito polno in veselo. Namesto sten so bile omare s steklenicami, da smo mi stregli natakarja in ne on nas. "Dajte mi prosim tisto steklenico na tretji polici, četrto z desne!" Po naročilo je prišel kuhar, da nam je lahko naštel iz prve roke. Jakobinke je na hitro popekel, položil na rezine paradižnika in drobno zrezanega radiča ter prelil s penasto omako iz rukole. Zelene šparglje je ponudil s kuhanim prsutom, zabeljene s tankimi rezinami parmezana, ki se je sproti topil. Brancina, ki je bil prevelik za gojenega, je zrezal na debele fileje, ki jih je opečene položil na skoraj tekoči krompirjev pire, vse skupaj pa prelil z omako iz gosjih jeter. Telečji steak je sicer prepekel, a se je odkupil z omako iz poletnih tartufov, ki se niso važili s predivjim vonjem in okusom. Na koncu pa nas je še posladkal s čokoladnim narastkom in kuhano smetano. Če bi nas po večerji namesto taksija pred gostilno čakalo letalo, bi bil Rožmarin italijanski. A ne bo, ker sta polet in hotel cenejša, če ostaneš tudi v nedeljo, ta dan pa so v Nemčiji trgovine zaprte že zdaj, ne šele prihodnje leto. Torej smo lahko čas ubijali z dvojno porcijo gostiln. In se – skoraj – skregali... "Jaz sem za vinski bar," je rekel Uroš. "Jaz pa za slaščičarno," je rekel Marko. "Boljše dobra kava in penine," je menila Maja. "Ni ga čez dobro delikateso," pa Nina. "Kam naj grem zvečer v Mariboru," se je vprašala Violeta. "Nikamor, saj ni nobene dobre restavracije!" "Kaj večerja," je dodal še svoje Saša, "na kosilo nimaš kam!" Šest se nas je združilo, da bi ustvarili nekaj, česar še ni, toda že na začetku smo povlekli vsak na svojo stran. Kako naj poenotimo šest različnih mnenj in idej? Kakšen naj bo Rožmarin? |
