Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Gostilna zaradi članka 1. del
23.06.2005

O gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo


Dobila sva se v Baristi. Zato, ker je ravno nasproti gostilne, ki je ni, morda pa nekoč bo. In ustrelil sem kar naravnost. "Saša, midva odstopava. Dobro sva razmislila in več je minusov kot plusov. Žal, oprosti." A ni se dal. On je bil še bolj direkten. "Aha, strah vaju je..." Ena beseda je bila dovolj, da je odpihnila vse minuse. "Imaš ključe," sem ga vprašal in še preden so nama prinesli kavo, sva že bila čez cesto. "Tukaj bo kuhinja, s stekleno steno, da bodo gostje lahko gledali kuharje. Spodaj bo vinski bar z delikateso, zgoraj kavarnica..." Strah je pobegnil, gradnja se je začela.

Ruth Reichel, urednica ameriškega Gourmeta, ki je postala slavna s svojimi kritikami njujorških restavracij, v New York Times pa je prišla iz Los Angeles Timesa, se je v svojih kalifornijskih časih za dva meseca preselila k Wolfgangu Pucku, najbolj priljubljenemu chefu holivudskih zvezdnikov, ko je odpiral svojo novo gostilno. In tako je še v časih, ko televizije niso poznale reality showov, nastala napeta resničnostna reportaža o zgodah in nezgodah restavracije, ki se pripravlja na prvi obisk svojih gostov.

Kako bi kaj takega lahko napisal v Sloveniji, mi je rojilo po glavi več let, a kaj, ko nisem našel ne chefa ne gostilne. Saj se nove restavracije tudi pri nas rojevajo skoraj vsak dan, toda njihovi lastniki so v času priprav tako skrivnostni, da še, ko je gostilna odprta, dostikrat ne veš, kaj so hoteli z njo povedati.

Potem pa je prišel Saša. "Boš le pisal o hrani ali pa boš to poskušal tudi uresničiti?" V petnajstih letih ocenjevanja slovenskih (in tujih) gostiln sem to vprašanje Radu Dobrojedu tudi sam večkrat postavil. Toda vedno sva našla več minusov kot plusov... Dokler ob nepopiti kavi v Baristi minusi niso dobili imena. Me je res strah? Seveda me je! Toda ne priznam!

Reality show
Vem, ideja je nora; odpreti gostilno zato, da lahko o tem napišeš članek... Pravi reality show. Oziroma prava naslada. Ob branju, namreč. Ne le zaradi receptov z jedilnega lista, ki ga še sploh ni, temveč predvsem zaradi vseh težav in problemov, ki nas še čakajo. Tudi zaradi časa, ki ga je malo. Najpozneje čez leto dni bo Maribor v svojem strogem centru, kjer se končuje Glavni trg in začenja Gosposka ulica, dobil novo trgovsko hišo. Včasih smo ji pravili Kvik. Kako ji bo ime prihodnje leto, še ne vemo. Vemo le to, da bo vsa v steklu. In da bo središču mesta dala – končno – mestni pečat. Z izgledom, s ponudbo in z – Rožmarinom. Gostilno, ki si je zastavila ogromen cilj. Dati Mariboru vse to, kar mu manjka...

Dovolj mi je tega, da v Mariboru nimam kam! Dovolj mi je tarnanja, da v mestu ni nobene pametne gostilne! Dovolj mi je tega, da je v gostinskih lokalih samo mularija, starši pa doma na kavču pred televizorjem! Dovolj mi je tega, da Rad Dobrojem piše, kar nihče ne bere! Dovolj mi je izgovarjanja na druge! Gremo, kar bo pa bo.

Zlate klobase
In smo šli. Pravzaprav odleteli. V Duesseldorf. Zakaj ravno Duesseldorf? Zakaj pa ne Duesseldorf?! Punce so šle po čevlje, fantje pa po kilograme. V treh dneh ni Dusseldorfa nič več ostalo. Vsega smo pojedli. Jedli smo ga zjutraj, opoldan in zvečer. Začeli smo s curry klobasami, ki so nam jih za štiri evre prevlekli z zlatom (če ne verjamete, poglejte na www.curry-deutschland.de) in pomfritom, ki so nam ga prelili z arašidovo omako. Zraven smo si naročili koelsch, da so nas skoraj ven vrgli, saj so vsi drugi pili alt. Pa saj to ni za nas, smo ugotovili, pozlačene klobase in Maribor, to ne gre skupaj.

