Kaj je pomembno večinoma in za večino? Da, ko si lačen, v gostilni vedno najdeš prostor, da lahko hitro naročiš, še hitreje dobiš, da se naješ in da ni predrago. Prav na te argumente stavi Ancora. Kaj na to pravi Rad Dobrojem, ki bi pač rad imel tudi sredi mesta gostilno, v kateri bi bil v glavni vlogi okus jedi, ne pa njena velikost in cena, pri tem pač ni pomembno. Gre za posel. Ne za umetniški vtis...

Poglejte po sebi in okrog sebe. Koliko ponaredkov vidite? Saj veste, majica s krokodiljo glavo, ki pa gleda v drugo smer kot pri originalu. Ali pa ura iz Hongkonga, ki je stala pettisočkrat manj kot original iz Švice. Luč na nočni omarici, ki oponaša stare čase. Ženin plašč v omari, ki je od daleč videti krznen... Ali pa svetilke na zidu in ograji Ancore, ki s svojo elektroniko (z rdečo barvo!) oponašajo gorenje sveč.

Kaj je Ancora? Nadaljevanje nekdanjega znanega in cenjenega ribjega Novega sveta? Italijanska picerija? Dalmatinska konoba? Angleški pub? Turška slaščičarna? Brezmesna restavracija? Nič od tega, kajti Ancora je pravzaprav iskrena. Že zaradi tistih utripajočih lučk. Takoj vam prizna, da želi le oponašati. Brez ambicije, da bi presegla original. Brez ambicije, da bi se potegovala za štirke in petke. Zadovoljna je s tem, da - nasiti. Hitro in za znosno ceno.

Nenazadnje, kaj pa je sploh original? Saj so vse picerije pri nas le bolj ali manj posrečena imitacija pizzerij! Pa saj je tudi v Italiji več ponaredkov kot pa pravih pizz! Saj skozi Maribor teče Drava ne pa pljuska morje. Saj najbolj priljubljena jed mariborskih gostiln prihaja iz Japonske, ne pa iz barbinega čolna, ki pluta januarja sredi Jadrana in neumorno cuka s svojimi trnki. Saj japonski lignji stanejo "od 920 do 970 sit", barbini pa krepko več!

Vsi imajo radi lignje

Vse stane manj kot jurja. In vsi imajo radi lignje. Za 920 tolarjev pa si z njihovim pečenjem nočejo uničiti stanovanja. Je to vedel že Josip Povodnik iz Splita, ko je pred 70. leti zaprosil za obrtno dovoljenje za svoj hotel in restavracija Novi svet? On je takrat v celinski Maribor pripeljal morje, kar je bila prvovrstna atrakcija. Toda danes je na celini več morja kot na obali in v Mariboru več ribjih gostiln kot v Dalmaciji. Zato so danes drugačni časi. Tako kot je zgodba o današnji Ancori drugačna od zgodbe o nekdanjem Novem svetu. Kajti zgodba o Ancori sploh ni zgodba (le) o tej restavraciji, ki jo je "povodni mož" po dolgih letih zaprtih vrat stare ugledne mariborske ribje restavracije pač ustvaril kot mestno podružnico svojega Sidra v Bresternici, temveč je zgodba o kulinarični ponudbi mariborskega mestnega središča. Če je bil že povodni mož tako hraber, da je ugriznil v dolgo zaprti lokal, pa seveda ni bil dovolj hraber, da bi menjal nekaj, kar se v Mariboru zdi kot zakon. In zakon, po lokalih v centru mesta, Štoriji, Pučiniju, Novem svetu pri stolnici in Ancori, sodeč so: testenine na tisoč načinov in lignji na štiri načine (žar, tržaški, pariški, polnjeni)! In da se ja ne bi našel kak Rad Dobrojem, ki bi to poimenoval s fast foodom, za zdravje skrbijo solate. V Ancori sicer nimajo solatnega bifeja, toda zato velike steklene sklede, v katere naložijo zvrhano mero različnih svežih zelenih solat, obogatenih s koruzo. Tisti, ki se še spomnite, da so bile prav solate Novemu svetu najbolj šibki del ponudbe, zdaj vsaj veste, v čem je Maribor doživel kulinarični - napredek.

Čisti zrak kljub cvrenju

Kar je, je, Ancora (tako kot njeni italijansko-dalmatinski konkurenti) je polna, gostje so zadovoljni,. lastnika tudi, lučk pa veselo utripajo. Saj hrana sploh ni najbolj pomembna. Bolj pomemben je čisti zrak! Saj veste, kako nerodno je, ko za malico z užitkom zmažeš porcijo giric, nato pa ti ob povratku v pisarno na vrata potrka pomembna stranka. Od tebe pa se širijo vonjave, kot da bi treniral kravl v razbeljenem olju. Toda ne v Ancori, saj je ventilacija odlična! Iz restavracij z zvezdicami, štirkami in celo petkami, sem bolj prismrdel po hrani. Za lokal, ki je sredi mesta, je to še kako pomembno!

Ker pa je to nenazadnje le ocena gostilne, je hrano potrebno vsaj omeniti. Hobotnico v solati so začinili z dobrim olivnim oljem, toda žal so jo premalo tepli. Isti učinek bi dosegli lahko tudi s toplim krompirjem.

Krožnike imajo velike in ne zaman, saj jih izdatno napolnijo. Ob obilni porciji tržaških lignjev, ki jih režejo na dober centimeter široko, je bila tako še zvrhana mera krompirja z blitvo. Do vrha je bila tudi napolnjena pokrovača, zvrhana porcija za česnoljubce, ki jim po zaužitju tudi najboljša čistilna naprava nič ne pomaga.

Zobatec, ki se ni prav nič pretvarjal, kje in kdaj so ga ujeli, saj Ancorini gostje niso ribiči, ki bi jedli le ribe ulovljene minuto pred tem, je vsekakor izpolnil svoje poslanstvo. Hrustljavo zapečen je obdržal še dovolj sočnega mesa, da je zadovoljil lačnega.

Kako je zašla baklava na jedilni list picerije z dalmatinskimi predniki, sicer ne vem, toda vključno s pico nekaj dni prej je vseeno odnesla najboljšo oceno. Nasploh so pice, ki jih imajo toliko vrst, da je za vsakega Mariborčana ena, pa še dodatki za vse okoličane, prav spodobne. S to izjavo sem sicer dregnil v nevarno smer, saj je znano, da ima vsaka picerija svoje zveste navijače, toda saj na tem mestu o picah še nikoli niste prebrali kaj slabega. Se jim pač raje - ognem. A zato se ne odrečem dobre baklave, še posebej, če je v njej toliko orehov.

Bila pa je še ena sladica. O njej bi bilo sicer najboljše, da bi bil tiho, kot je bil tiho natakar, ko je odnesel nazaj v kuhinjo poln krožnik. Toda, ko sem globlje razmislil, sem mu dal prav. Tudi sam bi bil tiho, če bi vedel, da so palačinke spekli že davno prej, nato pa jih le površno pogreli.

Toda, vseeno bom še prišel. Saj se centru mesta ni mogoče ogniti!