Lokacija je pravšnja. Za hotel, ker je na mestni vpadnici, še posebej tisti, ki Slovenijo povezuje z nekdanjo državo, z avtocesto pa bo nekoč pridobil še mimovozeče iz ljubljanske in avstrijske smeri. In za restavracijo, ker je blizu pokopališča. Življenje se ne konča s pogrebom, temveč s sedmino!

Toda, tako sem mislil le dokler nisva predse dobila prve jedi. Hotel Kačar ima, namreč, precej večje ambicije. Ne piše zaman s tako velikimi črkami na novem mariborskem hotelu Restavracija. Kajti obisk v njej je bil eno najlepših letošnjih mariborskih kulinaričnih presenečenj. In škoda bi bilo, če bi nanj čakali vse do - sedmine.

Dobrodošlica dimljene postrvi

Jedilnica je velika, svetla, na mizah so lepi pogrinjki, sicer trajni cvetlični aranžmaji, vendar na vsaki mizi drugačen, podkrožniki, posebna soba z veliko okroglo mizo in jedilni list, ki najavi "harmonijo kakovosti in udobja". Prijazen natakar, znani obraz iz Europarka, ki je poskusil malo tudi v Portorožu, je začel kar takoj priporočati. "Pašteta dimljene postrvi je ravnokar sveža. V nedeljo jo bomo imeli za couvert." Čeprav je bil petek, so jo še nama prinesli za uvod. Okusna pašteta, v kateri ni zmagoval dim, temveč ribji okus, lepo dekorirano, s koščki posušenih paradižnikov, vloženih v deviško olivno olje, ki je pustilo na krožniku nekaj nežnih kapljic. Dve vejici drobnjaka in opražen kruh, ne trikotnik toasta, temveč rezini žemljice brez skorje. S takšno dobrodošlico je kuhar že kar na začetku pokazal, da ne hodi v službo od šestih do dveh.

Bučkin karpačo je nadaljeval v tej smeri; tanke rezine, dobro marinirane, za oko zvite na sredino krožnika, na njih dve majhni kroglici ocvrte mocarele. Četudi kravja in ne bivolja v takšni lepi družbi sploh ni delovala kot "pohani sir". Po robu krožnika, med kapljicami balzamičnega kisa, četudi njegove imitacije, kot povsod v naših gostilnah in naših shrambah, pa še domiselno hrustljavi in majhni ovseni kosmiči.

Suhi renski rizling Ivana Krajnca se k postrvji pašteti nikakor ni podal, toda zato ga je ostalo še dovolj v kozarcu, da se je imenitno ujel z rižoto! Bila je mokra, mastna, ničesar preveč, malo parmezana naokrog (pravilno, vmešati ga je potrebno že v loncu), špinačni listi, nekaj gamber, rezine jurčkov, porcija, ki jo z užitkom poješ. Predvsem pa je imela rižota okus!

Vmesni krožnik hrustljavcev

"Da bosta lažje počakala na glavno jed..." In nama je prinesel vmesni krožnik: doma spečene hrustljave grisinije, ovite v rezino štajerskega Bračičevega pršuta! "Večino stvari delamo sami, tudi sušene paradižnike, pa zeliščni vrt imamo." Res sem med škiljenjem v kuhinjo, prostorno, snažno, videl veliko vazo s svežimi zelišči.

Ali je bila ta vmesna jed protekcija, ali je to Kačarjeva praksa, ne vem.... Toda, sedaj, ko je črno na belo na tej strani, vas bodo težko odpravili brez, če jim boste pokazali ta izvod Večera...

Za h glavni jedi je Kai ponudil kozarec Erzetičevevega cabernet sauvignon, zaradi česar sva mu bila res hvaležna. Domača vinska klet si ga namreč močno želi! Gozdni sadeži, čokolada, barik, ki mu res dobro dene, vino za uživanje ob glavni mesni jedi.

Pri glavnih jedeh se je pozitivno presenečenje nadaljevalo z obema omakama, pri ribi z žafranovo (najbrž žafranikino), pri telečjih medaljonih s paradižnikovo, a se prekinilo z mesno dodelavo. Nežnega morskega lista je škoda oviti v jajčno obleko, še posebej, če jo okusna omaka takoj razmoči. Jurčki bi bili tudi bolj veseli sotiranja (hitrega pečenja), kot pa kuhanja v lastnem soku med pečenjem. Teletina je bila presuha, zato bi bila zagotovo bolj vesela poširanja ali pa izbire pravega medaljona iz pljučnega kosa, pa četudi bi to jed malo podražilo. Zanimiva pa je bila mesna priloga, v goveji juhi kuhano, pravzaprav skoraj razkuhano, korenje, položeno v košarico iz testa. Kuhar ne le da se trudi, temveč tudi razmišlja. Oziroma študira (na višji gostinski). Kajti, resda goveja juha potrebuje korenje, toda v jušni krožnik to (razkuhano) korenje ne sodi. Ob glavni jedi pa je s svojim dietnim, zdravilnim okusom bilo zanimiva dopolnitev, čeprav kar vidim večino jedcev, ki na krožniku zaman iščejo kaj bolj konkretnega.

Brusnične palačinke na vročem krožniku

Toda zanje so vendar plošče! Pri sosednji mizi so si jo tudi naročili. Saj pri sosednji mizi si tako vedno naročijo ploščo... In potem jim tudi vedno in povsod prinesejo enako: ovalni kovinski pladenj, na katerem so lepo zloženi kosi pohanega, pariškega, pečenke, pomfrita... Toda ne pri Kačarju! Ni bila plošča, temveč je bil okrogel porcelanast krožnik, ki so se mu lepo podale barve zelenjave, med katere so se skrili kosi različnega mesa.

Midva pa sva bila že pri sladicah. Na vročem krožniku palačinka na način hiše, spečena nekaj sekund pred tem, polnjena z omako iz brusnic, okusna, da bo zagotovo postala Kačarjeva posebnost. Na hladnem krožniku grmada iz treh vrst prepitega biskvita. Z Bleda poznam sicer boljšo, tukaj je bila enostavno preveč masleno kremasta in presladka, toda še vedno z decentno porcijo, hruško, orehi, meliso in prijetnim cimetovim okusom posladek, ki se ga ni niti drobtinica vrnila v kuhinjo.