Nadaljevali smo s picami, a ugotovili, da niso nič boljše od tistih za tolarje. Picerijo smo, torej, črtali. Potem smo šli na juho. Ker nas je bilo šest, smo šli dvakrat, saj so imeli ravno ducat juh z vsega sveta. Bile so odlične, a črtali smo tudi te, saj so jih merili na dekagrame. Pri nas pa jih na jušnike. Za mizo si jo naroči le eden, drugi pa potem zraven zajemajo tako dolgo, dokler ni prazen.

Po juhah se nam je zahotelo mesa. V izobilju smo ga dobili pri Mongolcih. Tudi kengurujevo. In zraven 53 različnih sestavin. Plačaš enkrat, ješ kolikokrat hočeš. V veliko skodelo, ki lepo sede v poseben pladenj, si nabereš, kar ti srce poželi, natakarju poveš številko omake, da ti jo vpiše na pladenj, in prepustiš svojo usodo kuharju, ki vse skupaj med mešanjem obdela na plinskem žaru, da je vsa gostilna zavita v beli dim. Več kot zanimiva (poglejte na www.mongos.de) in tudi okusna zadeva, toda – ne za nas. Zaradi vrste! Ves večer je bila daljša od tiste pred ruskim bifejem na naši sindikalni zabavi. Kaj ti pomaga eat as you can, če pa moraš za to garati?

Šest mnenj
In tako smo na koncu pristali pri Italijanu. Jedilni list je ponujal dolgočasno klasiko, toda v majhnem prostoru je bilo nabito polno in veselo. Namesto sten so bile omare s steklenicami, da smo mi stregli natakarja in ne on nas. "Dajte mi prosim tisto steklenico na tretji polici, četrto z desne!" Po naročilo je prišel kuhar, da nam je lahko naštel iz prve roke. Jakobinke je na hitro popekel, položil na rezine paradižnika in drobno zrezanega radiča ter prelil s penasto omako iz rukole. Zelene šparglje je ponudil s kuhanim prsutom, zabeljene s tankimi rezinami parmezana, ki se je sproti topil. Brancina, ki je bil prevelik za gojenega, je zrezal na debele fileje, ki jih je opečene položil na skoraj tekoči krompirjev pire, vse skupaj pa prelil z omako iz gosjih jeter. Telečji steak je sicer prepekel, a se je odkupil z omako iz poletnih tartufov, ki se niso važili s predivjim vonjem in okusom. Na koncu pa nas je še posladkal s čokoladnim narastkom in kuhano smetano.

Če bi nas po večerji namesto taksija pred gostilno čakalo letalo, bi bil Rožmarin italijanski. A ne bo, ker sta polet in hotel cenejša, če ostaneš tudi v nedeljo, ta dan pa so v Nemčiji trgovine zaprte že zdaj, ne šele prihodnje leto. Torej smo lahko čas ubijali z dvojno porcijo gostiln. In se – skoraj – skregali... "Jaz sem za vinski bar," je rekel Uroš. "Jaz pa za slaščičarno," je rekel Marko. "Boljše dobra kava in penine," je menila Maja. "Ni ga čez dobro delikateso," pa Nina. "Kam naj grem zvečer v Mariboru," se je vprašala Violeta. "Nikamor, saj ni nobene dobre restavracije!" "Kaj večerja," je dodal še svoje Saša, "na kosilo nimaš kam!"

Šest se nas je združilo, da bi ustvarili nekaj, česar še ni, toda že na začetku smo povlekli vsak na svojo stran. Kako naj poenotimo šest različnih mnenj in idej? Kakšen naj bo Rožmarin?








Z jedilnega lista, ki ga (še) ni:

Špageti z lignji
Slovenska gostilna brez lignjev? Nemogoče! Če jih pa gostje hočejo... Toda, če že lignji, potem drugače.
Jagodna juha s cmoki iz svežega sira
S sladicami ima večina slovenskih gostiln velike težave. Ali so povsod enake in s tem dolgočasne, ali pa niso dobre.


Preberite tudi:

Kuhamo z najboljšimi

3 chefi na pikniku

Kreativni chefi med Barcelono in Divjo obalo

Ideje in dizajn na žlici

Tomaž Kavčič v Lidlovi kuhinji

Batelina, pet let pozneje

SladoLent eBook

Peneče-divji večer v Pavusu

Večerja štirih rok v Rodiku

Ana Roš v Ikarusovi ligi prvakov

Potica, dve v eni

JB Restavracija

Maxim

Mojca Polak in študenti VSGT Maribor

Žibrat iz Habakuka v City

Zmagovalec k Ani in Kseniji

Tako je bilo - Teden restavracij 2013

Teden restavracij: kdaj spet?!

65 restavracij, 120 menijev, 13 evrov

3. SladoLent: več kot 10 tisoč dobrojedcev!

3. SladoLent: enaki jedi, različne ideje

3. SladoLent: pizza, krompir, pišče

3. SladoLent: Skaručna, Krištof, Mak

3. SladoLent: največja slovenska gostilna

Kavčič, Čarman, Tomič in 3 blejski chefi

3. SladoLent: Grega Vračko, Jure Tomič, Boštjan Rakar

3. SladoLent: Gregor Vračko, Nataša in Matej Tomažič, Borut Jovan

3. SladoLent: David Vračko, dijaki, Robi Žibrat

3. SladoLent: Kuhar, Bratovž, Žibrat

3. SladoLent: Repovž, Trapez, študenti

JB, nova kolekcija z nove njive

Trije chefi v Promenadi

Kopuni brez meja

Smučanje z okusom

Naj, naj, naj Kulinarično leto 2012

Teden restavracij: vidimo se 2013

Le še ta vikend

Množičen in uspešen start!

Jesenski Teden restavracij, 17. - 25. 11.

Oblikovalska okuševalnica gostilni Rajh

Ksenija Mahorčič, Gostilna Mahorčič

Jagodic - Štefelin - Volčič

Ernesto Iaccarino, Don Alfonso 1890

Roland Trettl, restavracija Ikarus v Hangarju-7, Salzburg, Avstrija

Damian Partido Ruiz in Samuel Cruz Arjona, Španija

Antonino Maresca, restavracija Il Mosaico, Ischia, Italija

Mehmet Gürs, restavracija Mikla, Carigrad, Turčija

Uroš Štefelin, 1906, Bled

Elena Arzak, San Sebastian, Španija

Trendovska kulinarika

Johannes King

Wolfgang Puck

Alain Ducasse

Dieter Mueller

Na gradu preprostih jedi in dovršenih okusov

Kaj pa, če bi tokrat drugače?

Novo v novi slovenski kuhinji

Massimiliano Alajmo izziva vodo

Štajerska vrhunskost sredi dunajskega Mestnega parka

Spam je odpravljen

Ukinjanje ocenjevalcev

Slabe izkušnje

Knjiga in internet

Prvič, drugič in le še tretjič

Kaj pa moka?

Ambient in hrana

Pokvarjen vtis

Korektnost

Na recept

O izboru vin

O fotografiranju

O Čubru in ocenah

Otočec, Andrejevi, Koštomaj

Debeluh, Identita Golose, Milenium

Pri Debeluhu

Brioni, Mahorčič, Scabar

Lepo prosim za pomoč!

Higiena v kuhinji

Bralec o Livadi

Halo???

Hrana in dizajn

Leto dni

Olivno ali oljčno? 2

Olivno ali oljčno?

Odmevi 2

Odmevi

Slovar tujk

Las v juhi

Kdo je mesar? 2. del

Kdo je mesar?

Stare užance, drugič

NYT se je zmotil

Najlepša in najboljša knjiga sladic

Tudi tuja vina v Kaiserju

Fazane streljajo jeseni

Sončki

Malvazija

Bio kulinarika

Smučarska

Carnaroli in Bialetti

Mrzli krožniki

Dunajc in pommes

Sončki na Krvavcu in Rogli

Razočaranje na Mokrinah

Kupovanje megle...

Dvojna ocena

Anže ocenjuje

Odslej le: oljčno olje!

Navajen na stil

Kam za Martina?

Spet na pravi - ocenjevalski in časopisni strani!

Spet na pravi strani mize

Nič več ne bo tako - konec

Kuhar kot filmska zvezda 79. del

Glasbeni svetovalec za vino 78. del

O čakanju ter hitri in počasni hrani 77. del

O prijateljih in gostih 76. del

Kako naredijo vse to? 75. del

Rdeči bik in 40 kuharjev 74. del

Nedolgočasna oranžna štajerska intuicija 73. del

Paradoksi: francoski, štajerski, istrski 72. del

Domače nekoč in danes, tu in tam 71.del

Od 1:1 do vina na kozarec 70. del

Osem jedilnih listov ene gostilne 65. del

Dim cigare v kozarcu za vlaganje 69. del

Zgodba o grahovih raviolih 68. del

Tujci prihajajo. Pogrnimo! 67. del

Joj, je bilo dobro! 66. del

Življenje obrnjeno na glavo 64. del

Je ali ni odprto? 63. del

Ona in on na oni strani 62. del

Kreativno in prazno, tradicionalno in polno 61. del

Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna 60. del

Nismo samo mi dobrojedci! 59. del

Gostilna je tudi tržnica 58. del

Kje radi in dobro jeste? 57. del

Preprosto se daleč pride 56. del

Ko navalijo turisti 55. del

Dizajn: urbano in ubrano 54. del

Dober kuhar ali dober natakar? 53. del

Tanek jedilni in debel vinski 52. del

Kaj napolni naše gostilne? 51. del

Najmanjše porcije v mestu? 50. del

Dvajset kuharjev in tisoč gostiln 49. del

O kosmatem pujsu in umazani redkvici 48. del

Išče se hrabri kuhar 47. del

Kakšna kapa za kozarce? 46. del

Bica je kava in gostilna 45. del

Nova kuhinja iz nove kuhinje 44. del

Le še Kitajska manjka 43. del

Biti mora nekaj posebnega! 42. del

Bistro, pardon, klub, v knjigarni 41. del

Bistro ali računalniški štedilniki? 40. del

Ni redne brez posebne ponudbe 39. del

Prireditveni center in gostilna 38. del

Za ase, po okusu in denarnici 37. del

Zakaj mesarji niso za? 36. del

Kar ne veš, lahko tudi boli 35. del

Si lahko privoščimo drugačnost? 34. del

Tudi kuharji spijo, mar ne! 33. del

Tako slabo ali tako dobro? 32. del

Pri svetem Petru čez mejo 31. del

Evropa, tu in tam, je nova, 30. del

Gostilniška resolucija 2006 II., 29. del

Gostilniška resolucija 2006 I. 28 del

Kdor dobro da, dobro dobi 27. del

Eksperiment in potešitev 26. del

V šoli pri Modri goski 25 del

Dve obličji ene gostilne 24. del

Zakaj je doma vedno drugače? 23. del

Joj, kako je preprosto dobro! 22. del

Kruh, vino in mehurčki 21. del

Pire, ne pa mišelinke! 20. del

Brez zgodbe ni okusa 19. del

Gostilna ali domači štedilnik? 18. del

Lomo, chorizo in ancho 17. del

Poceni, hitro, dobro, bistro 16. del

Pet ur za čebulno juho 15. del

Kosilo za 170 evrov 14. del

A la bourguignon 13. del

Gostilničar naj bo! 12. del

Picerija ali... 11. del

150 in 10 kvadratov kuhinje 10. del

Gremo v spletno gostilno 9. del

Kuhar na posodo 8. del

Mi daš recept? 7. del

Novi kuharji, nova agregatna stanja 6. del

Marketing na krožniku 5. del

Od rosemary do Ikleel-al-Jabal 4. del

Zakaj ni več mlečnih restavracij? 3. del

Sredozemlje na celini 2. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND